Jedro

Tožnica je v tem sporu od tožene stranke uveljavljala plačilo odškodnine, ker ji je zaradi dela na delovnem mestu, ki ni ustrezalo omejitvam, priznanim z odločbo ZPIZ, nastala škoda (poslabšanje zdravstvenega stanja). Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da toženi stranki v zvezi z zagotovitvijo dela tožnici na delovnem mestu "delavec drugih pomožnih del" ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča, da je tožena stranka tožnici zagotovila ustrezno delo, pri katerem so bile upoštevane omejitve zaradi invalidnosti po odločbi ZPIZ in ga je bila tožnica zdravstveno sposobna opravljati. Zato ni podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za vtoževano škodo.

Pritožbeno sodišče se prav tako strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožničino poslabšanje zdravstvenega stanja ni bilo v neposredni vzročni zvezi z opravljanjem dela (ki ga je tožnica pri toženi stranki pred nastopom bolniškega staleža opravljala le osem dni).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke uveljavljala plačilo odškodnine v višini 21.286,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 4.121,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče v 9. točki obrazložitve sodbe navedlo, da tožnici ne sledi v delu izpovedi, da je morala zaboje potiskati do tistega, ki je zaboje pral, v 10. točki obrazložitve pa je navedlo, da tožnica ni zatrjevala, da bi morala "olupljene" oziroma očiščene zaboje potisniti do tistega, ki jih je pral, zaradi česar te izpovedbe ni upoštevalo. Zaključek sodišča, da tožnica ni zatrjevala potiskanja zabojev oziroma bremen, je v nasprotju z listinami v spisu. Tožnica je že v tožbi med drugim navajala, da je morala potiskati bremena, težja od 8 kg in v pripravljalni vlogi, da je bilo potrebno potiskanje bremen, težkih od 20 do 30 kg. Poleg tega iz 10. točke obrazložitve sodbe ni razvidno, ali sodišče glede dokazovanja navedenih trditev ni sprejelo oziroma upoštevalo le izpovedi stranke ali pa tudi izvedenskega mnenja sodne izvedenke A.A., ki v izvedenskem mnenju opisuje delovno mesto tožnice in proces "lupljenja etiket" in navaja, da delavka potem, ko zaboj olupi, potisne proti stroju za avtomatsko pranje. Iz 14. točke obrazložitve sodbe pa izhaja, da sodišče izvedensko mnenje sprejema v celoti. Zato ni jasno, katere dokaze je sodišče upoštevalo pri odločitvi o tem, da v opis dela, ki ga je tožnica opravljala, ne sodi potiskanje zabojev. Sodišče prve stopnje je pri presoji elementa protipravnega ravnanja tožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo. Iz ugotovitve sodišča, da toženi stranki ni mogoče očitati krivde v zvezi s tem, kar sta ugotovila izvedenca, tj. da je delovno mesto le delno ustrezalo glede omejitve, da tožnica le občasno dela v prisilnem položaju hrbtenice, izhaja, da se je sodišče ukvarjalo s krivdo tožene stranke, kar je v nasprotju z določili OZ in sodno prakso. Krivda je element subjektivne odškodninske odgovornosti in se ugotavlja nazadnje. V okviru elementa protipravnosti bi moralo sodišče presojati pravilno in skrbno ravnanje tožene stranke, ki predstavlja namestitev tožnice na ustrezno delovno mesto. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke pa izhaja, da je bilo delovno mesto tožnice le delno ustrezno, saj ni ustrezalo omejitvi, da delavka le občasno opravlja delo v prisilnem položaju hrbtenice. Tožnica je že v prvi pripravljalni vlogi opozorila na dopolnilno mnenje invalidske komisije, ki ga je tožena stranka pridobila na podlagi nepopolne dokumentacije štiri mesece po nastopu bolniškega staleža tožnice. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ta neustrezna in pomanjkljiva dokumentacija ni mogla vplivati na oceno invalidske komisije pri izdaji dopolnilnega izvedenskega mnenja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pomanjkljiva, saj ni jasno, zakaj sodišče šteje, da je dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije kljub neustrezni dokumentaciji pravilno in zakaj je kot verodostojno ocenilo mnenje zdravnice medicine dela v primerjavi z mnenjem sodne izvedenke, kaj je ustrezno delovno mesto. Ker sodba ne vsebuje razlogov o presoji listin, ki so si med seboj v nasprotju in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o neobstoju vzročne zveze med nastankom škode in delom tožnice. Že v pripombah na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja je opozarjala na teorijo adekvatne vzročnosti in izpostavila, da je po tej teoriji odškodninska odgovornost povzročitelja izključena le v primeru, če dejanje ni povečalo verjetnosti nastanka škodnega dogodka. Sodni izvedenci pa so navedli, da je delo tožnice pri toženi stranki sprožilni dejavnik poslabšanja zdravstvenega stanja, za katerega je tožnica z medicinsko dokumentacijo izkazala, da se je do nastopa dela oziroma že več kot leto dni pred tem ustalilo. Tožnica zdravstvene pomoči ni potrebovala, večino aktivnosti v sklopu siceršnjih zdravstvenih omejitev je opravljala brez bolečin, ob začetku dela pri toženi stranki pa se je njeno zdravstveno stanje izrazito poslabšalo. Tožnica vztraja, da poudarjanje tožničinih morebitnih preobčutljivosti ne sme vplivati na izključitev elementa vzročne zveze (t.i. teorija jajčne lupine). Tožnica ni bila nameščena na ustrezno delovno mesto, zato je prišlo do poslabšanja njenega zdravstvenega stanja. Pri presoji vzročne zveze je bistveno, ali je nedopustno ravnanje tožene stranke vplivalo na verjetnost nastanka škodnega dogodka, to je poslabšanje zdravstvenega stanja, kar v konkretnem primeru je. Meni, da bi se moralo sodišče opredeliti tudi do elementa škode. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zarjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev, da v konkretnem primeru ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo tožnica vtožuje v tem sporu. Med razlogi pa tudi ni nasprotij in je sodbo mogoče preizkusiti. Zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedbe sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve sodbe, da tožnici ne verjame, ko navaja, da je morala zaboje potiskati do tistega, ki je zaboje pral (ker je ugotovilo, da to ne drži) in navedbe v 10. točki obrazložitve, da sodišče tožničine izpovedi, da je morala olupljene, tj. očiščene zaboje potisniti do tistega, ki jih je pral, ni upoštevalo, ker tega tožnica v postopku ni zatrjevala, ne pomenijo "protispisnosti". Navedena kršitev je podana zgolj takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, oziroma kadar sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Enako velja za pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni zatrjevala, da je morala olupljene zaboje potisniti do tistega, ki jih je pral, saj tudi v tem primeru ne gre za očitano protispisnost. 8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih pa je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP ni utemeljen.

9. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke - svojega delodajalca, uveljavljala plačilo odškodnine v višini 21.286,58 EUR, ker ji je zaradi dela na delovnem mestu, ki ni ustrezalo omejitvam, priznanim z odločbo ZPIZ z dne 6. 8. 2009, nastala škoda (poslabšanje zdravstvenega stanja). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstojita protipravnost ravnanja tožene stranke in vzročna zveza, ki morata biti podana za ugotovitev krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena še navaja:

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v času zaposlitve pri toženi stranki z odločbo ZPIZ z dne 6. 8. 2009 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto za delo, ki se opravlja v prisilnem položaju hrbtenice, brez dvigovanja ali prenašanja bremen nad 8 kg. S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 427/2010 z dne 19. 5. 2011 potrjeno s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 940/2011 z dne 8. 12. 2011, je bilo ugotovljeno, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 6. 12. 2010 nezakonito prenehalo in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Pravdni stranki sta zato 20. 1. 2012 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "delavec drugih pomožnih del". Tožena stranka je predhodno od specialistke medicine dela, prometa in športa B.B., dr. med. pridobila zdravniško spričevalo z dne 11. 1. 2012 o ustreznosti delovnega mesta "delavec drugih pomožnih del" glede na omejitve pri delu zaradi ugotovljene invalidnosti, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ z dne 6. 8. 2009 (A12). Delo na tem delovnem mestu je zajemalo opravljanje raznih pomožnih del, tj. čiščenje, pranje, likanje, sestavljanje embalaže, etiketiranje, šivanje, lažja vzdrževalna dela in druga pomožna dela (A8). Mnenje o ustreznosti delovnega mesta tožničinim omejitvam iz invalidske odločbe je 29. 5. 2012 podala tudi invalidska komisija I. stopnje (A12). Tožnica je to delo pričela opravljati 1. 2. 2012, sedem delovnih dni kasneje (tj. 13. 2. 2012) pa je nastopila dolgotrajni bolniški stalež.

12. Pravno podlago tega spora, iz katere je pravilno izhajalo sodišče prve stopnje, predstavlja prvi odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), v skladu s katerim mora delodajalec delavcu, ki mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), ki v prvem odstavku 131. člena določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost).

13. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da toženi stranki v zvezi z zagotovitvijo dela tožnici na delovnem mestu "delavec drugih pomožnih del" ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča, da je tožena stranka tožnici zagotovila ustrezno delo, pri katerem so bile upoštevane omejitve zaradi invalidnosti po odločbi ZPIZ z dne 6. 8. 2009 in ga je bila tožnica zdravstveno sposobna opravljati. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da iz izpodbijane sodbe ni jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovitve o ustreznosti tožničinega delovnega mesta "delavec pomožnih del" in glede delovnih opravil, ki jih je tožnica opravljala na tem delovnem mestu, utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine dela, prometa in športa mag. A.A. in na dve dopolnitvi izvedenskega mnenja. Tožnica je delo opravljala v pralnici povratne embalaže, ki se opravlja na treh pozicijah in obsega čiščenje ("lupljenje") zabojev, dajanje zabojev v stroj in na drugem koncu stroja zlaganje zabojev iz stroja. Tožnica je opravljala delo "lupljenja" zabojev. Sodna izvedenka, ki je opravila ogled in rekonstrukcijo poteka dela, je ugotovila, da je tožničino delo v pralnici potekalo tako, da je viličar najprej pripeljal zaboje in jih potegnil s palete, nato pa je tožnica, ki je "lupila" zaboje, zaboj dvignila z zložaja (kar glede na višino zložaja, ki v višino meri največ 160 cm, to je. cca. 25 zabojčkov, traja od 2 - 4 sekunde), ga stoje pregledala, odstranila odpadke in nalepke (kar traja cca. 7 sekund) in nato očiščen zaboj odložila na svojo drugo stran (kar glede na višino zložaja spet traja med 2-4 sekunde), pri čemer je sodna izvedenka ocenila, da lahko delavka posamezne faze v ciklu "lupljenja" izvaja z možnimi vmesnimi počitki. Sodna izvedenka je podala mnenje, da je tožničino delo ustrezalo omejitvam iz odločbe ZPIZ z dne 6. 8. 2009, saj tožnica ni imela omejitve za drugačne načine premeščanja bremen, kot le za dvigovanje bremen nad 8 kg. Tudi delo na obeh straneh stroja, za katerega je tožnica zatrjevala, da ga je poskusila opraviti (enkrat za pol ure), vendar ni šlo, je sodna izvedenka ocenila kot ustrezno, saj delavec dviguje, prenese in odloži le zaboj, težak 1,635 kg. Glede na ugotovitev, da tožnica ni imela omejitve za drugačno premeščanje bremen, kot le za dvigovanje in prenašanje bremen nad 8 kg, dejstvo, ali je morala tožnica "olupljene" zaboje potisniti do tistega, ki je pral, ni pravno odločilno za presojo ustreznosti tožničinega delovnega mesta. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

15. Sodišče se je opredelilo tudi do ugotovitev sodne izvedenke, da je tožničino delo delno ustrezalo glede omejitve, da delo le občasno opravlja v prisilnem položaju hrbtenice. V 16., 17. in 18. točki obrazložitve sodbe je pojasnilo, zakaj je zaključilo, da kljub temu toženi stranki v zvezi z zagotovitvijo ustreznega dela tožnici ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje strinja. Pritožbeni očitki, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu pomanjkljiva, so neutemeljeni. Ob upoštevanju izvedenskega mnenja sodne izvedenke, da v odločbi ZPIZ z dne 6. 8. 2009 ni jasno navedeno, na katera merila se nanaša omejitev "občasno" in kaj naj bi bili kriteriji za prisilni položaj hrbtenice pri delu ter dejstvu, da je tožena stranka predhodno pridobila mnenje pooblaščene zdravnice za medicino dela, prometa in športa B.B., dr. med. o ustreznosti delovnega mesta "delavec drugih pomožnih del" in da je naknadno pridobila še dopolnilno mnenje invalidske komisije I. stopnje o ustreznosti delovnega mesta, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi z zagotovitvijo ustreznega dela tožnici, ki ga je bila tožnica glede na ugotovljeno invalidnost zmožna opravljati. Zgolj na podlagi mnenja sodne izvedenke, da je tožena stranka za invalidsko komisije pripravila delno pomanjkljivo dokumentacijo, pa drugačnega zaključka ni mogoče sprejeti.

16. Za zaključek, da v konkretnem primeru ni podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za vtoževano škodo, sicer zadostuje že ugotovitev, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi z delom, ki ga je zagotovila tožnici po ugotovljeni invalidnosti, vendar pa se pritožbeno sodišče strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da tožničino poslabšanje zdravstvenega stanja ni bilo v neposredni vzročni zvezi z opravljanjem dela (ki ga je tožnica pri toženi stranki pred nastopom bolniškega staleža opravljala le osem dni). Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz skladnih izvedenskih mnenj sodnega izvedenca prof. dr. sci. C.C., dr. med., specialista ortopeda in Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, pri čemer je sodišče člane komisije, prof. dr. D.D., dr. med., prim. prof. dr. E.E., dr. med. in prof. dr. F.F., dr. med. tudi neposredno zaslišalo. Na tej podlagi je pravilno ugotovilo, da poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja ni bilo v neposredni vzročni zvezi z delom tožnice pri toženi stranki v obdobju od 1. do 12. 2. 2012. Sodni izvedenec specialist ortoped C.C., dr. med., je pojasnil, da je bilo tožničino delo v spornem obdobju le sprožilni dejavnik bolečine v križu, ki bi lahko nastale tudi pri kakšni drugi aktivnosti, ne more biti pa vzrok za kompleksen bolečinski sindrom. Enako je mnenje Komisije za izvedenska mnenja, iz katerega izhaja, da zaradi samega dela pri tožnici ni prišlo do dodatnih postmorfoloških sprememb na kostnomišičnem sistemu ledvene hrbtenice in da fizikalnega - telesnega razloga za trajno poslabšanje stanje zaradi nastopa bolečin po nekaj dneh ni bilo. Bistvena pa je ugotovitev, da je tožena stranka tožnici zagotovila ustrezno delo, skladno z omejitvami, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ. Zato so tožničine navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno s teorijo o adekvatni vzročni zvezi (po kateri so pravno upošteven vzrok tiste okoliščine, ki po rednem oziroma normalnem teku stvari pripeljejo do določene posledice) ugotoviti vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in poslabšanjem tožničinega zdravstvenega stanja, neutemeljene.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati tudi nastanek škode. Glede na to, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno izpolnjene vse štiri predpostavke (nedopustno ravnanje oziroma protipravnost, nastanek škode, vzročna zveza in krivda), sodišče prve stopnje pa je ugotovilo neobstoj dveh (protipravnost ravnanja tožene stranke in vzročne zveze), utemeljeno ni ugotavljalo nastanka škode.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).