Jedro

Glede pravočasnosti priglasitve stroškov je primarno postavljen subjektivni kriterij, da mora upnik povrnitev stroškov zahtevati „takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina“. Objektivni rok pride v poštev šele v primeru, ko je izvršilni postopek (z določenim izvršilnim sredstvom) končan ali ustavljen, vendar pa subjektivni rok še ni potekel, kar pomeni, da upnik izve za stroške ali njihovo višino šele po ustavitvi ali končanju postopka.

Da bi zadostil zakonski zahtevi po takojšnji priglasitvi stroškov, bi upnik moral stroške po izvršiteljevih obračunih priglasiti takoj ob dokončnosti vsakega obračuna in ne šele po njihovem plačilu.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepozen zavrglo upnikov predlog za odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 312,27 EUR.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik, ki se ne strinja s stališčem, da je bil zahtevek za povrnitev stroškov vložen prepozno, in meni, da si je sodišče napačno razlagalo določbo sedmega odstavka 38. člena ZIZ, ki določa, da se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30 dneh po končanem oziroma ustavljenem izvršilnem postopku. Upnik meni, da se lahko zahtevek vloži vse do zaključka postopka izvršbe z določenim izvršilnim sredstvom, v katerem so stroški nastali. Pojasnjuje, da postopek izvršbe na nepremičnine še teče, zato je mnenja, da njegova zahteva ni bila vložena prepozno, tako stališče pa je zavzelo tudi višje sodišče v odločbi VSC sklep I Ip 1103/2007. Upnik tudi poudarja, da v ZIZ ni definiran natančni rok za vložitev zahteve za povrnitev stroškov, saj je beseda „takoj“ časovno precej neopredeljena in se lahko razlaga na različne načine. Navaja, da je zahtevek vložil v 3 mesecih po plačilu računa 0862/2013 in v manj kot 1 mesecu po plačilu računa 1078/2013, v skladu z zakonodajo pa ima upnik 30 dnevni plačilni rok. Meni, da strošek upniku ne nastane s samim prejemom računa, temveč šele z njegovim plačilom 30. dan po prejemu oziroma odobritvi plačila. Upnik meni, da priglasitev v roku 3 mesecev zadosti pogoju „takoj“, zato predlaga razveljavitev sklepa in ugoditev stroškovnemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom ZIZ.

5. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. V skladu z določbo prvega odstavka tega člena izvršilne stroške najprej krije upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. V skladu z določbo 292. člen ZIZ so stroški izvršilnega postopka tudi stroški v zvezi z delom izvršitelja. Sodišče mora pri tem, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka, presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov, in sicer, ali so stroški potrebni za izvršbo, ali so priglašeni stroški upniku dejansko nastali in ali so stroški postopka priglašeni pravočasno (sedmi odstavek 38. člena ZIZ določa, da se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina - subjektivni rok, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala - objektivni rok, sicer se stroški ne priznajo). Namen določbe sedmega odstavka 38. člena ZIZ (subjektivni in objektivni rok) je v tem, da se že med postopkom, nato pa v kratkem času po njegovem koncu, ugotovijo in razrešijo tudi vsa vprašanja glede stroškov. Pri razlagi subjektivnega roka je treba upoštevati konkretne okoliščine primera, ekonomičnost postopka in racionalnost postopanja.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zavrglo upnikovo zahtevo za povračilo nadaljnjih izvršilnih stroškov z obrazložitvijo, da jih upnik ni priglasil v zakonsko določenem subjektivnem roku. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je upnik račun izvršitelja z dne 31. 7. 2013 prejel dne 2. 8. 2013 in račun z dne 27. 9. 2013 dne 1. 10. 2013, stroške po navedenih računih pa je priglasil šele z vlogo z dne 5. 12. 2013, kar je prepozno.

7. Višje sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje strinja in jo sprejema kot pravilno. Glede na pritožbene navedbe uvodoma pojasnjuje, da si upnik zgoraj citirano določbo sedmega odstavka 38. člena ZIZ nepravilno razlaga, ko (smiselno) meni, da mu je nekako dana izbira, da bodisi zahteva povračilo stroškov takoj ali pa pozneje, vendar najpozneje do izteka navedenega 30-dnevnega roka. Ob pravilni razlagi citirane določbe je namreč primarno postavljen subjektivni kriterij, da mora upnik povrnitev stroškov zahtevati „takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina“, zato ni mogoče pritrditi upnikovemu navajanju, da lahko stroške priglasi kadarkoli do izteka 30-dnevnega roka po zaključku postopka z določenim izvršilnim sredstvom. Objektivni rok namreč pride v poštev šele v primeru, ko je izvršilni postopek (z določenim izvršilnim sredstvom) končan ali ustavljen, vendar pa subjektivni rok še ni potekel, kar pomeni, da upnik izve za stroške ali njihovo višino šele po ustavitvi ali končanju postopka. Upnik ob tem v pritožbi navaja, da je stroške priglasil pravočasno, saj izvršba na premičnine, v zvezi s katero so priglašeni stroški, še ni končana, in se ob tem sklicuje na sklep Višjega sodišča v Celju št. I Ip 1103/2007 z dne 20. 3. 2008, v kateri se je višje sodišče postavilo na stališče, da je v primeru kontinuiranega opravljanja izvršilnih dejanj z določenim izvršilnim sredstvom mogoče kot pravočasno šteti priglasitev vseh stroškov skupno ob koncu izvršbe s tem izvršilnim sredstvom. Višje sodišče ugotavlja, da pritožbenim navedbam, da premičninska izvršba še teče, ni mogoče slediti, saj je iz podatkov v spisu razvidno, da se zaradi dogovora o obročnem odplačilu dolga med dolžnikom in izvršiteljem od dne 26. 9. 2013 dejansko več ne izvaja in od takrat dalje več ni bilo opravljeno nobeno izvršilno dejanje, v zvezi s katerim bi upnik lahko pričakoval nastanek nadaljnjih stroškov in si s tem na nek način podaljšal rok za priglasitev stroškov, zato je sklicevanje na navedeno zadevo že iz tega razloga neutemeljeno. Višje sodišče ob tem še dodaja, da sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih (ZS) sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, poleg tega pa na podlagi zgolj enega primera tudi ni mogoče sklepati, da gre pri sprejemanju takih odločitev za ustaljeno sodno prakso.

8. Pritrditi je tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da obdobja štirih oziroma dveh mesecev od prejema računov do priglasitve stroškov po teh računih ni mogoče označiti kot sprejemljivega v okviru zakonske definicije subjektivnega roka, po katerem je treba stroške priglasiti „takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina“. Šteti je namreč, da je bil upnik najkasneje 8 dni po vsakem od teh datumov (rok, v katerem upnik lahko vloži zahtevo, da o obračunu odloči sodišča; prim. drugi odstavek 38.c člena ZIZ) tudi dokončno seznanjen z nastankom priglašenih stroškov in njihovo višino. Da bi zadostil zakonski zahtevi po takojšnji priglasitvi stroškov, bi upnik torej moral stroške po izvršiteljevih obračunih priglasiti takoj ob dokončnosti vsakega obračuna in ne šele po njihovem plačilu, kot neutemeljeno uveljavlja pritožba.

9. Upnik torej s pritožbo ni uspel izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je stroške priglasil prepozno, zato je višje sodišče njegovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).