Jedro

Na temelju 169. člena OZ je oškodovanec dolžan zgolj postaviti trditve o višini škode. Odgovorna oseba pa je tista, ki lahko takšnim trditvam, kot pretiranim, nasprotuje. Uveljavlja lahko na primer, da je za oškodovanca nastala s škodnim dogodkom korist, zaradi katere je njegova škoda manjša, kot sam trdi, da je. Vendar je trditveno in dokazno breme na odgovorni osebi, praviloma torej na oškodovancu.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper:

1. točko II izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi in se točka II izreka prvostopenjske sodbe spremeni tako, da morata toženki pod 1 in 2 v 15. dnevih nerazdelno plačati tožeči stranki 8.990,27 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 8.250,47 EUR od 26. 4. 2012 naprej do plačila in zakonske zamudne obresti od 739,80 EUR od 16. 1. 2013 naprej do plačila;

2. točko III izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi in se izrek v tej točki spremeni tako, da se glasi: „Toženki pod 1 in 2 morata tožeči stranki nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 1.248,39 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.“

II. V preostalem izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu točke II izreka prvostopenjske sodbe se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Toženki pod 1 in 2 morata tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 999,43 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zahtevala odškodnino zaradi škode, ki je nastala na stvareh v njeni lasti ali posesti.

2. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta tožeča stranka in druga toženka sklenili Pogodbo o finančnem najemu nepremičnine št. 05/2010 (v nadaljevanju: najemna pogodba). Druga toženka je bila najemodajalka, tožeča stranka pa najemnica. Prva toženka je zavarovalnica, pri kateri je imela druga toženka zavarovano odgovornost za tretjemu povzročeno škodo.

3. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da je 18. 10. 2011 prišlo do izliva fekalne vode v prostore v kleti, ki jih je imela v najemu tožeča stranka. Do vdora fekalne vode je prišlo iz prostorov v lasti in tudi posesti druge toženke. Ti prostori služijo kot stranišče in so v pritličju zgradbe. Zaradi vdora fekalne vode so bile onesnažene stene in tla in je bila uničena posebna zamrzovalna skrinja.

4. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, kolikor se je nanašal na povrnitev stroškov za nov premaz sten in tal. Ugodilo je tudi zahtevku za popravilo zamrzovalne skrinje.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da montažni (spuščeni) strop zaradi izliva fekalne vode ni bil poškodovan, saj ga v času izliva sploh še ni bilo. Zahtevek za povrnitev stroškov montaže zaščitnega stropa je zavrnilo.

6. Tožeča stranka je v zvezi z uničeno zamrzovalno skrinjo postavila več zahtevkov. Z njimi je zahtevala povrnitev izdatka za nakup nove zamrzovalne skrinje in tudi povrnitev s tem nakupom povezanih nadaljnjih izdatkov. To so bili izdatki za uvozne dajatve za zamrzovalno skrinjo, za montažo in priklop nove opreme in za kalibracijo klimatske komore. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je zaradi vdora fekalne vode najprej odpovedala elektronika v zamrzovalni skrinji. To elektroniko je dala tožeča stranka popraviti. Kakšna dva tedna kasneje se je zaradi (istega) vdora fekalne vode pokvaril še kompresor v skrinji. Vzročno zvezo med vdorom vode, odpovedjo elektronike in naknadno odpovedjo kompresorja je prvostopenjsko sodišče izrecno ugotovilo. Ne glede na to je zahtevek za povrnitev stroškov za nakup nove skrinje in s tem povezanih stroškov zavrnilo v celoti. Zavrnitev je prvostopenjsko sodišče utemeljilo s tem, da tožeča stranka ni podala nobenih trditev o starosti uničene skrinje, tako da ni bilo mogoče ugotoviti obsega njene škode.

7. Prvostopenjsko sodišče je tudi zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov čiščenja v višini 500,00 EUR. Čiščenje naj bi opravili zaposleni pri tožeči stranki. Tožeča stranka ni dokazala, da je svojim zaposlenim izplačala 500,00 EUR. Tožena stranka je tudi izrecno nasprotovala stroškom čiščenja, in sicer v št. 5 vloge z dne 8. 5. 2008. 8. Pritožbo je vložila le tožeča stranka, in sicer zoper celotno točko II izreka prvostopenjske sodbe, in zoper odločitev o stroških, ki je v točki III izreka. V pritožbi v bistvenem delu navaja, da ne drži, da tožeča stranka ni podala zadostnih trditev za ugoditev zahtevku na povrnitev v zvezi z nakupom nove zamrzovalne skrinje nastale škode. Tožena stranka naj bi namreč niti ne prerekala višine odškodninskega zahtevka.

9. Kolikor se pritožba nanaša na odškodninski zahtevek zaradi stroškov čiščenja, navaja, da tožena stranka ni prerekala, da naj bi tožeča stranka delavcem doplačala za opravljeno dodatno delo. Trdila je le, da ni izkazala višine urne postavke svojih zaposlenih. Potem ko je tožeča stranka predložila razpredelnico, v kateri je bil obračun stroškov čiščenja in je predlagala dokaz z zaslišanjem sodelujočih delavcev in z izvedencem, je tožena stranka prerekala le še zatrjevano število ur dela in višino stroškov. Tožeča stranka je potem predlagala izvedbo dokazov, ki pa jih sodišče ni izvedlo. Sodišče bi moralo zato ugoditi tudi temu zahtevku.

10. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

I. ODLOČITEV O TEMELJU ZAHTEVKOV

11. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper odločitev o odločitvi o povrnitvi stroškov v zvezi z nakupom nove skrinje. Vložila je še pritožbo zoper odločitev o zahtevku za povrnitev stroškov čiščenja in povrnitev stroškov vgradnje montažnega stropa. Pravni temelj za odločitev o teh zahtevkih je skupen za vse, ne glede na to, ali so utemeljeni, ali ne.

12. Pravni temelj za zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženko je v 4. odstavku 597. člena OZ v povezavi s sklenjeno najemno pogodbo (z dne 12. 10. 2010), 246. in 169. členu OZ. Druga toženka je bila najemodajalec, ki je morala poskrbeti za to, da v najem dani predmet nima napake, to dolžnost je imela tudi v času najema (1. odstavek 597. člena OZ). Tej svoji dolžnosti druga toženka ni zadostila. Sicer je najemodajalka v 12. členu najemne pogodbe skušala izključiti svojo odgovornost, vendar pa se ta izključitev odgovornosti nanaša na predmet najema. Tudi sicer besedilo ni najbolj jasno, v kolikšnem obsegu je sploh izključena odgovornost tožene stranke celo v zvezi s predmetom najema. Vsekakor pa se na ostale stvari, ki sploh niso bile predmet najema, ne nanaša. Ker zamrzovalna skrinja ni bila predmet najema, odgovornost za stvarno napako na najetih prostorih ni izključena. Pravni temelj za odgovornost druge toženke torej obstaja.

13. Pritožbeno sodišče sicer ne meni, da bi bil pravni temelj za odgovornost druge toženke lahko v smiselno uporabljenem 159. členu OZ, ne glede na drugačno odločitev VS RS, opr. št. II Ips 108/2013. 159. člen OZ se nanaša izključno na stvar, ki pade s stavbe, ta stvar pa mora biti pred tem nevarno postavljena ali vržena. Za širjenje te norme še na primere izliva vode, ki ni bila niti nevarno postavljena, niti vržena, ni mogoče najti nikakršne opore v samem besedilu 159. člena OZ. Vendar drugačna pravna presoja kot je tista, ki jo je imelo prvostopenjsko sodišče, na izid tega postopka ne vpliva. Povsem vseeno je, ali je odgovornost druge toženke podana podana na dveh medsebojno različnih pravnih temeljih, ali le na enem.

14. Pravni temelj za zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženko je v med prvo in drugo toženko sklenjeni zavarovalni pogodbi z dne 16. 12. 2011 (priloga B3, 921. člen OZ) v povezavi s 1. odstavkom 943. in 1. odstavkom 965. člena OZ. S to pogodbo se je prva toženka zavezala, da bo oškodovancu povrnila škodo, ki bi mu lahko nastala zaradi nesreče, ki izvira iz dejavnosti druge toženke.

II. ODLOČITEV O POVRNITVI STROŠKOV V ZVEZI Z NAKUPOM NOVE SKRINJE

15. Utemeljena je pritožba tožeče stranke, kolikor se nanaša na odškodnino za uničeno zamrzovalno skrinjo in s tem povezane stroške in na zakonske zamudne obresti. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo (358. člen ZPP).

16. Tožeča stranka je trdila, da je bila zaradi izliva fekalne vode uničena zamrzovalna skrinja v njeni lasti. Ugotovitev o tem, da je voda pokvarila elektroniko in o tem da je mogoče tudi kasnejšo odpoved kompresorja pripisati prav izlivu fekalne vode, so vse ugotovitve, ki se nanašajo na dejansko stanje. Nanašajo se predvsem na vzročno zvezo med iztekom fekalne vode in odpovedjo kompresorja. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija in jih mora zato pritožbeno sodišče vzeti kot temelj za svojo odločitev.

17. Tožeča stranka je v tožbi najprej zelo splošno navedla, kakšna škoda naj bi ji bila nastala. Prva toženka je v odgovoru na tožbo te takrat še povsem splošne trditve zanikala. Potem pa je tožeča stranka v svoji vlogi z dne 8. 9. 2014 (l. št. 21) pojasnila, kakšna škoda naj bi ji bila nastala v zvezi z uničeno zamrzovalno skrinjo. Nastala naj bi ji med drugim zaradi nakupa nove skrinje (v višini 7.184,65 EUR), zaradi uvoznih dajatev za novo opremo (v višini 774,22 EUR), zaradi montaže in priklopa nove opreme (v višini 291,60 EUR) in zaradi potrebne kalibracijo klimatske komore (v višini 739,80 EUR). Skupaj je zahtevala torej 8.990,27 EUR.

18. Druga toženka je sicer navedbe prerekala (v vlogi z dne 8. 5. 2015, l. št. 40), toda zgolj zato, ker je menila, da tožeča stranka ni upravičena do popravila skrinje in še do nakupa nove skrinje. Bolj natančno je ugovarjala le v zvezi z uvoznimi dajatvami za novo opremo, za katere naj bi ne bilo izkazano, za kakšne uvozne dajatve naj bi šlo in naj ne bi bilo dokazano, da je do plačila sploh prišlo.

19. Prva toženka je v vlogi z dne 12. 5. 2015 (l. št. 63) nasprotovala temu, da bi nosila tako strošek odprave napake kot tudi nakupa nove skrinje. Prav tako naj bi ne bilo razvidno, kakšno montažo in odvoz odpadne ovojnine naj bi tožeča stranka izvedla in kakšna naj bi bila vzročna zveza s škodnim dogodkom. Iz podobnih razlogov je nasprotovala tudi strošku za kalibracijo klimatske komore.

20. Tožeča stranka je dala vsa manjkajoča pojasnila glede potrebnosti popravila in še nakupa nove zamrzovalne skrinje, glede uvoznih dajatev, montaže ovojnine in kalibracije v pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2015 (l. št. 67 – hrbtna strank in 68). Nobeden od obeh tožencev potem, ko so bile postavljene trditve o posameznih vrstah izdatkov v zvezi z uničeno zamrzovalno skrinjo, ni nasprotoval sami višini teh izdatkov. Da je tožeča stranka vse te stroške, ki jih je imela, tudi plačala (prvostopenjska sodba, r. št. 28), torej tudi strošek špediterja in carinjenja (t. i. stroške uvoznih dajatev), pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo že samo in je na to ugotovitev pritožbeno sodišče vezano.

21. Tožeča stranka je postavila trditve o višini škode in je predložila tudi listinske dokaze. Ti so bili v prilogi A7 glede zahtevka v višini 7.184,65 EUR), v prilogi A8 zaradi uvoznih dajatev za novo opremo v višini 774,22 EUR), v prilogi A10 za montažo in priklop nove opreme (v višini 291,60 EUR) in v prilogi A18 za kalibracijo klimatske komore (v višini 739,80 EUR). Zadostila je svojemu materialnopravnemu bremenu, sicer pa tudi dokaznemu. Zoper takšne trditve ni nobena od obeh toženk ničesar ugovarjala, kot je že bilo obrazloženo. Tega nista storili, čeprav sta za to imeli dovolj opornih točk. 22. Za odločitev v tej zadevi bistveno je pravzaprav vprašanje, ali bi morala tožeča stranka tudi postaviti trditve o starosti zamrzovalne skrinje in o njenih drugih lastnostih. Pritožbeno sodišče je presodilo, da glede na 169. člen OZ to ni bilo potrebno in da bi bilo zato zahtevkom v zvezi z nakupom nove skrinje v skupni višini 8.990,27 EUR potrebno ugoditi.

23. Nedvomno lahko zahteva oškodovanec le tolikšno odškodnino, da se njegovo premoženjsko stanje zaradi škodnega dogodka ne poslabša (169. člen OZ). Na temelju 169. člena OZ je oškodovanec dolžan zgolj postaviti trditve o višini škode. Odgovorna oseba pa je tista, ki lahko takšnim trditvam, kot pretiranim, nasprotuje. Uveljavlja lahko na primer, da je za oškodovanca nastala s škodnim dogodkom korist, zaradi katere je njegova škoda manjša, kot sam trdi, da je. Vendar je trditveno in dokazno breme na odgovorni osebi, praviloma torej na oškodovancu. Enako kot stališče pritožbenega sodišča je ustaljeno stališče nemške sodne prakse in literature v zvezi z § 249 ods. 1 BGB, ki vsebinsko povsem ustreza 169. členu OZ (gl. npr. Palandt/Heinrichs, 64. Aufl. 2005, Vorb v § 249, r. št. 123 s tam navedeno sodno prakso).

24. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev zamudnih obresti. Te je zahtevala za zneske 7.184,65 EUR, 774,22 EUR in 291,60 EUR od 26. 4. 2012 naprej do plačila (skupaj: 8.250,47 EUR) in za znesek 739,80 EUR od 16. 1. 2013 naprej do plačila. Ti zahtevki so utemeljeni na temelju 289. člena in 1. odstavka 378. člena OZ.

25. Tožeča stranka je po lastnih in neprerekanih trditvah prijavila škodo prvi toženki 10. 4. 2012 in je zahtevala povrnitev škode. Prva toženka je povrnitev škode zavrnila, zato je tožeča stranka upravičena tudi do zamudnih obresti od preteka dvotedenskega roka, to je od 26. 4. 2012 naprej (1. odstavek 943. člena OZ). Izjema v tem oziru je zahtevek za povrnitev stroškov kalibracije v višini 739,80 EUR, glede katerega je tožeča stranka zahtevala zakonske zamudne obresti od 16. 1. 2013 naprej do plačila, tožeča stranka pa je upravičena tudi do njih. Obrestnemu zahtevku ni nikoli ugovarjala niti druga toženka. Zoper drugo toženko tečejo zamudne obresti od trenutka naprej, ko je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode od nje (299. člen OZ). Sama druga toženka je navedla, da tožeča stranka 29. 2. 2012 naslovila na drugo toženko zahtevek za povrnitev škode („bremepis“, priloge B5 – B/9), tega pa druga toženka ni hotela poravnati in je o njem obvestila prvo toženko, ki je prijavo škode prejela 10. 4. 2012. Ker je bila torej druga toženka obveščena o zahtevku zoper njo še pred 26. 4. 2012, je torej tožeča stranka upravičena tudi do zamudnih obresti od 26. 4. 2012 naprej, oziroma, glede zneska 739,80 EUR, od 16. 1. 2013 naprej.

III. ODLOČITEV O POVRNITVI STROŠKOV ČIŠČENJA

26. Neutemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi stroškov čiščenja. Zahtevek, ki ga je postavila tožeča stranka, je bil v resnici nejasen, tožeča stranka pa svojih navedb ni dopolnila.

27. Tožeča stranka je svoje navedbe glede stroškov čiščenja postavila v obliki tabele (priloga A26). Prvi toženec je v vlogi z dne 8. 5. 2015, v št. 5 svoje pripravljalne vloge (l. št. 40), nasprotoval zahtevku tožeče stranke, ker naj bi bila predložena tabela pomanjkljiva in nerazumljiva. Pomanjkljivost in presplošnost je grajala tudi prva toženka (pripravljalna vloga z dne 12. 5. 2016, l. št. 63). Graje so bile utemeljene tudi po mnenju pritožbenega sodišča. Tabelarični prikaz zahtevkov je bil zelo abstrakten in le malo poveden. Tako na primer ni bilo jasno, kakšna naj bi bila povezava med „organizacijo kontrole naprav v prostoru z ultra zamrzovalniki, prenosi celic“, ali pa zakaj je bilo potrebno „usklajevanje in organizacija čiščenja“ in podobno. Tožeča stranka niti v nadaljevanju svojih navedb ni dopolnila s pojasnili. Ukvarjala se je predvsem s tem, kako dokazati višino posameznih urnih postavk za različne zaposlene. Z izvajanjem dokazov, še posebej z zaslišanjem prič, se ne morejo dopolniti pomanjkljive trditve; te mora postaviti kar stranka sama. Ker je trditveno breme glede potrebnosti stroškov čiščenja nosila sama (212. člen ZPP) in mu ni zadostila, je prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno.

28. Z ostalimi pritožbenimi razlogi se ni treba ukvarjati, ker ne morejo vplivati na odločitev sodišča. IV. ODLOČITEV O POVRNITV STROŠKOV ZA VGRADNJO MONTAŽNEGA STROPA

29. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem se nanaša na povrnitev stroškov za vgradnjo montažnega stropa v višini 500,00 EUR. Pritožba tej odločitvi ni posvetila niti stavka. Pritožbeno sodišče je zato opravilo le preizkus po uradni dolžnosti. Odločilo je, da je bila odločitev pravilna (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker montažni strop v času škodnega dogodka ni niti obstajal, na njem ni mogla nastati škoda, tožeča stranka pa seveda ne more zahtevati njegove povrnitve.

V. ODLOČITEV O STROŠKIH POSTOPKA

30. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom uspela v pretežnem delu. Prvotno je zahtevala 10.610,87 EUR, uspela je z zahtevki v višini skupaj 9.496,75 EUR. Njen uspeh znaša 90 %.

31. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da so stroški tožeče stranke znašali 1.523,45 EUR. Prva toženka je imela za 242,00 EUR stroškov, druga toženka 985,15 EUR. Tožeča stranka bi lahko zahtevala povrnitev stroškov v višini 1.371,10 EUR, prva toženka 24,20 EUR in druga toženka 98,51 EUR. Po pobotanju zahtevkov lahko tožeča stranka zahteva še 1.248,39 EUR. Ta znesek morata, glede na 3. odstavek 161. člena ZPP, toženki tožeči stranki povrniti nerazdelno (solidarno).

32. 1.248,39 EUR bosta morali toženki povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo katera od njiju s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

33. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper tisti del sodbe, pri katerem je vrednost spornega predmeta znašala le še 9.914,19 EUR. To je tudi temelj za odmero njenih stroškov. Uspela je glede zahtevkov v višini 8.990,27 EUR, torej v višini 91 %.

34. Stroški tožeče stranke so znašali: 504,00 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002, DDV od vsote prejšnjih dveh postavk in 459,00 EUR kot izdatek za sodno takso. Skupaj znašajo stroški tožeče stranke v zvezi s pritožbenim postopkom 1.098,28 EUR. Glede na uspeh je tožeča stranka upravičena do povrnitve 999,43 EUR.

35. Ta znesek bosta morali toženki nerazdelno povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe (3. odstavek 161. člena ZPP). Če bosta s plačilom zamudili, bosta morali plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.