Jedro

V primeru bursitisov (vnetij burs) gre za občasne zdravstvene težave, za vnetja, ki se pozdravijo. Zato teh zdravstvenih težav ni mogoče upoštevati kot vzroka nastanka invalidnosti. Lahko gre le za začasno nezmožnost za delo, ne pa za invalidnost. Res je, da nova definicija invalidnosti ne vsebuje več elementa trajnosti sprememb v zdravstvenem stanju, vendar je še vedno potrebno, da je zdravljenje končano.

V primeru tožnice je šlo v primeru bursitisa za akutno stanje. Na to kaže ugotovitev invalidske komisije I. stopnje, ko pri tožnici bursitis ni bil ugotovljen, vzrok invalidnosti pa je bila bolezen. Preboleli bursitisi niso vplivali na nastanek oz. poslabšanje invalidnosti, saj pri tožnici bursitisi niso pustili posledic. Njene težave so povezane z degenerativnimi spremembami. Zato tožničin zahtevek na ugotovitev, da je pri tožnici vzrok bolezni 50 % bolezen in 50 % poklicna bolezen, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe tožene stranke št. ... z dne 15. 10. 2007, št. ... z dne 14. 5. 2009 ter št. ... z dne 15. 1. 2009 in da ostane v veljavi odločba z dne 24. 4. 2007, po kateri je pri tožnici vzrok invalidnosti 50 % bolezen in 50 % poklicna bolezen. Sodišče je tudi odločilo, da tožnica trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je delala v A. od februarja leta 1987 dalje, najprej kot previjalka v oddelku sukalnice, od leta 1992 dalje pa na delovnem mestu „sukalka“. Od leta 2003 dalje tožnica dela v družbi B. d.o.o., prav tako na delovnem mestu „sukalka“, na različnih strojih s ponavljajočimi gibi rok nad višino ramen. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek po obsežnem dokaznem postopku zavrnilo zato, ker je ocenilo, da pri tožnici ni podana poklicna bolezen. Pri tožnici naj ne bi šlo za bolezen obsklepnih burs zaradi pritiska, niti ne za bolezen zaradi prevelikega obremenjevanja kit, kitnih ovojnic in mišičnih oz. kitnih narastišč. Sodišče je pridobilo izvedensko mnenje strokovnega konzilija Ortopedske bolnišnice C., ki je izvedlo preiskavo MR vratne hrbtenice, CT artrografijo desnega ramena in EMG preiskavo zgornjih okončin. Na podlagi rezultatov preiskav opravljenih v letu 2014 je sodišče sklepalo na zdravstveno stanje v času prve in druge izpodbijane odločbe. Ker ni ugotavljalo dejanskega stanja na podlagi zdravstvene dokumentacije, ki je bila na razpolago do izdaje izpodbijanih dokončnih odločb tožene stranke, je prišlo do posega v časovne meje pravnomočnosti izpodbijanih odločb, posledično pa je odločitev sodišča nepravilna in nezakonita. Zaslišani izvedenec D.D. je jasno izpovedal, da ultrazvok izvid z dne 18. 3. 2003, izvid hospitalizacije v C. z dne 16. 3. 2004, zaključek v izvidu z dne 20. 6. 2005 in 21. 1. 2006 povedo, da je tedaj ultrazvok pokazal epizodo bursitisa. Ugotovljena je bila tekočina ter vnetje mešička. Iz takšne izpovedbe povsem jasno izhaja, da je bilo v obdobju do 15. 10. 2007 podano vnetje burse, s tem pa je bila podana tudi poklicna bolezen po zaporedni številki 59 iz Seznama poklicnih bolezni (bolezen obsklepnih burs). Sodišče tudi ni razčistilo vzroka bolezni obsklepnih burs, to je ali je ta bolezen posledica pritiska ali česa drugega. Po mnenju izvedenca se sicer vsak bursitis pozdravi in trajnega (kroničnega) bursitisa v svoji praksi še ni srečal. Takšen zaključek pa je v direktnem nasprotju z ugotovitvami inštituta E. v F., ki je podal izvedensko mnenje dne 7. 4. 2011 in v katerem strokovni konzilij jasno razlikuje med akutnim subakromialnim bursitisom (akutno vnetje subakromialne burse) in kroničnim subakromialnim bursitisom. Da je zaključek sodnega izvedenca napačen pokaže tudi logično pravno sklepanje. Ker Seznam poklicnih bolezni definira poklicne bolezni povzročene z nevarnimi snovmi, fizikalnimi in biološkimi dejavniki in ker je med njimi tudi bolezen obsklepnih burs zaradi pritiska, to pomeni, da je bolezen obsklepnih burs zaradi pritiska eden od možnih vzrokov za nastanek invalidnosti. Če bi bilo vsak bursitis mogoče pozdraviti, potem le-ta nikakor ne bi mogel biti uvrščen med poklicne bolezni in ne na Seznam poklicnih bolezni. Tudi v zvezi z izvidom z dne 24. 5. 2008 (podobni so tudi ortopedski izvidi z dne 12. 4. 2008, 21. 6. 2008 in 5. 7. 2008) je izvedenec izpovedal, da je tedaj šlo za akutno poslabšanje bolezni, za ponovno epizodo bursitisa, ki v akutni fazi povzroča tudi utesnitveni sindrom. Zato tudi za drugo vtoževano obdobje do dne 14. 5. 2009 ni mogoče zaključiti, da pri tožnici bursitis ni bil podan. Tudi v tem primeru je sodišče z ugotavljanjem dejanskega stanja v letu 2014 sklepalo na zdravstveno stanje v letu 2009, kar je nedopustno. Že sam zakon predvideva ponovno preverjanje morebitne že ugotovljene invalidnosti. Zaradi napačne uporabe materialnega prava in sicer Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni je dejansko stanje ostalo napačno in nepopolno ugotovljeno. Način ugotavljanja in priznavanja poklicnih bolezni je namreč predviden z omenjenim pravilnikom in ni prepuščen prosti presoji izvedencev. Tako izvedenci kot tudi sodišče mora upoštevati najkrajši čas in najnižjo intenziteto izpostavljenosti, ki po merilih stroke lahko povzroči poklicno bolezen in latentno dobo. Nič od omenjenega pa v postopku ni bilo ugotovljeno. Glede na četrti odstavek 4. člena Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni bi moralo sodišče upoštevati klinično sliko, kot jo izkazujejo izvidi iz časa odločanja tožene stranke ter tudi tedanje funkcijske teste. Potrebno bi bilo tudi opraviti mersko analizo in zdravstveno oceno delovnega mesta s posebnim ozirom na biomehanski analizi. Da je bila podana vzročna zveza med izpostavljenostjo in boleznijo, pa brez dvoma dokazuje ogled delovnega mesta in analiza obremenitev na delovnem mestu ter posnetki posameznih faz dela. Sodišče je zgolj zato, ker trenutno ob pregledih leta 2014 ni bila izkazana akutna faza bursitisa zaključilo, da ne gre za kronično bolezen, ki bi pustila spremembe v tkivih. Če bi takšna sprememba nujno morala biti trajna kot to zaključuje sodišče, potem ni videti razloga, da ZPIZ-1 v 106. členu predvideva obvezne kontrolne preglede in ponovno preverjanje že ugotovljene invalidnosti. Zakonodajalec je očitno dopuščal možnost, da se stanje invalidnosti s časom lahko tudi izboljša. Takšne možnosti pa sodišče prve stopnje ne dopušča. Tožnica uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba sodišča prve stopnje napačno povzema izvid ortopedskega konzilija iz C. z dne 13. 3. 2014 in izpoved izvedenca D.D., ki sicer res ugotavlja degenerativne spremembe, ki so pogojene dedno, vendar na njihovo izraženost vpliva tudi okolica (delovne obremenitve), ki močno pospešijo degenerativni proces sklepnih struktur. Zaslišani izvedenec je sicer tudi potrdil, da gre za kombinacijo dedno pogojenih sprememb in delovne obremenitve, ni pa mogel ovrednotiti posameznega deleža, kar je standardna težava izvedencev pri tovrstnih sporih. Tožnica s tem v zvezi opozarja še na sodbo Psp 783/2006. Tudi v navedeni zadevi so namreč delovne obremenitve povzročile zgodnejši in intenzivnejši nastanek oz. hitrejše napredovanje degenerativnih sprememb hrbtenice. Obstoj degenerativnih sprememb ne izključuje sočasnega obstoja poklicne bolezni, kot je to poenostavljeno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere tožnica opozarja v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 10. 2007, s katero je bila odpravljena prvostopenjska odločba št. ... z dne 24. 4. 2007. Drugostopenjski organ je tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki ga bo opravljala izmenoma stoje in sede. Zmožna je za enostavna nenomirana dela, brez prisilne telesne drže, brez stika z lokalnimi ali splošnimi vibracijami in le v dnevni izmeni, s polovico polnega delovnega časa od 1. 4. 2007 dalje. Delo „pomožna proizvodna delavka“ je drugo ustrezno delo. Kontrolni pregled pa je bil določen za mesec september 2008. Delodajalcu je bilo naloženo, da tožnici zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, o pravici in višini delne invalidske pokojnine pa bo odločeno s posebno odločbo. Tožnica je nadalje vložila tožbo tudi zoper drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 5. 2009, s katero je bila potrjena prvostopenjska odločba tožene stranke št. ... z dne 15. 1. 2009. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da je tožnica še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 15. 3. 2007 dalje s pravico do dela na drugem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom. Določen je bil kontrolni pregled za mesec november 2012. V zadevi je sporen vzrok nastanka invalidnosti. Tožnica namreč vztraja, da je bila že odločitev prvostopenjskega organa tožene stranke (odločba z dne 24. 4. 2007), ko je bilo ugotovljeno, da je pri tožnici invalidnost posledica 50 % bolezni in 50 % poklicne bolezni, pravilna in zakonita.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, v 65. členu določa, da so poklicne bolezni po tem zakonu določene bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni in pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, določi minister, pristojen za delo, v sodelovanju z ministrom, pristojnim za zdravstvo. Za presojo sporne zadeve je tako potrebno uporabiti tudi Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 85/2003 s spremembami).

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnica z odločbo opr. št. ... z dne 3. 2. 2006 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na novo delovno mesto, to je fizično manj zahtevno delo v dnevnih izmenah od 21. 12. 2005 dalje, s polnim delovnim časom. Dne 6. 2. 2007 pa je osebni zdravnik podal nov predlog za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. V postopku pred invalidskima komisijama je bilo ugotovljeno, da je pri tožnici podanih več zdravstvenih težav in sicer gre za psihične motnje in pa težave z aksialnim skeletom. Invalidska komisija I. stopnje je kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost navedla subakromialni bursitis desnega ramena, medtem ko je invalidska komisija II. stopnje kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost navajala somatizacijsko motnjo, med drugimi boleznimi, ki ne vplivajo na delovno zmožnost pa je navajala stenozo spinalnega kanala L4-L5 ter stanje po subakromialnem bursitisu desne rame. Invalidska komisija II. stopnje je v nasprotju z invalidsko komisijo I. stopnje menila, da v primeru subakromialnega bursitisa desne rame ne gre za poklicno bolezen. V novem postopku, ki se je začel zaradi kontrolnega pregleda, pa sta obe invalidski komisiji menili, da je pri tožnici invalidnost posledica bolezni.

Sodišče prve stopnje je v obširnem dokaznem postopku razčiščevalo vprašanje, ali je pri tožnici invalidnost deloma posledica tudi poklicne bolezni, torej ali gre pri njej za stanje, kot ga določa 65. člen ZPIZ-1 v zvezi z 59. in 60. točko Seznama poklicnih bolezni, torej za bolezen obsklepnih burs zaradi pritiska oz. za bolezni zaradi prevelikega obremenjevanja kit, kitnih ovojnic in mišičnih oz. kitnih narastišč.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na prepričljivo mnenje izvedenskega organa, to je Strokovnega konzilija Ortopedske bolnišnice C. ter na izpovedbo zaslišanega člana tega izvedenskega organa D.D., specialista ortopeda. Pisno mnenje je bilo namreč podano na podlagi opravljenih preiskav in sicer EMG, CT artrografije ramena ter MR cervikalne hrbtenice. Bistvena je ugotovitev izvedenskega organa, da so pri tožnici zdravstvene težave posledica kombinacije dedno pogojenih degenerativnih sprememb in pritiska ter prevelikega obremenjevanja kit. Poleg tega ne gre samo za izolirano patalogijo ramenskega sklepa. Vzrok težavam so degenerativne spremembe vratnega dela hrbtenice in desnega ramena, do katerih bi lahko prišlo tudi brez pritiska in prevelikih obremenitev na delovnem mestu. S CT preiskavo so bile pri tožnici ugotovljene degenerativne spremembe na predelu ramena. Vzrok težavam so poleg degenerativnih sprememb desne rame tudi izražene degenerativne spremembe vratne hrbtenice, kar je razvidno iz izvida MR vratne hrbtenice z dne 17. 2. 2014. Postavljene so jasne diagnoze, zato ne obstaja neodkrita patologija. Izvedenec D.D. pa je zaslišan na glavni obravnavni dodatno pojasnil, da je izvid z dne 18. 3. 2003 pokazal epizodo bursitisa, saj je bila ugotovljena tekočina, torej, se je izven sklepa nekaj dogajalo. Gre za vnetje mešička, ki lahko nastane zaradi ogromno razlogov. Gre za mešiček med tetivo in kostjo. CT, ki je bil napravljen 17. 2. 2014 pa je pokazal, da mešiček ni prizadet in da ni znakov, da bi šlo za vnetje burse. Po izpovedbi izvedenca je bursitis stanje mešička, ki se lahko občasno vname. Pri tožnici ne gre za kronični bursitis, saj o tem ni znakov na CT-ju, se je pa občasno pojavljal. Objektivno je ugotovljena obraba ramena, ne gre pa za bursitis. Nadalje je tudi izpovedal, da se vsak bursitis pozdravi. Če bi šlo za trajno zadevo, bi se to videlo na izvidih, sam pa v svoji praksi še ni ugotovil oz. srečal kroničnega bursitisa. Bursa se namreč spreminja in z leti izgine, zato je težko govoriti o kroničnem stanju. Pri tožnici tudi niso našli utesnitve. CT je pokazal, da mišice niso atrofične, niso prizadete in tudi ni hujših prizadetosti na ostalih strukturah v ramenu. Tudi v letu 2008 ni bilo nobenega znaka, da so prizadete tetive. Pri tožnici sta obrabljena tako vrat kot tudi rama, vendar ta obraba ni hujša. Stanje lahko boli, hujše stanje pa tudi ni bilo dokazano z EMG, ki je normalen.

Izvedensko mnenje je v bistvenih točkah tudi skladno z mnenjem izvedenca G.G., specialista medicine dela, prometa in športa, ki v svojem pisnem izvedenskem mnenju prav tako ugotavlja, da je bursitis desne rame v ugodni remisiji in trenutno ni znakov zanj. Skupaj s sodnim izvedencem H.H. ugotavljata, da zaradi velike pogostnosti bolezni v normalni populaciji, bursitisa ni mogoče šteti za poklicno bolezen, temveč posledico degenerativnih sprememb. Težave lahko nastanejo kadarkoli same po sebi, pri banalnem gibu nad glavo in pri vsakodnevnih opravilih. Bursitis rame je najpogostejša posledica kristalinične bolezni (kalcinirajoči tendinitis), ki ga ni mogoče povezati s poklicem, v nasprotju s povsem drugo vrsto bursitisa obsklepnih burs, ki je povezan z načinom dela in posledicami, kot npr. pri parketarjih - patelarni bursitis. Nasprotno od prej podanih izvedenskih mnenj, izvedenski organ inštitut E. ugotavlja, da gre v primeru tožnice zelo verjetno za poklicno bolezen obsklepnih burs zaradi pritiska. Ker pa poklicna bolezen glede na veljavno zakonodajo ni neizpodbitno dokazana, je tudi po mnenju omenjenega konzilija pri tožnici zaenkrat vzrok invalidnosti bolezen.

Pri presoji predmetne zadeve je potrebno najprej upoštevati definicijo invalidnosti. V 60. členu ZPIZ-1 je določeno, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. V primeru bursitisa gre za vnetje, ki se, kot je to tudi izpovedal sodni izvedenec, pozdravi. Če bi šlo za trajno zadevo bi se to videlo na izvidih. Tega pa pri tožnici kljub opravljenim preiskavam v letu 2014 ni bilo videti. V primeru bursitisov oz. vnetij burs gre za občasne zdravstvene težave, torej za vnetja, ki se pozdravijo. V tem primeru pa teh zdravstvenih težav ni mogoče upoštevati kot vzrok nastanka invalidnosti. V primeru takih težav gre namreč lahko za začasno nezmožnost za delo, ne pa za invalidnost. Res je, da nova definicija invalidnosti ne vsebuje več elementa trajnosti sprememb v zdravstvenem stanju, vendar je še vedno potrebno, da je zdravljenje končano. V primeru tožnice pa je šlo v primeru bursitisa za akutno stanje. Nenazadnje na to kaže že ugotovitev invalidske komisije I. stopnje z dne 21. 12. 2005, ko pri tožnici bursitis ni bil ugotovljen, vzrok invalidnosti pa je bila bolezen. Preboleli bursitisi tudi niso vplivali na nastanek oz. poslabšanje invalidnosti, saj kot je bilo to kasneje ugotovljeno z objektivnimi preiskavami in kot je to tudi izpovedal sodni izvedenec, pri tožnici bursitisi niso pustili posledic. Njene težave so namreč povezane z degenerativnimi spremembami. Ne glede na to, da so bile te preiskave narejene že v času po izdaji izpodbijanih dokončnih odločb tožene stranke, pa je na podlagi teh preiskav mogoče sklepati tudi na stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje teh odločb. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno obrazložilo stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe z dne 15. 10. 2007, kot tudi do izdaje izpodbijane dokončne odločbe z dne 14. 5. 2009. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da naj bi sodišče poseglo v časovne meje pravnomočnosti izpodbijanih odločb. Ravno zaradi razjasnitve dejanskega stanja so bili postavljeni sodni izvedenci. Res je prišlo do velikega časovnega zamika med izdajo obeh izpodbijanih odločb in pa podanimi izvedenskimi mnenji, vendar pa iz izvedenskih mnenj izhaja, da je šlo za celovito obravnavo na podlagi katere je sodišče prve stopnje sprejelo prepričljiv zaključek, da pri tožnici v spornem obdobju, torej v času izdaje obeh izpodbijanih odločb, invalidnost ni bila posledica poklicne bolezni, temveč je invalidnost posledica degenerativnih sprememb vratu in rame in pa seveda ostalih še posebej psihičnih zdravstvenih težav. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbe Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni. V točki 3 so opredeljene bolezni gibal, vendar je pri tem bistveno, da je potrebno zadevo presojati tudi z vidika definicije poklicnih bolezni, pogojev za določanje delovnih mest, kjer se pojavijo poklicne bolezni, upoštevati pa je potrebno tudi sam način ugotavljanja in dokazovanja (2., 3. in 4. člen Pravilnika) in pa že citirane določbe ZPIZ-1. Vsak primer je namreč potrebno presojati posebej in v sporni zadevi je bilo ustrezno razčiščeno in ugotovljeno, da je vzrok invalidnosti bolezen.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje pravilno povzema izvid ortopedskega konzilija z dne 13. 3. 2014 in tudi izpovedbo zaslišanega člana izvedenskega organa. Na tožničine zdravstvene težave nedvomno vplivajo različni dejavniki, na kar je opozoril tudi zaslišani izvedenec, torej gre za kombinacijo različnih dejavnikov, s tem da deležev ni mogoče ovrednotiti. Je pa pri tožnici osnova zdravstvenih težav obraba, torej obrabljenost vratu in ramen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.