Jedro

V zadevi obstojijo razlogi iz 1. in 2. alinee drugega odstavka 35. člena ZAzil, ki so podlaga za takojšnjo odločitev o zadevi in pri kateri ni potrebno ocenjevati razlogov za priznanje azila po določbah drugega in tretjega odstavka 1. člena ZAzil, saj je bilo ugotovljeno, da so tožniki podali prošnjo za priznanje azila, ker jim je prenehal status začasnega zatočišča in da ne bi bili vrnjeni na Kosovo, kjer jim po lastni izjavi ne bi grozilo preganjanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 468/2002-13 z dne 20.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 7.11.2001. Tožena stranka je najprej s sklepom združila postopke za priznanje azila v en postopek ter z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji zavrnjejo ter da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo v roku trideset dni od pravnomočnosti odločbe. Sodišče prve stopnje je sledilo odločitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi in na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS ni ponavljalo razlogov za svojo odločitev. Ob tem je tudi sprejelo stališče, ki ga je navedlo Vrhovno sodišče RS v sklepu, št. I Up 286/2002 z dne 6.3.2002, da gre v obravnavanem primeru za očitno neutemeljeno vlogo tožnikov, ki jo je treba obravnavati po določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 113/2000 - odl. US, 124/2000 in 67/2000, v nadaljevanju ZAzil). Prvotožnik in drugotožnica sta v vlogi za priznanje statusa begunca z dne 19.6.2000 navedla, da se zaradi krizne situacije po vojni in porušene hiše ter slabega delovanja šolstva, zdravstva in drugih služb ne želita vrniti na Kosovo. Ob svojem zaslišanju dne 4.9.2001 pa sta med drugim navedla, da v primeru vrnitve družine na Kosovo ne bi bili izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu ravnanju, drugotožnica pa je še navedla, da je vlogo za azil podala le zato, da ne bi bila vrnjena na Kosovo.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Menijo, da sodišče v izpodbijani sodbi ni pravilno povzelo stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu, št. I Up 286/2002-2, kjer je bilo jasno navedeno, da mora pristojni organ v primeru zavrnitve prošnje za azil po določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil v postopku ugotoviti dejanski namen vložitve prošnje in utemeljiti, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Tožena stranka in sodišče prve stopnje pa nista zanesljivo ugotovila, zakaj se je družina poskušala izogniti izgonu iz Republike Slovenije. Prvi tožnik živi v Sloveniji že 18 let in se je povsem integriral v to okolje. Tožniki pa so se iz razlogov osebne varnosti res hoteli izogniti izgonu, ki bi jim sledil po preteku začasnega zatočišča, vendar vloge za azil niso vložili z namenom zlorabe, temveč iz razloga, ker so menili, da so upravičeni do zaščite v Republiki Sloveniji.

Preprečitev izgona pa je eden od elementov vsake zaščite. V kraju S. na Kosovu, od koder prihajajo, je bilo samo v enem dnevu v avgustu leta 1998 ubitih 86 vaščanov, sorodnikov in prijateljev tožnikov. Kasneje je bila ubita še tožničina sestra in njen mož. Dne 1.5.2000 jim je prenehalo začasno zatočišče v Republiki Sloveniji in so zato zaprosili za azil. Z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka napačno tolmačila priporočilo in ocene Visokega komisariata združenih narodov za begunce, kjer je jasno razvidno, da razmere za vrnitev določenih kategorij ljudi na Kosovo še vedno niso varne, kar pa sodišče tudi ni upoštevalo. Med posebej ogrožene skupine ljudi sodijo osebe, ki se niso hotele boriti ali ki so dezertirale iz OVK, družine brez moških članov ter osebe, ki so bile priče kaznivih dejanj zoper človečnost. Te osebe imajo v skladu s priporočili UNHCR pravico do dodelitve humanitarnega statusa in zlasti, da se jih na silo ne izžene iz države. Njihova vrnitev bi pomenila resno grožnjo osebni varnosti, kar pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja.

V dopolnitvi pritožbe so predlagali tudi oprostitev plačila sodnih taks iz humanitarnih razlogov, kar naj bi izpadlo iz računalniškega izpisa pritožbe.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje, da je na podlagi vlog in izjav prvih dveh tožnikov očitno, da tožnikom v primeru vrnitve na Kosovo ne grozi preganjanje. Druga tožnica je tako izjavila, da so podali prošnje za priznanje azila zato, ker jim je prenehal status začasnega zatočišča v Republiki Sloveniji in da ne bi bili vrnjeni na Kosovo. Ocena sodišča temelji tudi na poročilu Visokega komisariata Združenih narodov za begunce z naslovom "Zvezna Republika Jugoslavija; državna ocena", iz katerega izhaja, da Albanci muslimanske vere (kot so tožniki) niso ogroženi ob njihovi vrnitvi na Kosovo. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v konkretni zadevi obstojijo razlogi iz 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki so podlaga za takojšnjo odločitev o zadevi in pri kateri ni potrebno ocenjevati razlogov za priznanje azila po določbah 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pritožbeno sodišče ni odločalo, saj o oprostitvi stroškov postopka, kamor sodijo tudi sodne takse, na podlagi določbe 1. odstavka 169. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za procesna vprašanja, ki jih ZUS ne ureja, odloča sodišče prve stopnje.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.