Jedro

Prispevki, ki jih je tožnik upravičen terjati od toženca na podlagi prvega odstavka 18. člena ZOZP, so vsi prispevki, ki bi jih zavarovanec, ki je že dopolnil določeno dobo, plačeval, če ne bi bilo škodnega dogodka, od dne, ko jih ni več plačeval, do dneva, ko bi zaradi dopolnitve predpisane starosti in delovne dobe pridobil pravico do starostne pokojnine.

V 18. členu ZOZP ni osnove za revalorizacijo prispevkov, podlage pa ni niti v OZ kot splošnem predpisu. Škoda, ki je tožniku nastala zaradi izpadlih prispevkov v obdobju od dne škodnega dogodka do dneva vložitve zahtevka, predstavlja materialno škodo, plačilo vtoževane odškodnine iz tega naslova pa denarno obveznost, za katero v skladu s 371. členom OZ velja načelo monetarnega nominalizma. Valorizacija denarnih obveznosti, ki je nasprotje monetarnega nominalizma, je sicer dopustna v primeru ustreznega dogovora (372. člen OZ), za kar pa ne gre v tem primeru.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v: - I. in III. točki izreka tako, da se znesek 21.997,54 EUR zviša na 41.900,07 EUR; - II. točki izreka tako, da se ta pravilno glasi: „Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 19.331,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 8.569,52 EUR od 27. 10. 2010 dalje do plačila, od zneska 3.581,41 EUR od 31. 5. 2011 dalje do plačila, od zneska 3.592,62 EUR od 1. 8. 2012 dalje do plačila in od zneska 3.588,05 EUR od 29. 4. 2013 dalje do plačila“; - V. točki izreka pa tako, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati stroške pritožbenega postopka v višini 45,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) do tožene stranke (v nadaljevanju: toženec) v višini 21.997,54 EUR, (II) ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženca proti tožniku, (III) tožencu naložilo, naj tožniku v 15 dneh plača 21.997,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2015 dalje do plačila, (IV) zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače ter (V) tožniku naložilo, naj tožencu v roku 15 dni povrne njegove pravdne stroške v znesku 465,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se (po vsebini) pritožuje zoper I., IV. in V. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v višini 70.189,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2015 dalje do plačila ter tožencu naloži tudi plačilo tožnikovih pravdnih in pritožbenih stroškov, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne drži navedba sodišča, da pravdni stranki nista imeli pripomb na izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke. Obe stranki sta imeli pripombe, do katerih se izvedenec ni opredelil. Napačno je stališče izvedenca, da se kapitalizirani znesek prispevkov ugotavlja naslednji dan po škodnem dogodku in da 18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP) ne daje podlage za revalorizacijo prispevkov od 1. 8. 2006 dalje. Kapitalizirani znesek je treba izračunati na dan vložitve zahtevka, obenem pa upoštevati spreminjanje vrednosti denarja s tekom časa. Tožnik je zahtevek oblikoval po preteku določenega časa, ko je bila škoda znana. Njenega povračila ni mogel zahtevati neposredno po škodnem dogodku. Izvedenec je sicer zneske prispevkov pravilno diskontiral na vrednost na dan po škodnem dogodku, vendar pa bi moral zneske izpadlih prispevkov ustrezno preračunati na realno vrednost v času vložitve zahtevka. Vrednost preteklih prispevkov je treba najprej ustrezno uskladiti z mesečnim indeksom rasti plač, poleg tega je treba njihovo vrednost preračunati z dolgoročno obrestno mero. Pri kapitalizaciji gre za izračun današnjih vrednosti vseh izpadlih prispevkov. Sodišče je izvedenskemu mnenju slepo sledilo in ga ni kritično presodilo. ZOZP daje izrecno podlago za izplačilo sorazmernega dela prispevkov, ki se računajo na podlagi razmerja med že izpolnjeno pokojninsko dobo in polno pokojninsko dobo za starostno upokojitev. Stališče izvedenca, da se kapitaliziran znesek izpadlih prispevkov preračuna v deležu 52,50 % glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, je materialnopravno zmotno. Škodo po 18. členu ZOZP predstavljajo izpadli prispevki od dneva škodnega dogodka do dneva, ko bi zavarovanec izpolnil prvi pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kar je tožnik v svojem modelu ustrezno upošteval. Izvedenec, ki je zmanjšal prispevke za 2,75 %, je izhajal iz predpostavke, da bi tožnik prejel izplačilo prispevkov 5. 8. 2006. Ker jih takrat ni prejel in jih še vedno ni prejel, je edino pravilno, da se pri določitvi višine izpadlih prispevkov upošteva sprememba vrednosti denarja tudi v nasprotno smer. Stališče sodišča, da bi tožnik s preračunom z mesečnim indeksom rasti plač in dolgoročno obrestno mero prispevke neutemeljeno obogatil, česar ZOZP ne predvideva, ni pravilno. Šlo bi zgolj za upoštevanje realne spremembe vrednosti denarja v času od škodnega dogodka do dneva vložitve zahtevka. Zaradi napačne odločitev o glavni stvari je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženec je na pritožbo tožnika odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožniku.

5. Toženec se pritožuje zoper I., II., III. in V. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v ustreznem delu zavrne, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo toženčeve pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Materialnopravno zmotna je odločitev sodišča, da se ne upošteva že izvedenih plačil odškodnine, ki jih je toženec izvedel v poravnavo škode iz predmetnega škodnega dogodka. Razlogi sodišča v točkah 18 - 21 obrazložitve so napačni. Toženec je v zvezi s plačili tožniku v skupnem znesku 19.331,60 EUR navedel, da gre za povračilo škode iz obravnavanega škodnega dogodka in da bi se zneski morali upoštevati kot izpolnitev obveznosti, kasneje pa je uveljavljal še pobotni ugovor. Sodišče je dalo sklenjenim izvensodnim poravnavam napačen pravni pomen. Razlogi sodišča, da iz poravnav ne more ugotoviti, kaj obsega sorazmerni del škode, ker iz poravnav ni razvidna pravna podlaga in zato sodišče teh zneskov ne more upoštevati, so pravno zmotni. Bistvo poravnav oziroma pravna podlaga za plačilo zneskov po poravnavah je povračilo škode iz konkretnega škodnega dogodka. Ob ugotovitvi, da je tožnik upravičen le do sorazmernega dela prispevkov in da se poravnave nanašajo na povračilo škode iz obravnavanega škodnega dogodka, bi sodišče moralo upoštevati vsa izvedena plačila kot delno plačilo škode v višini 21.997,54 EUR. Sama pravna narava dogovorjenih plačil ni merodajna. Tudi če bi šlo za plačilo na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1), bi to kvečjemu pomenilo zmoto o pravni naravi obveznosti, kar pa ni bistveno. S plačilom zneskov v višini 19.331,60 EUR je terjatev iz naslova škode iz obravnavanega škodnega dogodka v višini prejetih zneskov prenehala. Sodišče zato nima prav, da bi moral toženec posebej izkazati, da se plačani zneski po poravnavah nanašajo na prispevke. Stališče, da lahko gre pri plačilih po poravnavah za vračilo dela izplačanih pokojnin, bi pomenilo, da je toženec plačal nedolg, kar vodi v zaključek o neupravičeni obogatitvi tožnika. V danem primeru, ko je bil namen poravnav plačilo škode iz škodnega dogodka, ne pride v poštev uporaba 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Poravnava mora imeti podlago, podlaga konkretnih poravnav pa je povračilo škode, zato sodišče z upoštevanjem že plačanih odškodnin vanje ne bi poseglo. Sodišče je vzpostavilo nedopustno situacijo, ki pomeni obogatitev tožnika. Podrejeno navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da iz izvensodnih poravnav izhaja, da je poravnana celotna škoda do konca leta 2012. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka glede pobotnega ugovora, saj je izrek v II. točki nejasen in pomanjkljiv. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče je pri odmeri stroškov tudi napačno uporabilo Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), ker je upoštevalo, da znaša vrednost spornega predmeta 37.980 točk namesto pravilno 180.275 točk. Poleg tega tožencu neutemeljeno ni priznalo stroškov pripravljalne vloge z dne 4. 4. 2018 ter urnine za narok z dne 15. 5. 2017. Priglaša pritožbene stroške.

6. Tožnik na vročeno pritožbo toženca ni odgovoril. 7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

K pritožbi tožnika

8. Tožnik je s tožbo zahteval od toženca (Slovensko zavarovalno združenje) povrnitev škode iz naslova plačanih družinskih pokojnin, ki jih je v letih 2013 do 2015 izplačal trem otrokom A. A., ki je 4. 8. 2006 umrl v prometni nesreči. Nesrečo je povzročil B. B., ki je imel vozilo zavarovano pri tuji zavarovalnici. Tožnik pa je uveljavljal tudi plačilo sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za vračilo (dela) izplačanih družinskih pokojnin v celoti zavrnilo. Zoper to odločitev tožnik ni vložil pritožbe. Pritožuje pa se zoper odločitev, s katero je bilo (le) delno ugodeno zahtevku za plačilo sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.1

9. Pravo podlago zahtevka za povračilo sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanja predstavlja določba prvega odstavka 18. člena ZOZP, po kateri so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote.

10. V obravnavanem primeru je bilo in ostaja sporno, ali je tožnik v skladu s citirano določbo 18. člena ZOZP upravičen do povračila celotnih izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (to je vseh mesečnih prispevkov, ki bi jih A. A., če ne bi umrl, plačeval tožniku od 5. 8. 2006 do 1. 8. 2017, ko bi pridobil pravico do starostne pokojnine) ali le do sorazmernega dela (konkretno 52,5 %) izpadlih prispevkov. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku priznalo sorazmeren del (52,5 %) izpadlih prispevkov, s čimer je sledilo toženčevi razlagi 18. člena ZOZP, zavrnilo pa tožnikovo. Pojasnilo je, da se prispevki izračunajo ob upoštevanju 18. člena ZOZP na podlagi razmerja med že izpolnjeno pokojninsko dobo in polno pokojninsko dobo za starostno upokojitev - v konkretnem primeru bi moral A. A., ki je v trenutku smrti dopolnil že 19 let delovne dobe, plačevati prispevke za pridobitev starostne pokojnine še 21 let, kar izraženo v odstotkih predstavlja 52,5 % celotne delovne dobe. Takšna presoja sodišča prve stopnje je, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, materialnopravno zmotna.

11. Ena od vrst škode, nastale tožniku zaradi prometne nesreče, v kateri umre njegov zavarovanec, so izpadli prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prav do povračila te vrste škode je tožnik upravičen v skladu z 18. členom ZOZP, in sicer po mnenje pritožbenega sodišča v celoti. Zakon sicer govori o sorazmernem delu prispevkov, ki se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, iz česar pa ne izhaja, da je tožnik upravičen le do določenega dela izpadlih (bodočih) prispevkov. Glede na povzeto zakonsko dikcijo je element sorazmernosti določen zaradi določitve oziroma izračuna (obsega) izpadlih prispevkov in besedila „sorazmerni del prispevkov“ ni mogoče razumeti v smislu „sorazmerni del izpadlih prispevkov“, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Če bi dejansko šlo za sorazmerni del izpadlih (bodočih) prispevkov, bi bila zakonska dikcija gotovo drugačna - vsebovala bi tudi besedno zvezo izpadli oziroma bodoči prispevki. V skladu z ZOZP se pri izračunu prispevkov, do katerih je upravičen tožnik, upošteva preostala delovna doba in starost zavarovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine. To pomeni, da so prispevki, ki jih je tožnik upravičen terjati od toženca, vsi prispevki, ki bi jih zavarovanec, ki je že dopolnil določeno dobo, plačeval, če ne bi bilo škodnega dogodka, od dne, ko jih ni več plačeval, do dneva, ko bi zaradi dopolnitve predpisane starosti in delovne dobe pridobil pravico do starostne pokojnine. Tožnik del rizikov, ki so posledica nesreč njegovih zavarovancev, v razmerju do odgovornostne zavarovalnice/Slovenskega zavarovalnega združenja nosi že s tem, da v skladu z ZOZP ni upravičen npr. do povračila izplačanih družinskih pokojnin. Zato pritožbeno sodišče ne vidi tehtnega razloga, da tožnik ne bi bil upravičen do povračila celotnih izpadlih prispevkov, ki so pravzaprav edina vrsta škode, ki jo je kot posredni oškodovanec v primeru, kot je obravnavani, upravičen terjati od odgovornostne zavarovalnice/Slovenskega zavarovalnega združenja. V prid razlagi, da je tožnik upravičen do plačila celotnega zneska izpadlih prispevkov, govori tudi prvi del določbe 18. člena ZOZP. Ta se nanaša na škodo, ki nastane zavodu za zdravstveno zavarovanje - slednji je namreč glede na zakonsko dikcijo upravičen do povračila vseh stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov, nastalih v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, in ne le do njihovega dela. Glede na pojasnjeno je tožnik v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZOZP upravičen do plačila celotnega kapitaliziranega zneska izpadlih prispevkov, ki po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje znaša 41.900,07 EUR (o tem znesku več v nadaljevanju te sodbe), in ne le do 52,5 % od tega zneska (21.997,54 EUR), kot je odločilo sodišče prve stopnje.

12. Med pravdnima strankama je sporna pravilnost načina izračuna kapitaliziranega zneska izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje je zaradi izračuna tega zneska postavilo izvedenca finančne stroke S. L. Ta je izdelal pisno izvedensko mnenje, na katerega se je sodišče utemeljeno oprlo, saj je mnenje jasno, popolno in strokovno, stranki pa nanj nista imeli pripomb, ki bi zahtevale dodatna pojasnila. Tožnik v pritožbi sicer trdi, da sta pravdni stranki podali pripombe na izvedensko mnenje, na katere izvedenec ni odgovoril. Vendar pa ne navede, na katero pripombo izvedenec ni odgovoril oziroma katera pripomba bi terjala dopolnitev izvedenskega mnenja. Gre za pavšalni pritožbeni očitek, na katerega pritožbeno sodišče ne more odgovoriti. Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnik ne sprejema izvedenčevega izračuna, ker ni bila upoštevana njegova metoda izračuna, zatrjevana v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vendar ob dejstvu, da izvedenčev način izračuna po pravilni presoji sodišča prve stopnje upošteva določbo 18. člena ZOZP, tožnikov pa ne, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe - navedeno je v izvedenskem mnenju in v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazloženo - ni bilo potrebe po dopolnjevanju izvedenskega mnenja z novim izračunom, v katerem bi bili upoštevani elementi iz tožnikove metode.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje izvedenčevemu načinu izračuna kapitaliziranega zneska izpadlih prispevkov, po katerem se vsi izpadli prispevki diskontirajo na dan 5. 8. 2006 (naslednji dan po prometni nesreči), ni pa upoštevana njihova revalorizacija od dneva škodnega dogodka do dneva vložitve zahtevka. Pri določitvi časovne točke, na katero se ugotavlja kapitalizirani znesek izpadlih prispevkov, je treba izhajati iz določbe 18. člena ZOZP. Bodoča škoda so vsi izpadli prispevki, kar pomeni, da je treba diskontiranje opraviti na dan po škodnem dogodku (od tedaj dalje zavarovanec tožnika ni več plačeval prispevkov). Diskontiranju zneska izpadlih prispevkov na dan 5. 8. 2006 tožnik v pritožbi niti ne nasprotuje. Vztraja pa, da je treba upoštevati spremembo vrednosti denarja tudi v nasprotno smer, in sicer tako, da se pretekle prispevke najprej uskladi z mesečnim indeksom rasti plač, nato pa se vrednost preteklih prispevkov preračuna še z dolgoročno obrestno mero. Takšno tožnikovo stališče je materialnopravno zmotno. Kot je pravilno pojasnil že izvedenec, v 18. členu ZOZP ni osnove za revalorizacijo prispevkov, podlage pa ni niti v OZ kot splošnem predpisu. Škoda, ki je tožniku nastala zaradi izpadlih prispevkov v obdobju od dne škodnega dogodka do dneva vložitve zahtevka, predstavlja materialno škodo, plačilo vtoževane odškodnine iz tega naslova pa denarno obveznost, za katero v skladu s 371. členom OZ velja načelo monetarnega nominalizma. Valorizacija denarnih obveznosti, ki je nasprotje monetarnega nominalizma, je sicer dopustna v primeru ustreznega dogovora (372. člen OZ), za kar pa ne gre v tem primeru. Pri upoštevanju dolgoročne obrestne mere v višini donosa desetletnih državnih obveznic, za kar se zavzema tožnik, sicer niti ne bi šlo za ohranjanje vrednosti denarja, temveč bi imel tožnik s takim preračunom zagotovljen donos na izpadle prispevke, kar pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, gotovo ni namen ZOZP, ki določa (zgolj) enkratno plačilo izpadlih prispevkov. Do predlaganega povišanja (diskontirane) vrednosti prispevkov, ki so zapadli v obdobju 5. 8. 2006 do postavitve zahtevka (7. 7. 2015), tožnik torej ni upravičen.

14. Tožnik bi lahko v konkretnem primeru dosegel ohranitev svojega premoženjskega položaja s tem, da bi zahteval plačilo izpadlih prispevkov takoj, ko je ta njegova terjatev nastala oz. zapadla. Na dan vložitve zahtevka je namreč vezana določitev datuma zamude toženca in posledično tudi upravičenost tožnika do zakonskih zamudnih obresti, ki so bistveno višje od diskontne obrestne mere (2,75 %), ki ji jo je upošteval izvedenec. Zapadlost tožnikove terjatve je v skladu z 18. členom ZOZP vezana na trenutek, ko je znan obseg tožnikove škode oz. na trenutek, ko je znana (določena) višina odškodninske odgovornosti toženca do ostalih oškodovancev2. Ker iz procesnega gradiva ne izhaja obstoj ostalih oškodovancev v smislu 18. člena ZOZP oz. obstoj njihovih zahtevkov zoper toženca, tožnik ni imel razloga za to, da je zahtevek za plačilo prispevkov poslal tožencu šele v juliju 2015, kar je devet let po škodnem dogodku.

15. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da znaša kapitalizirani znesek izpadlih prispevkov 41.900,07 EUR, ki temelji na izvedenskem mnenju, je tako pravilna.

K pritožbi toženca

16. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je treba štiri toženčeva plačila tožniku v skupnem znesku 19.331,60 EUR upoštevati kot (delno) izpolnitev obveznosti toženca do tožnika po 18. členu ZOZP. Ker je tožnik trdil, da se ta plačila nanašajo na škodo, ki mu je nastala zaradi izplačevanja družinskih pokojnin, in ne na vtoževano škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljajo, na katero škodo se nakazila nanašajo. Ker na podlagi tožnikovih regresnih zahtevkov in izvensodnih poravnav, ki so predstavljali temelj obravnavanim toženčevim izplačilom, tega s stopnjo prepričanja ni moglo ugotoviti, je zaključilo, da toženec, na katerem je trditveno in dokazno breme glede prenehanja vtoževane terjatve zaradi izpolnitve, ni izkazal, da se nakazila nanašajo ravno na sorazmerni del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz 18. člena ZOZP. Toženec v pritožbi niti ne trdi, da regresni zahtevki in poravnane dajejo zadostno podlago za sklep, da se nakazila nanašajo prav na vtoževane prispevke. Njegovo stališče je, da ni bistveno, ali je toženec plačal odškodnino na podlagi ZOZP ali na podlagi ZPIZ-1, pomembno je le, da je toženec nakazila opravil na račun škode iz obravnavanega škodnega dogodka. To pa ne drži. Ob dejstvu, da je toženec izvedel plačila na podlagi sklenjenih poravnav, kar ni bilo sporno, je ključna vsebina poravnav oz., katere obveznosti do tožnika se je z njimi toženec zavezal izpolniti. Ker pri škodi po ZPIZ-1 (škoda iz naslova izplačanih družinskih pokojnin) in pri škodi po ZOZP (sorazmerni del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) ne gre za eno in isto škodo, ni moč trditi, da ni bistveno, ali je šlo pri plačilih na podlagi poravnav za poravnavo škode po ZPIZ-1 ali po ZOZP. Zgolj če bi šlo po obeh zakonih za isto škodo in s tem za isto odškodninsko terjatev tožnika, zakonska podlaga za izplačila ne bi bila ključna3. Glede na pojasnjeno je napačno stališče toženca, da tudi če bi šlo za plačilo na podlagi ZPIZ-1, bi to pomenilo kvečjemu neodločilno zmoto o pravni naravi obveznosti.

17. Toženec v pritožbi prvič (podredno) navaja, da iz izvensodnih poravnav izhaja poplačilo celotne škode do konca leta 2012, česar pa ob neizkazanem pogoju nekrivde ni moč upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP)4. 18. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da vtoževana terjatev s toženčevimi plačili na podlagi poravnav ni (delno) prenehala. Pravilno pa je kot neutemeljen ocenilo tudi pobotni ugovor toženca, ki je podrejeno v pobot uveljavljal terjatev iz naslova izvedenih plačil v znesku 19.331,60 EUR. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da je prišlo do premika premoženja (19.331,60 EUR) na podlagi sklenjenih poravnav, ki imajo naravo civilnopravne pogodbe, kar pomeni, da premik premoženja ni bil neutemeljen v smislu določbe 190. člena OZ o neupravičeni pridobitvi. Pravna podlaga za plačila toženca obstoji, zato je neutemeljeno pritožbeno opozarjanje na stališče sodišča prve stopnje, da gre lahko pri plačilih po poravnavah za vračilo dela izplačanih pokojnin, kar bi po mnenju pritožbe nakazovalo na toženčevo plačilo nedolga. Da bi lahko toženec uspel s pobotnim ugovorom, bi moral najprej doseči razveljavitev ali razvezo poravnav, ali pa bi morala biti ugotovljena njihova ničnost. 19. Utemeljena pa je pritožbena navedba o nejasni in pomanjkljivi II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, ker v njej ni opredeljena terjatev, ki jo je toženec uveljavljal v pobot. Navedeno pomanjkljivost je pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo, in sicer tako, da je ob upoštevanju podatkov o izvedenih plačilih, navedenih v odgovoru na tožbo, izrek dopolnilo z navedbo višine v pobot uveljavljane terjatve toženca in zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od plačila posameznega zneska dalje do poravnave obveznosti (glej zapisnik o opravljeni glavni obravnavi z dne 7. 5. 2018, na katerem je toženec (ponovno) podal pobotni ugovor).

20. Utemeljeni so tudi pritožbeni očitki o napačni odmeri toženčevih pravdnih stroškov. Vrednost spornega predmeta je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje 82.746,25 EUR, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 180.275 in ne 37.980 odvetniških točk, kot je izračunalo sodišče prve stopnje. Ker je višina nagrade za sestavo vlog in za zastopanje na narokih ob upoštevanju tar. št. 18, 19 in 20 OT vezana na vrednost spornega predmeta, je sodišče prve stopnje posledično tožencu v celoti napačno odmerilo nagrado za odvetniške storitve, zaradi česar je bilo treba odvetniške stroške na novo izračunati. Ob upoštevanju pravilne vrednosti spornega predmeta je pritožbeno sodišče tožencu priznalo: stroške odgovora na tožbo v višini 1.200 točk, stroške prve pripravljalne vloge v višini 1.200 točk, stroške druge pripravljalne vloge v višini 900 točk, stroške tretje, četrte in pete pripravljalne vloge v višini 600 točk, stroške za zastopanje na naroku z dne 12. 12. 2016 v višini 1.200 točk, stroške zastopanja na naroku z dne 15. 5. 2017 v višini 600 točk in stroške zastopanja na naroku z dne 7. 5. 2018 v višini 300 točk. Dodatno mu je priznalo stroške sestave pripravljalne vloge z dne 4. 4. 2018 v višini 600 točk, v kateri se je toženec na poziv sodišča obrazloženo izjavil o izvedenskem mnenju izvedenca S. L., zaradi česar ni mogoče šteti, da gre za nepotreben strošek. V skladu s prvim odstavkom 6. člena OT gre tožencu tudi strošek urnine v višini 50 točk za narok 15. 5. 2017, ki je trajal več kot eno uro. Toženec je v skladu z 11. členom OT upravičen tudi do povračila 2 oziroma 1 % materialnih stroškov v višini točk 88,5 točk. Pritožbeno sodišče je tako tožencu skupaj priznalo 7.938,50 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 3.643,77 EUR, in se zviša še za 22 % DDV. Stroški toženca tako skupaj znašajo 4.445,40 EUR in ne 2.044,49 EUR, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Navedeno je pritožbeno sodišče upoštevalo pri novi odločitvi o pravdnih stroških (glej obrazložitev pod točko 23 te sodbe), ki jo je narekovala sprememba izpodbijane sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Sklepno in odločitev

21. Tožnik je v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZOZP upravičen do 41.900,07 EUR iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, toženčev pobotni ugovor pa ni utemeljen.

22. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama tožnika in toženca glede odločitve o glavni stvari delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 21.997,54 EUR zvišalo na 41.900,07 EUR (oziroma za 19.902,53 EUR), v II. točki izreka pa tako, da je terjatev toženca, ki jo je uveljavljal v pobot, določno opredelilo (358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbi glede odločitve o glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, saj niso podani niti uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

23. Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi V. točko izreka izpodbijane sodbe, v kateri je odločeno o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Spremenjeni uspeh tožnika v pravdi znaša 51 %, toženca pa 49 %. Potrebni pravdni stroški tožnika znašajo po neizpodbijani odmeri sodišča prve stopnje 4.028,05 EUR, potrebni stroški toženca pa po odmeri pritožbenega sodišča 4.445,40 EUR (glej obrazložitev pod točko 22 te sodbe). Glede na skoraj enak uspeh in enako višino stroškov pravdnih strank, pri čemer je imel tožnik nekoliko višji uspeh, toženec pa nekoliko višje stroške, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

24. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Toženec je s pritožbo uspel v zanemarljivem delu5, zato do povračila stroškov pritožbe ni upravičen. Tožnik je s pritožbo delno uspel, in sicer njegov uspeh znaša 41 %6, uspeh toženca z odgovorom na pritožbo tožnika pa je 59 %. Potrebni stroški pritožbenega postopka na strani tožnika so: sodna taksa za pritožbo v višini 1.449,00 EUR in administrativni stroški v višini 2,00 EUR, skupaj 1.451,00 EUR. Ob upoštevanju njegovega uspeha s pritožbo pa je upravičen do 594,91 EUR. Potrebni stroški toženčevega odgovora na pritožbo so v skladu z OT: 1.250 točk za sestavo odgovora na pritožbo ter 2 oziroma 1 % materialni stroški (22,50 točk), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR7 in 22 % DDV znaša skupaj 931,47 EUR. Glede na njegov uspeh pa je upravičen do 549,58 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan tožniku povrniti 45,33 EUR pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Priznane stroške mora toženec plačati tožniku v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Tožnik je iz tega naslova zahteval skupaj 70.189,36 EUR, prisojenih pa mu je bilo 21.997,54 EUR. 2 Glej VSL sklep I Cpg 844/2016. 3 To bi pomenilo, da je tožnik upravičen do povračila določene vrste škode na podlagi več zakonov. 4 Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil drugače, da sta pravdni stranki s poravnavami uredili vsa pretekla razmerja, zato tožnik ne more nobenih zahtevkov več, ne glede na pravno podlago - glej drugo stran toženčeve pripravljalne vloge z dne 6. 12. 2016. 5 Glede odločitve o glavni stvari je dosegel le delno preoblikovanje izreka sodbe, kar ni vplivalo na njegov uspeh v pravdi, delno je uspel tudi glede odločitve o stroških, ki so stranska terjatev in niso merilo za uspeh. 6 Pritožbeno spornih je bilo 48.191,82 EUR (na prvi strani pritožbe je tožnik sicer navedel, da je spornih še 70.189,36 EUR, vendar iz vsebine pritožbe kot celote izhaja, da je sporna le razlika med tem zneskom in že prisojenim zneskom 21.997,54 EUR), uspel pa je glede 19.902,53 EUR. 7 Od 6. 4. 2019 dalje velja Sklep o spremembi vrednosti točke (Ur. l. RS, št. 22/2019), po katerem znaša vrednost točke po OT 0,60 EUR.