Jedro

Kupec služeče nepremičnine se ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, če je opustil raziskovalno dolžnost glede obstoječe, a nevknjižene služnosti. Asfaltirana pot, ki vodi prek služeče nepremičnine, je zunanje dejstvo, ki kupcu nalaga, da se o morebitnem obstoju služnosti pozanima.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za potrebe zemljišča tožeče stranke obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po poti, ki poteka po zemljišču tožene stranke. Toženi stranki je naložilo, da mora odstraniti zaporo, ki jo je namestila pred vhod na parkirišče, in ji prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico tožeče stranke. Tožena stranka mora tožeči povrniti tudi pravdne stroške.

Zoper sodbo se v celoti pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP (1) ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da ob nakupu svoje nepremičnine za služnostno pravico tožeče stranke ni vedela in tudi ni mogla vedeti, saj je nepremičnino kupovala pozimi (nakup je bil zaključen s prodajno pogodbo z dne 26. 3. 2002), ko je bilo veliko snega, zaradi česar se na zemljišču tožeče stranke ni odvijala nobena športna dejavnost. Problemi so se začeli šele sredi maja 2002, ko je bila nepremičnina že kupljena. Tožena stranka je bila ob nakupu služnosti dobroverna, zato priposestvovana služnost proti njej ne more učinkovati.

Nasprotna stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da so vse pritožbene navedbe tožene stranke nedopustna novota, zato naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka šele v pritožbi prvič navaja, da je nepremičnino kupovala pozimi, ko se zaradi snega športna dejavnost pri tožeči stranki ni izvajala, zaradi česar ni mogla opaziti, da po sporni poti poteka kakršna koli hoja oziroma vožnja. Takšno trditev dokazuje s predložitvijo novih dokazov, predpogodbe za nakup z dne 3. 1. 2002 in prodajne pogodbe z dne 26. 3. 2002. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožena stranka ni izkazala, da navedenih dejstev ni mogla pravočasno zatrjevati oziroma predložiti dokazov zanje. Ker so torej navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje nedopustna novota, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo 54. člen ZTLR (2), na podlagi katerega se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Tožeča stranka je izkazala, da je vsaj dvajset let (od leta 1979, ko je pridobila lastništvo gospodujočega zemljišča), za hojo in vožnjo z vsemi vozili nemoteno uporabljala pot, ki poteka po nepremičnini tožene stranke, in da vse do prihoda tožene stranke v letu 2002 nobeden od predhodnih lastnikov služeče nepremičnine takšni uporabi sporne poti ni nasprotoval, čeprav jim je bilo izvrševanje služnosti ves čas znano. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je na nepremičnini, ki je sedaj v lasti tožene stranke, že leta 1999 nastala stvarna služnost s priposestvovanjem.

Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, pa pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Gre za izpeljavo načela zaupanja v zemljiško knjigo, na podlagi katerega tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (5. člen ZZK (3)). Za presojo, ali že pridobljena, a še nevknjižena stvarna služnost učinkuje tudi nasproti toženi stranki, ki je kasneje postala lastnik služeče nepremičnine, je tako potrebno ugotoviti, ali je bila tožena stranka ob nakupu nepremičnine glede obstoja služnosti dobroverna. V zvezi s tem je treba upoštevati, da ima novi pridobitelj nepremičnine t.i. poizvedovalno (raziskovalno) dolžnost, ki se izkazuje skozi potrebno skrbnost, da razišče zunanje okoliščine, ki lahko kažejo na že obstoječo ali vsaj pričakovano pravico, s katero je nepremičnina, ki jo pridobiva, obremenjena. Sodišče prve stopnje je z ogledom na kraju samem ugotovilo, da sporna pot, ki je bila asfaltirana že pred prihodom tožene stranke, poteka mimo hiše tožene stranke, od koder se tudi vidi parkirišče na nepremičnini tožeče stranke. Od zadosti skrbnega pridobitelja se pričakuje, da se ob nakupu nepremičnine pozanima, čemu je namenjena asfaltirana pot, ki poteka po njegovi nepremičnini, še zlasti, če so iz nepremičnine, ki jo kupuje, vidni tudi parkirišče na koncu te poti in športni objekti tožeče stranke. Ker je tožena stranka pri nakupu služeče nepremičnine opustila svojo raziskovalno dolžnost, se ne more sklicevati na to, da za obstoječo stvarno služnost na svoji nepremičnini ni vedela. Na njeno nedobrovernost pa kaže tudi dejstvo, da je tožena stranka do leta 2006, ko je z dopisom tožeči stranki prepovedala nadaljnjo uporabo sporne poti, ves čas dovoljevala uporabo, kar ne nazadnje zatrjuje tudi sama. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da priposestvovana stvarna služnost hoje in vožnje z vsemi vozili po sporni poti učinkuje tudi proti toženi stranki, čeprav tožeča stranka ni poskrbela za vpis nastale služnostne pravice v zemljiško knjigo.

Ker je tožeča stranka izkazala obstoj stvarne služnosti, je utemeljena tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka odstraniti zaporo, ki jo je namestila na sporno pot, in se v bodoče vzdržati vseh posegov, ki bi utegnili motiti izvrševanje te služnosti (57. člen ZTLR).

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). O pritožbenih stroških tožeče stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, saj tožeča stranka zgolj pavšalno zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, ne da bi v zahtevi opredeljeno navedla stroške, za katere zahteva povračilo (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/07 in nasl.).

(2) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80).

(3) Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95 in nasl.).