Jedro

V načelu ima sicer pritožba prav, da je obstoj posojilne pogodbe mogoče dokazati tudi s pričami, vendar pa se pritožbeno sodišče strinja z napravljenim zaključkom sodišča prve stopnje, da ocena izvedenih dokazov zanesljivega zaključka o obstoju posojilne pogodbe ne omogoča.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo sodbe zaradi izostanka. Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morajo toženci solidarno vrniti tožeči stranki tolarsko protivrednost 2.400,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter ji povrniti pravdne stroške v dosojenem znesku od izdaje sodbe do plačila, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožeča stranka sama trpi svoje pravdne stroške.

Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo.

Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, plačilo pravdnih stroškov pa naloži nasprotni stranki. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče kršilo 13. točko 354. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, na osnovi katerih je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. Po določilu četrtega odst. 338. člena je sodišče dolžno v sodbi navesti dokaze, na katere je oprlo svojo odločitev.

Dejstvo, da je J. Ž. starejši posojilo izročil D. N. (verjetno ima pritožba v mislih L. N.), je potrdil sam tožnik, njegova žena M. Ž., tam navzoča priča in sedanja tožnica C. B., kot tudi priča M. K. Sodišče bi se moralo na ta pričevanja opreti ali pa jih prepričljivo ovreči. Razlog zavrnitve, da L. N. ob odpravnini ni potreboval posojila, ni prepričljiv. Kljub odpravnini je bil tako zadolžen, da je moral takrat prodati nov avtomobil Zastava 126 in kupiti mnogo cenejšega. Tudi sodbena navedba, da je tožeča stranka terjatev uveljavila šele po preteku štirih let, ne more biti odločilen razlog odločitve, ker tožena stranka ni podala ugovora zastaranja. Višina izterjanega zneska od M. K. ni pomembna, saj dediči za zapustnikove dolgove odgovarjajo do višine podedovanega premoženja.

Pritožba je bila poslana nasprotni stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Ker tožeča stranka pritožbe ni omejila na odločitev obseženo v sodbi, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje o tem, da se predlog za izdajo sodbe zaradi izostanka zavrne preizkusilo v okviru določbe drugega odstavka 365. člena ZPP in ugotovilo, da pri tej odločitvi sodišče prve stopnje ni storilo nobene od kršitev, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pri odločitvi o zavrnitvi postavljenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zakaj je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Navedeni razlogi temeljijo na oceni izvedenih dokazov in so takšni, da omogočajo preizkus izpodbijane odločitve.

V načelu ima sicer pritožba prav, da je obstoj posojilne pogodbe, ki je pogoj za plačilno zavezo tožene stranke, ki jo tožeča stranka uveljavlja, mogoče dokazati tudi s pričami, vendar pa se pritožbeno sodišče strinja z napravljenim zaključkom sodišča prve stopnje, da ocena izvedenih dokazov zanesljivega zaključka o obstoju posojilne pogodbe ne omogoča. Ker z izpovedbo tožnika J. Ž. in njegove žene ni bila potrjena tožbena trditev prvotnega tožnika J. Ž., da se je D. N. zavezal vrniti dolg svojega brata L., sodišče prve stopnje utemeljeno na njune izjave ni moglo opreti odločitve o obstoju posojilne pogodbe. Tudi na izpovedbi priče M. K. ni bilo mogoče graditi odločitve, ker so toženci zoper to pričo vodili pravdni postopek. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazana trditev tožnice C. B., da je bil L. N. dolžan tudi drugim ljudem, saj je o tem izpovedala le ona sama. Dejstvo, da je nov avto zamenjal za starega, pa omogoča tudi nasprotno sklepanje, kot ga napravi pritožba namreč, da je na ta način L. N. prišel do denarja, ki ga je pozneje posodil M. K. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo tudi dejstvo, da je tožeča stranka šele štiri leta po smrti L. N. zahtevala vračilo denarja. To dejstvo je bilo upoštevano v povezavi z ostalimi ugotovljenimi dejstvi ter ob upoštevanju okoliščine, da je tožeča stranka tista, ki mora dokazati obstoj posojilne pogodbe tako, da je izključen vsak dvom. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da dolg L. N. ni zanesljivo dokazan. Tožeča stranka je tista, na kateri je dokazno breme za obstoj posojilne pogodbe, iz katere tožeča stranka izvaja postavljeni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje potemtakem ni moglo storiti nič drugega kot odločiti v škodo tožnikov. Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da v pritožbi navajani razlogi niso podani in ker tudi niso podani tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti je, na podlagi določbe 368. člena ZPP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Odločitev o zavrnitvi pritožbe obsega tudi odločitev glede pritožbenih stroškov tožeče stranke. Temelji pa na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP.

Na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99) je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS 55/92).