Jedro

Povsem nekonkretizirane in tudi neizkazane so pritožbene navedbe toženca, da se v „določenih zadevah“ ne znajde in da „določenih zadev“ ne razume, da se „v te stvari“ ne razume, da ni razumel pomena pravnega pouka, ko je prejel tožbo, in da ni vedel, da je imel priložnost za pritožbo (verjetno pravilno odgovor na tožbo) že prej, zato na njihovi podlagi toženec pri pritožbenemu sodišču ni vzbudil dvoma v svojo procesno (pravdno) sposobnost, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (80. člen ZPP). Enako velja tudi za njegove navedbe o domnevnih psihičnih težavah in zdravljenju alkoholizma, ki sicer prav tako niso izkazane, že iz samih navedb toženca pa izhaja, da so te okoliščine prenehale že pred prejemom tožbe v odgovor, zato na samo pravilnost vročitve tožbe v odgovor in na presojo procesne sposobnosti toženca ne morejo imeti nobenega vpliva.

Na podlagi 103. člena SZ-1 lahko lastnik iz krivdnih razlogov odpove najemno pogodbo med drugim tudi v primeru, če najemnik ne plača najemnine ali stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v roku, ki ga določa najemna pogodba, če rok ni določen pa v 60 dneh od prejema računa.

Posledica odpovedi najemne pogodbe pa je dolžnost toženca, da se iz stanovanja izseli, saj po odpovedi najemne pogodbe nima več pravne podlage za bivanje v njem.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba v celoti potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo pod točko I. izreka, da se toženi stranki odpoveduje najemno razmerje po najemni pogodbi za najem neprofitnega stanovanja z dne 30. 1. 2007 za stanovanje št. 157 v 3. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu ..., v skupni izmeri 37,63 m2, ID znak del stavbe ...-2818-39, pod točko II. izreka, da je tožena stranka dolžna v roku 60 dni izprazniti stanovanje št. 157 v 3. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu ..., v skupni izmeri 37,63 m2, ID znak del stavbe ...-2818-39 ter ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki in pod točko III. izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 403,99 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.

2. Zoper uvodoma navedeno zamudno sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je nezaposlen in prejema socialno pomoč v višini 400,00 EUR, da v tem stanovanju živi že več kot 20 let in je do sedaj vedno sicer z zamudo poravnal obveznosti do tožeče stranke. Ker mu socialna pomoč zadostuje komaj za golo preživetje, si je vedno pomagal z enkratnimi pomočmi in na ta način poravnal dolg. V nadaljevanju pritožbe pojasnjuje, da je pred leti doživel zelo težko prometno nesrečo, ki mu je pustila posledice. V določenih zadevah se ne znajde in jih ne razume. Pred enim letom je bil tudi na zdravljenju zaradi alkoholizma, imel je psihične težave in težko življenje. Živi sam, otrok nima. Za zdravljenje alkoholizma se je odločil sam, ker si želi zaživeti normalno življenje, če pa ostane še brez stanovanja, bo tako rekoč na cesti in bo še bolj zabredel v težave, zato prosi, da se njegovi pritožbi ugodi in se mu da priložnost, da poravna dolg in še naprej živi v tem skromnem domu, saj mu veliko pomeni. Izpostavlja še, da se je v preteklosti glede dolgov vedno dogovarjal neposredno s tožečo stranko in je le-te poravnaval na obroke. Ko je prejel tožbo, ni razumel pomena pravnega pouka in možnosti pritožbe, saj je mislil, da se bo tako kot do sedaj dogovoril s tožečo stranko glede poravnave dolga na obroke oziroma ko prejme enkratno socialno pomoč, ki je dvakrat letno, za letošnje leto pa jo je že izkoristil, zato je imel namen dolg tožeči stranki poravnati naslednje leto, ko bi jo ponovno prejel. 3. Tožeča stranka je na pritožbo toženca odgovorila, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške vloženega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba toženca ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Zamudna sodba se v skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano zamudno sodbo, ker je po ugotovitvi, da toženec ni odgovoril na tožbo, zaključilo, da so izpolnjene še vse ostale predpostavke za izdajo zamudne sodbe, navedene v prvem odstavku 318. člena ZPP: 1. da je bila tožencu tožba pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Povsem nekonkretizirane in tudi neizkazane so pritožbene navedbe toženca, da se v „določenih zadevah“ ne znajde in da „določenih zadev“ ne razume, da se „v te stvari“ ne razume, da ni razumel pomena pravnega pouka, ko je prejel tožbo, in da ni vedel, da je imel priložnost za pritožbo (verjetno pravilno odgovor na tožbo) že prej, zato na njihovi podlagi toženec pri pritožbenemu sodišču ni vzbudil dvoma v svojo procesno (pravdno) sposobnost, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (80. člen ZPP). Enako velja tudi za njegove navedbe o domnevnih psihičnih težavah in zdravljenju alkoholizma, ki sicer prav tako niso izkazane, že iz samih navedb toženca pa izhaja, da so te okoliščine prenehale že pred prejemom tožbe v odgovor v tej zadevi, zato na samo pravilnost vročitve tožbe v odgovor in na presojo procesne sposobnosti toženca ne morejo imeti nobenega vpliva.

8. Pritožba konkretizirano obstoju pogojev za izdajo zamudne sodbe ne nasprotuje, uradni preizkus (2. odstavek 350. člena ZPP) pa je pokazal, da niso podane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

9. Prvi od pogojev za izdajo zamudne sodbe je pasivnost tožene stranke. Toženec v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v točkah 2. do 5. izpodbijane zamudne sodbe, da mu je bila tožba s pozivom za vložitev odgovora nanjo pravilno s fikcijo vročitve vročena dne 22. 9. 2020 in da v zakonsko predvidenem roku 30 dni nanjo ni odgovoril. Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. 10. Toženčeva pasivnost pri podaji odgovora na tožbo vodi v domnevo, da toženec priznava navedbe tožeče stranke v tožbi (sistem afirmativne litinskontenstacije). Ob nadaljnjih pogojih iz 318. člena ZPP zato sodišče prve stopnje lahko tožbenemu zahtevku ugodi brez ugotavljanja dejanskega stanja in izvajanja v tožbi predlaganih dokazov. Zato, kot je že bilo obrazloženo, zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP), na kar je bil toženec izrecno opozorjen tudi v pravnem pouku izpodbijane zamudne sodbe. Praktično vse toženčeve navedbe v pritožbi pa so ravno dejanske narave in kot take predstavljajo nedopusten pritožbeni razlog, hkrati pa v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP predstavljajo tudi nedopustne pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče ne more in ne sme upoštevati pri svoji o odločitvi o pritožbi toženca. Toženec tako ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na dosedanje dogovore s tožečo stranko o načinu poravnavanja dolga iz naslova neplačanih najemnih in ostalih stroškov v zvezi s stanovanjem (plačilo na obroke, plačilo z zamikom in plačilo s pomočjo enkratnih denarnih socialnih pomoči), prav tako pa tudi ne s sklicevanjem na siceršnjo socialno stisko, na dejstvo, da bo brez stanovanja pristal na cesti, na pretekle poškodbe in bolezni (tudi na alkoholizem) ter njihovo zdravljenje, kar vse bi sicer smiselno, če bi bilo navedeno v postopku pred sodiščem prve stopnje in pravočasno, lahko merilo na na obstoj okoliščin iz 104. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1), po katerih zaradi utemeljenih okoliščin najemniku neprofitnega stanovanja ni mogoče odpovedati najemne pogodbe.

11. Mora pa sodišče pred izdajo zamudne sodbe v zvezi z materialnim pravom preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP: ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče torej presoja, če je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe, utemeljen, in sicer na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične.

12. Na podlagi 103. člena SZ-1 lahko lastnik iz krivdnih razlogov odpove najemno pogodbo med drugim tudi v primeru, če najemnik ne plača najemnine ali stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v roku, ki ga določa najemna pogodba, če rok ni določen pa v 60 dneh od prejema računa. Če želi lastnik zaradi kršitve najemnika odpovedati pogodbo iz krivdnih razlogov, mora pred vložitvijo tožbe na najemnika nasloviti pisni opomin, v katerem mora obvezno navesti kršitev in način njene odprave ter določiti primeren rok za odpravo, ki ne sme biti krajši od 15 dni (3. odstavek 103. člena SZ-1). Oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja v skladu s 1. odstavkom 111. člena SZ-1 stanovanje nezakonito. Lastnik lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri sodišču splošne pristojnosti. Spori se rešujejo prednostno (2. odstavek 111. člena SZ-1).

13. V obravnavanem primeru je tožeča stranka navedla, da je toženec kot najemnik dne 30. 1. 2007 sklenil s tožečo stranko kot najemodajalko najemno pogodbo za najem neprofitnega stanovanja in sicer stanovanja št. 157 v 3. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu ..., v skupni izmeri 37,63 m2, da toženec svoje obveznosti plačevanja najemnine in ostalih stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, ne izpolnjuje tako, da znaša njegov dolg iz naslova neplačanih najemnin, obratovalnih stroškov in zakonskih zamudnih obresti na dan 25. 8. 2020 2.161,67 EUR, da je toženec v zamudi že s plačilom dvanajst mesečnih najemnin in obratovalnih stroškov, da ga je tožeča stranka z opominom z dne 5. 6. 2020, ki mu je bil vročen dne 24. 6. 2020, pozvala k plačilu najemnine in ostalih stroškov, da citirani opomin vsebuje navedbo kršitve, ki predstavlja odpovedni razlog (neplačevanje obratovalnih stroškov in najemnine za navedeno stanovanje), navedbo načina odprave odpovednega razloga (plačilo zaostale najemnine in obratovalnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ter 15-dnevni rok za njegovo odpravo, da pa kljub opominu toženec tudi v dodatnem roku tožeči stranki zaostalih najemnin ter obratovalnih stroškov ni plačal in krivdnega odpovednega razloga ni odpravil. 14. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh trditev pravilno ugotovilo materialnopravne okoliščine, zaradi katerih je tožbeni zahtevek utemeljen. Neplačevanje najemnine in drugih obratovalnih stroškov v zvezi s stanovanjem je namreč krivdni odpovedni razlog za odpoved najemne pogodbe (4. točka 1. odstavka 103. člena SZ-1). Posledica odpovedi najemne pogodbe pa je dolžnost toženca, da se iz stanovanja izseli, saj po odpovedi najemne pogodbe nima več pravne podlage za bivanje v njem (1. in 2. odstavek 111. člena SZ-1). Tudi določitev roka za izselitev (60 dni) je materialno pravno pravilna, saj SZ-1 v 4. odstavku 112. člena določa, da ta rok ne sme biti krajši od 60 dni in daljši od 90 dni.

15. Sodišče prve stopnje je, kar pritožbeno tudi ni izpodbijano, pravilno ugotovilo še, da tožbene navedbe niso v nasprotju s po tožeči stranki predloženimi dokazi, kar pomeni, da je izpolnjen tudi pogoj iz 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe.

16. Pravilna je nadalje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pritožbeno prav tako ni izpodbijana, da tožbeni zahtevek za odpoved najemnega razmerja in izpraznitev stanovanja ni take narave, s katerim stranke ne bi smele razpolagati (2. točka 1. odstavka 318. člena ZPP).

17. Tako se izkaže, da so bili v tem konkretnem primeru izpolnjeni prav vsi pogoji za izdajo izpodbijane zamudne sodbe, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

18. To velja tudi za stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v zamudni sodbi, ki je toženec s pritožbo ni konkretizirano vsebinsko izpodbijal. 19. Toženec stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. Odločiti je bilo treba le o priglašenih stroških tožeče stranke. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve in ga ni mogoče šteti med potrebne stroške, zato je pritožbeno sodišče odločilo, naj jih krije tožeča stranka sama (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena istega zakona).