Jedro

Tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, spreminjal pa je tudi svoje osebne podatke. Odkar je prvič prosil za mednarodno zaščito, je Republiko Slovenijo dvakrat samovoljno zapustil in bil deportiran nazaj v Republiko Slovenijo. Razen tega je pred postopkom sprejema ponovne prošnje po tem, ko je bil seznanjen, da mu bo tokrat gibanje omejeno, rekel, da prošnje ne bo podal. Ko pa je bil predan policiji v nadaljnji postopek po Zakonu o tujcih, je v Centru za tujce ponovno zaprosil za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za 3 mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 22. 12. 2011 od 19:10 ure do dne 22. 3. 2012 do 19:10 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik že tretjič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje ter do izdaje sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe Zakona o tujcih lahko izkazal svojo istovetnost. Že v decembru 2009, ko je zaprosil za mednarodno zaščito, pri sebi ni imel nobenega osebnega dokumenta. Tedaj je navedel tudi drugačen datum rojstva pri izpolnjevanju standardnega obrazca, kot je bil podan na policijski postaji. V januarju 2010 je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. V aprilu 2010 je bil vrnjen v Republiko Slovenijo iz Republike Avstrije. Tedaj je ponovno izrazil namero, da želi zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tudi tedaj ni imel nobenega osebnega dokumenta. Dne 9. 5. 2010 pa je ponovno samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Dne 6. 12. 2011 pa je bila tožena stranka s strani švicarskega migracijskega urada obveščena, da se tožnik nahaja na njihovem ozemlju in da bo predan Republiki Sloveniji. Iz dokumentacije švicarskih organov izhaja, da se je tožnik tam predstavljal z različnimi osebnimi podatki, in sicer kot A.A., rojen ... 3. 1993, B.B., rojen ... 1. 1984 in tudi kot C.C., rojen ... 8. 1993, kot se je predstavil v času bivanja v Italiji, kjer je tudi prosil za mednarodno zaščito. Ko je bil 13. 12. 2011 predan slovenskim policistom, je izrazil namero, da želi v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, ko pa mu je bilo v azilnem domu pojasnjeno, da mu bo omejeno gibanje na Center za tujce iz razloga ugotavljanja istovetnosti in suma zavajanja in zlorabe postopka, se je odločil, da ponovne prošnje ne bo podal in je zapustil uradne prostore azilnega doma. O tem je bila obveščena policija, ki je tožnik sprejela v postopek in ga nastanila v Center za tujce. Tam pa je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. V tem postopku je tožnik navedel, da nikoli ni imel nobenega dokumenta in da je njegova ciljna država Avstrija, saj je oče ilegalnim sprovajalcem plačal za pot do Avstrije. Na vprašanje, zakaj se je v Švici predstavil z drugimi osebnimi podatki, je navedel, da je upal, da ne bo prišlo do ugotovitve, da je že prej zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka meni, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno od navedenih listin, določenih v Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Ker tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Ker je tudi večkrat spreminjal svoje osebne podatke, tožena stranka upravičeno dvomi v njegove izjave glede istovetnosti.

Tožena stranka nadalje navaja, da iz spisa upravne zadeve izhaja, da tožnik zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 6. točke 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Odkar je prvič prosil za mednarodno zaščito, je Republiko Slovenijo dvakrat samovoljno zapustil in bil deportiran nazaj v Republiko Slovenijo, prvič iz Republike Avstrije in drugič iz Švice, vmes pa je zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Republiki Italiji. Pred postopkom sprejema ponovne prošnje je po tem, ko je bil seznanjen, da mu bo tokrat gibanje omejeno, rekel, da prošnje ne bo podal. Po tem postopku je bil predan policiji v nadaljnji postopek po Zakonu o tujcih, policisti so ga nastanili v Center za tujce, potem pa je v Centru za tujce dne 20. 12. 2011 ponovno izrazil namero, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Rekel je, da je 14. 12. 2011 dejal, da ne želi podati ponovne prošnje zato, ker je izvedel, da bo odpeljan v Center za tujce in je bil razočaran in jezen. Tožena stranka glede na navedeno ugotavlja, da je iz ravnanja tožnika razvidno, da je za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Seznanitev s tem, da mu bo omejeno gibanje na Center za tujce, ni razlog, da ne bi podal prošnje za mednarodno zaščito, saj zaproša za zaščito iz razlogov preganjanja v izvorni državi, katero mu Republika Slovenija od podaje prve prošnje tudi daje. Tožena stranka ugotavlja, da so za omejitev gibanja v konkretnem primeru podani razlogi iz 6. točke 55. člena ZMZ, torej, da je vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. V primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, je namen zakonodajalca omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V konkretnem primeru tega ni bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je tožniku omejilo gibanje. Če bi tožena stranka tožnika nastanila v katerem drugem oddelku Azilnega doma, bi lahko brez težav zapustil Azilni dom, kot je to storil že dvakrat pred tem, in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije, v skladu s svojim prvotnim namenom in bi tako toženi stranki onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite. V konkretnem primeru so tako podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Glede na celovito preučitev okoliščin primera je tožena stranka odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da ostane na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovila njegova istovetnost in odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Pri tem je tožena stranka upoštevala, da se je tožnik po lastnih izjavah po odhodu iz izvorne države nahajal v Pakistanu, Iranu, Turčiji, Grčiji, po dvakratni samovoljni zapustitvi Azilnega doma v Ljubljani se je nahajal še v Avstriji, Italiji, Švici ter tudi tukaj zaprosil za mednarodno zaščito. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik po mnenju tožene stranke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, v prošnji navaja tudi, da je njegova ciljna država prvič Italija, drugič Avstrija, za katero je oče tudi plačal pot ilegalnim organizatorjem, zato je omejitev na Center za tujce nujna tudi iz tega razloga.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka v zvezi z razlogom za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti ni upoštevala pravnih standardov, ki so v ustaljeni sodni praksi že uveljavljeni. Res je, da je zakon izrecno določil, da se potem, ko uradna oseba prosilca pozove, da predloži dokazila o izkazovanju istovetnosti, pri ugotavljanju smiselno uporabljajo določbe, ki urejajo področje tujcev. Vendar pa smiselna uporaba določb tega zakona pomeni, da ne velja v vsakem primeru - ne glede na specifične okoliščine vsakega posameznega primera - da mora prosilec izkazati svojo istovetnost z dokumenti iz prvega odstavka 75. člena Zakona o tujcih, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode. Takšno smiselno uporabo določb Zakona o tujcih namreč zahteva narava azilnih postopkov, saj je okoliščina, da je oseba pobegnila iz izvorne države na nezakonit način in brez uradnih dokumentov, posledica resničnega preganjanja in na drugi strani je lahko okoliščina, da je oseba zapustila izvorno državo na zakonit način in z uradnimi dokumenti, element, ki govori proti verodostojnosti prosilca za azil. Razlaga, da mora prosilec vedno izkazovati istovetnosti z dokumenti, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode, bi brez objektivne in upravičene podlage diskriminirala verodostojne begunce glede na tiste, ki prosijo za zaščito iz razlogov, ki nimajo povezave z ZMZ. Treba je upoštevati, ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v določilo 1. odstavka 75. člena ZTuj-1. Tudi vrhovno sodišče je že razsodilo, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost. Ukrep na tej zakonski podlagi lahko tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovanja identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Vrhovno sodišče je v sodbi št. I Up 423/2011 z dne 15. 9. 2011 izrecno poudarilo, da je istovetnost mogoče izkazovati tudi na druge načine, pri čemer je treba pojasniti, zakaj se navedbam prosilca, ki nima ustreznih dokumentov o njegovi istovetnosti, ne verjame. Tožena stranka je spregledala, da tožnik prihaja iz Afganistana, kjer upoštevajo „šamsi koledar“ in da mu izvorna država dokumentov sploh še ni izdala. Poleg tega je tožena stranka spregledala, da je bil tožnik kot mladoletnik ob podaji prošnje prestrašen, pod hudim psihičnim pritiskom, brez prisotnosti staršev in da ne pozna nobenega evropskega jezika. Razen tega pa iz odločbe ustavnega sodišča št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011 izhaja, da sum zavajanja ali zlorabe postopka sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno najbolj temeljnih pravic posameznika. Gre za razlog, ki utemeljuje zgolj zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Tudi iz splošno uveljavljenih načel mednarodnega prava izhaja, da je strogo prepovedan kaznovalni odvzem prostosti ali pa odvzem prostosti, ki ima namen zastraševati bodoče prosilce. Poseg v osebno svobodo ni primeren in nujen ukrep za preprečevanje zlorab azilnega postopka. Skoraj na vseh področjih se dogajajo zlorabe pravnih postopkov, vendar nikjer posameznik ni kaznovan s posegom v osebno svobodo, temveč zgolj s tem, da se mu določena pravica ne prizna. Tožena stranka je v konkretnem primeru uporabila strožji režim omejitve gibanja, to je omejitev gibanja v prostorih Centra za tujce v Postojni, ki je primerljiva s priporom v kazenskem postopku in pomeni odvzem prostosti. V izpodbijanem sklepu ni razlogov o tem, zakaj v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa, na primer omejitve gibanja na območje Azilnega doma. Tožena stranka zgolj na splošno navaja, da je prosilcem potrebno preprečiti ilegalno prehajanje mej, vendar ukrep odvzema prostosti lahko temelji le na jasno izraženih, konkretnih in specifičnih okoliščinah, ki kažejo, da je ravno pri tožniku izkazana begosumnost in da drugačen ukrep ne zadostuje. Ponovno je treba poudariti, da je tožnik komaj dosegel polnoletnost po slovenskem pravu. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj se razveljavi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve kot neutemeljene. V celoti se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in na uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, zato pri njem vztraja in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 6. 1. 2012 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je iz Afganistana potoval preko Pakistana, Irana, Turčije, od tam s kamionom v Slovenijo, potem v Avstrijo, ki ga je vrnila nazaj v Slovenijo, po nekaj časa je odšel v Italijo, od tam v Švico, Švica pa ga je izročila Sloveniji. Dokler je bil mladoletnik, je bil vpisan v očetov rojstni list, ko je zapustil Afganistan, je imel 17 let, zato niti ni zaprosil za potni list. Skozi vse države je potoval ilegalno, ker ni imel osebnih dokumentov. Ko je prišel v Slovenijo, v Azilnem domu ni imel možnosti šolanja oziroma napredovanja. Odšel je v Avstrijo, kjer pa so ga v Azilnem domu tudi zaposlili. Ko se je vrnil v Slovenijo, se je ponovno odločil, da jo zapusti, da pride v državo, kjer si bo lahko uredil prihodnost. V Švici je povedal drugačno ime zato, da ne bi bil vrnjen v Slovenijo. V Sloveniji ni takoj zaprosil za azil zato, ker je najprej mislil, da bo v Azilnem domu v Ljubljani, ker mu je bilo tako povedano na postaji. Potem so ga odpeljali v Center za tujce v Postojni, kjer so mu povedali, da bo tam skoraj tri mesece. Tega ga je bilo strah, zato je povedal, da če bo v zaprtem oddelku, odpoveduje svojo prošnjo za azil. Dva ali tri dni je potreboval, da je prišel k sebi. Kamorkoli bi že šel, bi ga ponovno vrnili v Slovenijo, zato se je odločil, da ponovno zaprosi za azil. Na vprašanje, zakaj je na začetku omenil, da se je v Sloveniji šolal, je tožnik odgovoril, da ga je neka ženska poučevala v popoldanskem času, ki pa ni bila učiteljica. Ko so ga vrnili iz Švice, je rekel, da je v Italiji dobival 21 EUR žepnine, v Švici pa 52 EUR na teden zato, ker ga je policist vprašal, kako je tam, pri čemer je podrobno navedel, kakšne možnosti je imel v Švici. Pri podaji druge prošnje za azil, ko je bil vrnjen iz Avstrije, je rekel, da sploh ni hotel v Avstrijo, ampak se je usedel na napačen vlak. Hotel je z vlakom v Postojno, dejansko pa je prišel v Avstrijo, kjer ga je prijela policija. Rekli so mu, da lahko zaprosi za azil, sicer ga bodo vrnili v Afganistan. Prvič, ko je zapustil Slovenijo, jo je torej zato, ker se je usedel na napačen vlak. Glede svoje starosti je tožnik navedel, da ne ve datuma rojstva, da ima približno 18 ali 19 let, v Švici so mu po zapestju merili kost in na ta način ugotavljali njegovo starost. V Italiji je bil eno leto in tri mesece, od tam je šel v Švico, kjer je bil v Azilnem domu v oddelku za mladoletnike. Ko je prišel iz Turčije, je imel namen priti v Italijo. Ko je prišel v Avstrijo, je ugotovil, da je dobra država, vendar je Švica še boljša. Iz Turčije je s kamionom potoval preko Grčije. V prošnji je napačno zapisano, da je bil en do dva meseca v Grčiji. Ko je zapuščal matično državo, ni vedel, katere države sestavljajo Evropsko unijo. V Ljubljani ima brata in želi, da bi bil skupaj z njim, v Postojni pa nima nikogar.

Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 1. in 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. ZMZ v 51. členu med drugim določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca ali suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov, navedenih v 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 14. in 15. alineji 55. člena tega zakona. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih zakonov iz 1., 2. ali 3. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Tožena stranka je pojasnila, da je v tem primeru potrebno ugotoviti istovetnost tožnika ter da je podan razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe glede obstoja razloga za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca kot tudi glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca pa je podan tudi zaradi tega, ker je spreminjal svoje osebne podatke. Pravilno je tudi ugotovila, da odkar je prvič prosil za mednarodno zaščito, je Republiko Slovenijo dvakrat samovoljno zapustil in bil deportiran nazaj v Republiko Slovenijo. Razen tega je pravilno ugotovila, da je pred postopkom sprejema ponovne prošnje po tem, ko je bil seznanjen, da mu bo tokrat gibanje omejeno, rekel, da prošnje ne bo podal. Ko pa je bil predan policiji v nadaljnji postopek po Zakonu o tujcih, je v Centru za tujce ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka je utemeljeno sklepala, da je iz ravnanja tožnika razvidno, da je za mednarodno zaščito zaprosil zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, pravilno pa je tudi sklepala, da če bi tožnika nastanila v katerem drugem oddelku Azilnega doma, bi lahko brez težav zapustil Azilni dom, kot je to storil že dvakrat pred tem, in bi tako toženi stranki onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite.

Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da smiselna uporaba določila Zakona o tujcih, ki se nanaša na izkazovanje istovetnosti z dokumenti pomeni, da je potrebno tudi upoštevati, ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v določilo prvega odstavka 75. člena ZTuj-1. Res je tudi to, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Sloveniji prišel brez dokumentov. Vendar pa je treba v tem konkretnem primeru upoštevati to, da ne gre zgolj za to, da je tožnik brez dokumentov, temveč je tožena stranka izrecno izpostavila tudi svoj upravičen dvom glede tožnikove istovetnosti, ker je le-ta večkrat spreminjal svoje osebne podatke. Torej dvom zaradi istovetnosti ni podan zgolj zaradi tega, ker tožnik nima osebnih dokumentov, ampak je tožena stranka upravičeno dvomila v tožnikovo istovetnosti tudi zaradi tega, ker je spreminjal svoje osebne podatke.

Glede tožbene navedbe, ki se nanaša na ustavno odločbo, pa sodišče meni, da citirane odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011 ni možno razlagati na tak način, da se določbe ZMZ, ki se nanašajo na sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite, sploh ne bi več smele nikoli uporabljati. S tem v zvezi sodišče opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 200/2011 z dne 21. 4. 2011, kjer je vrhovno sodišče podalo mnenje, kako je treba razumeti citirano odločbo ustavnega sodišča. Stališče ustavnega sodišča se je nanašalo na pravno presojo upravnega oziroma vrhovnega sodišča, sprejeto glede na okoliščine posamične upravne zadeve. Ustavno sodišče ob obravnavanju navedene ustavno-pritožbene zadeve ni začelo postopka presoje ustavne skladnosti celotne 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

Sodišče se tudi ne more strinjati s tožbenimi navedbami, da v izpodbijanem sklepu ni razlogov o tem, zakaj v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa, saj tožena stranka ni samo na splošno navedla, da je prosilcem potrebno preprečiti ilegalno prehajanje mej, ampak je tožena stranka tudi navedla konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da je bilo potrebno tožniku omejiti gibanje v prostorih Centra za tujce v Postojni. Tožena stranka je namreč v izpodbijanem sklepu navedla, da se je tožnik nahajal po odhodu iz izvorne države v različnih državah, navedla pa je tudi to, da je že dvakrat samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.