Jedro

Postopek urejanja meje in postopek njenega evidentiranja v zemljiškem katastru sta ločena. Prvi je v pristojnosti sodišča, drugi v pristojnosti geodetske uprave. Ustreznost elaborata, ki je podlaga za prenos sprememb v kataster, bo preverila geodetska uprava v upravnem postopku. V tem – upravnem postopku – se bo tožnik lahko seznanil z elaboratom in preveril njegovo vsebino, geodetska uprava pa bo imela možnost od sodišča zahtevati tak elaborat, da bo omogočal evidentiranje sodno urejene meje v zemljiškem katastru. Elaborat ni podlaga za odločitev o poteku sporne meje, ampak tehnični dokument, ki omogoča prenos novo urejene meje (spremembe) v kataster. Sodišče prve stopnje, ki elaborata udeležencem postopka ni vročalo, ni kršilo procesnih pravil, saj na njegovi podlagi ni odločalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je določilo mejo med predlagateljevo parc. št. 384/196 k. o. X na eni strani in zemljiščem prve nasprotne udeleženke parc. št. 384/91 ter 384/92, obe k. o. X, na drugi strani. Sestavni del sklepa je sklica z dne 9.7.2016. Površina spornega prostora znaša 8 m2. 2. Pritožuje se prva nasprotna udeleženka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Sklicuje se na 138. čl. Zakona o nepravdnem postopku, ki kot sestavni del sklepa o meji določa skico postavljenih mejnikov z izmerjenimi podatki. Zgolj skica ne zadostuje več, saj Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), kot specialni predpis za izvedbo sodne odločbe v katastru, predpisuje elaborat izvedenca. Sodišče bi zato moralo pridobiti elaborat. Elaborat bi moral biti vročen, da bi mu udeleženci postopka lahko ugovarjali. Vsebuje namreč podatke, ki na naroku niso bili obravnavani. Le tako bi bila uresničena načelo neposrednosti (4. čl. ZPP) in pravica do izjave (5. čl. ZPP v zvezi z 22. čl. Ustave RS). Ker elaborat ni bil izdelan, se odločbe ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Opozarja, da je predlagateljevo vlogo z dne 3.5.2016 prejela na zadnjem naroku. Kljub prošnji za določitev roka za izjavo je bil narok zaključen. Ker ni imela možnosti, da se o vlogi izjavi – v tej vlogi je bilo prvič zatrjevano priposestvovanje – je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ki pomeni tudi kršitev pravice do izjave po 22. čl. Ustave RS. Obstaja tudi nasprotje med tem, kar se o vsebini predlagateljevih vlog navaja v sodni odločbi in med vsebino teh vlog (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP). Priposestvovanje je začel predlagatelj zatrjevati šele po prvem naroku, ki je bil izveden 13.12.2013. Ne soglaša s sodiščem prve stopnje, da je priposestvovanje predlagatelj zatrjeval. V vlogi z dne 11.12.2013 je navedel, da dokazuje mirno posest, ne priposestvovanja. Izrecno je navedel, da je sporni del parcele priposestvoval, vendar to ni predmet postopka. Torej niti smiselno ni zatrjeval priposestvovanja, ampak vseskozi vztrajal, da se meja uredi po zadnji mirni posesti in ne po močnejši pravici na temelju priposestvovanja. Šele v zadnji pripravljalni vlogi z dne 3.5.2016 je začel zatrjevati, da je nepremičnino tudi priposestvoval; niti tedaj pa ni predlagal dokazov, s katerimi bi to dokazal. Podan je bil ugovor prekluzije, ki ga je sodišče neutemeljeno zavrnilo, sklicujoč se na odločbo II Ips 185/2015, ki je bila izdana v postopku vračanja krivično odvzetega premoženja. V postopkih zaradi ureditve meje veljajo določbe o prekluziji tudi v pritožbenem postopku (II Ips 90/2012). Opozarja, da je predlagatelj na naroku 2.6.2015 potek meje pokazal drugače kot na naroku 14.6.2015. V prvem primeru je bila površina spornega prostora 23 m2, v drugem primeru pa 8 m2. Ne soglaša, da je predlagatelj svoje ravnanje prepričljivo utemeljil. Njegovo ravnanje in izpoved ocenjuje za neverodostojno. Očitno gre za prirejenost izjav predlagatelja in prič. Predlagateljeva izpoved ne vzdrži kritične presoje, saj uporablja celo večji obseg zemljišča, kot ga je opredelil za sporno zemljišče. Na tem zemljišču je postavil tudi lopo. Uzurpiral si je, ne samo sporni prostor, temveč tudi zemljišče, na katerem je brez dovoljenja in vednosti lastnika postavil leseno lopo. O dobri veri zato ne more biti govora, saj je predlagateljeva posest viciozna. Zaključek sodišča je napačen tudi zato, ker je ob podpisu kupoprodajne pogodbe predlagatelj natančno vedel, da je kupil 375 m2 zemljišča, uporabljal pa ga je več, vedoč da ni njegovo. Obe priči – A. A. in B. B. – z izpovedbama zasledujeta svojo korist. Prva kot predlagateljeva žena, druga kot mejaš. Soseda ni seznanjena z obsegom zemljišča, ki ga je predlagatelj kupil. Priča C. C. je pri izpovedovanju pokazal izrazito naklonjenost predlagatelju. Meni, da predlagatelj ni pokazal zadostne skrbnosti pri presoji, ali je sporni del parcele v njegovi lasti. Oba z ženo sta se zavedala, da na spornem zemljišču nimata lastninske pravice in tudi pravice uporabe tega zemljišča ne. Na tej podlagi predloga za ureditev meje tudi utemeljevala nista in močnejše pravice nista zatrjevala. Nasprotna udeleženka je z izpiskom iz zemljiške knjige in zapisnikom mejne obravnave z dne 26.5.2010 dokazala, da je lastnica spornega zemljišča parc. št. 384/92 k. o. X. Sodišče prve stopnje zato neutemeljeno navaja, da nasprotna udeleženka ni ponudila prepričljivega dokaza, da je lastnica spornega zemljišča. Sklicuje se na zemljiškoknjižno načelo publicitete in zaupanja v zemljiško knjigo.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S pritožbenim stališčem, da mora prvostopenjsko sodišče od izvedenca izposlovati elaborat z vsebino, ki jo predpisuje ZEN, pritožbeno sodišče soglaša. Sodišče prve stopnje mora namreč pravnomočen sklepa o ureditvi meje, skupaj z elaboratom, dostaviti geodetski upravi zaradi evidentiranja spremembe v zemljiškem katastru (prvi odstavek 8. čl. ZEN). Izdela ga lahko le izvedenec – odgovorni geodet, ki izpolnjuje pogoje za odgovornega geodeta, v skladu z zakonom, ki ureja geodetsko dejavnost (6. čl. ZEN). Iz določbe tretjega odstavka 8. čl. ZEN je razvidno, da je vsebina elaborata predpisana – izdelan mora biti tako, da omogoča evidentiranje meje (sprememb) v zemljiškem katastru. Elaborat torej ni podlaga za odločitev o poteku sporne meje, ampak za njeno evidentiranje v katastru. Postopek urejanja meje in postopek njenega evidentiranja v katastru sta ločena. Prvi je v pristojnosti sodišča, drugi v pristojnosti geodetske uprave. Elaborat, ki je izdelan v sodnem postopku za ureditev meje, bo torej uporabljen, in njegova vsebina bo presojana, v postopku evidentiranja meje v katastru. Ustreznost elaborata bo preverila geodetska uprava v upravnem postopku evidentiranja spremembe v zemljiškem katastru. V tem – upravnem postopku – se bo pritožnik lahko seznanil z elaboratom in preveril njegovo vsebino, geodetska uprava pa bo imela možnost od sodišča zahtevati tak elaborat, da bo omogočal evidentiranje sodno urejene meje v zemljiškem katastru. Sodišče prve stopnje, ki elaborata udeležencem postopka ni vročalo, ni kršilo procesnih pravil, saj na njegovi podlagi ni odločalo. Gre za tehnični dokument, ki je podlaga za prenos novo urejene meje (sprememb) v kataster.

6. Pritožbeno sodišče soglaša, da je predlagatelj že pred zaključkom prvega naroka zatrjeval vse predpostavke za priposestvovanje – lastniško posest, ustrezno kvaliteto posesti (dobrovernost) in potek časa. Že v predlogu je zatrdil, da je sporno zemljišče del s pogodbo z dne 20.10.1997 kupljenega zemljišča parc. št. 384/196 k. o. X, ki ga od nakupa nemoteno uživa kot svoje zemljišče, prej pa ga je uživala njegova pravna prednica. Opisal je tudi način izvrševanja posesti (kosil, vzdrževal, čistil kanal, položil cevi, ...). Te trditve je ponovil v vlogi z dne 11.12.2013, v kateri je dodal, da je bil o svojem lastništvu spornega prostora prepričan do leta 2011. V tej vlogi se na priposestvovanje tudi izrecno sklicuje. Z upoštevanjem trditev o priposestvovanju spornega zemljišča in dokazov, s katerimi se dokazuje, torej sodišče ni kršilo 286. čl. ZPP, ki omejuje navajanje novih dejstev in predlaganje dokazov do zaključka prvega naroka. Na enak način je vsebino predlagateljevih vlog povzelo sodišče prve stopnje, zato pritožbenemu očitku, da je njihovo vsebino sodišče prve stopnje v sodbi napačno povzelo in da je bila storjena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ni mogoče slediti.

7. V vlogi z dne 3.5.2016 je torej predlagatelj trditev o priposestvovanju le ponovil. Tudi drugih trditev, ki bi za nasprotna udeleženca predstavljale novoto, vloga ne vsebuje. Iz zapisnika naroka z dne 8.6.2016 je razvidno, da je pritožnikov pooblaščenec vlogo prejel že dan pred narokom in ponovno na naroku. V času od prejema vloge do zaključka naroka je vlogo lahko preučil in nanjo odgovoril, saj je vloga zgolj zbir prej postavljenih navedb in predlogov. Pritožnik ne navaja, kaj bi na vlogo lahko odgovoril, pa zaradi časovne stiske ni mogel. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da pravica do izjave o tej vlogi pritožniku ni bila kršena.

8. Materialna podlaga za odločanje o ureditvi meje je 77. čl. Stvarnopravnega zakonika. Prvostopenjsko sodišče ga citira in ga je tudi pravilno uporabilo. Pravilno je izpostavilo, da je kriterije za določitev meje dolžno presojati po vrstnem redu, kot so v zakonu določeni. Najprej preveriti obstoj močnejše pravice. Šele če ta ni dokazana, lahko mejo ureja po zadnji mirni posesti. Če se niti ta ne da ugotoviti, pa sporni prostor razdeli po pravični oceni. Ker vrednost spornega prostora ne presega dvakratne vrednosti za določitev spora majhne vrednosti, ni potrebovalo soglasja udeležencev postopka za urejanje meje na osnovi močnejše pravice. Nepomembno torej je, da je predlagatelj predlagal ureditev meje po zadnji mirni posesti, pritožnik pa po močnejši pravici.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, ki je predlagateljevo izpoved in izpovedi zaslišanih prič ocenilo za verodostojne. Vsi so v celoti pritrdili predlagateljevi trditvi, da meja poteka po sredini jarka, kakor je potekal v času njegovega nakupa zemljišča parc. št. 384/196 k. o. X. Ker je predlagatelj v jarek položil cevi in zemljišče zasul, užival pa, ne samo svoje zemljišče, ampak tudi zemljišče prve nasprotne udeleženke, ni nenavadno, da – dokler cevi ni odkopal – poteka meje ni pokazal pravilno. Sodišče se je prepričalo o obstoju in legi cevi, predlagatelj pa je svojo trditev o poteku meje popravil oz. uskladil s potekom jarka, glede katerega je vseskozi trdil, da njegovo dno predstavlja mejo. Tudi druga nasprotna udeleženka (soseda) je potrdila potek meje po jarku. Izpoved predlagateljeve žene in C. C. sta skladni z drugimi izpovedbami. C. je bil pri izpovedovanju res odločen, vendar očitno zato, ker mu je kot poznavalcu barja jasno, da meje potekajo po sredini jarka in je drugačno stališče štel za nesmiselno in nesprejemljivo. Njegova izpoved: "Tako je bilo, tako mora biti in tako bo!" ne kaže naklonjenosti predlagatelju, saj je v nadaljevanju razumljivo pojasnil, da o poteku sporne meje ve tudi zato, ker je bil prisoten, ko je prejšnja lastnica predlagatelju pokazala mejo kupljenega zemljišča. Dejstvo, da predlagatelj uživa večji obseg zemljišča, kot si ga lasti, kaže na njegovo verodostojnost in ne obratno, kar skuša prikazati pritožba. Samoiniciativno je izpovedal, da uživa zemljišče tudi preko meje, da je preko meje postavil tudi montažno leseno lopo, ker sosednjega zemljišča ni nihče uporabljal. Tudi kosil je preko meje, pa mu ni nihče nasprotoval. Na osnovi posesti, ki nima podlage v pravnem poslu, predlagatelj ne uveljavlja kakršnihkoli pravic; ne zatrjuje, da bi bila dobroverna. Ni res, da si je predlagatelj del sosednjega zemljišča trajno uzurpiral, saj je pripravljen na zahtevo mejaša lopo odstraniti, torej posest opustiti.

10. Ker ni izkazano, da bi predlagatelj površino svojega zemljišča ob nakupu izmeril, ni mogoče slediti pritožbi, da je vedel oz. da je lahko ugotovil obseg kupljenega zemljišča. Prepričljivejši je predlagatelj, ki je izpovedal, da je kupil zemljišče v obsegu, kot mu ga je ob nakupu pokazala pravna prednica. Sicer pa se površina predlagateljeve zemljiške parcele z ureditvijo sporne meje ne spreminja; površina zemljiške parcele je ugotovljiva šele, ko so vse njene meje dokončno urejene.

11. Ker v postopku za ureditev meje udeleženci trpijo svoje stroške postopka (prvi odstavek 35. čl. Zakona o nepravdnem postopku), skupne stroške pa v sorazmerju z dolžino svojih meja (139. čl. Zakona o nepravdnem postopku), je odločeno, da predlagatelj, ki je stroške pritožbenega postopka priglasil, le-te krije sam. Razlogov, da bi se stroški delili v drugačnem razmerju, ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa takih razlogov ni zaznalo.