Jedro

Ugotovitev števila nadur ne spada v izrek vmesne sodbe, saj vprašanje obsega nadurnega dela spada v presojo višine zahtevka in ne njegovega temelja. Pri vmesni sodbi gre za odločanje zgolj o temelju zahtevka. Število nadur je tipičen element, ki vpliva na višino terjatve (koliko znaša plačilo), ne pa na sam obstoj pravice do plačila za nadurno delo. Število nadur zato ne spada v izrek vmesne sodbe, ampak v nadaljnjo fazo postopka.

V obrazložitvi izvedenskega mnenja ne sme biti pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec mora navesti podatke in analize, na podlagi katerih je v mnenju podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, ker je le na ta način mogoče preveriti pravilnost teh ugotovitev. Če teh podatkov izvedenec v mnenju, dopolnitvah mnenja ali na ustnem zaslišanju, ki ima običajno odločilno dokazno vrednost pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka, ne prikaže, je stranka prikrajšana za pravico do izjave. Jasna, razumljiva in preverljiva obrazložitev izvedenskega mnenja je temeljna predpostavka, ki stranki zagotavlja, da se glede tega dela dokaznega postopka izjavi o rezultatu dokazovanja.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka) se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Pritožbama strank zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje se ugodi, izpodbijana vmesna sodba (II., III. in IV. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Pritožbeno sodišče v zadevi odloča drugič. S sodno odločbo Pdp 477/2022 z dne 5.1.2023 je ugodilo pritožbi tožnika, prvostopenjsko sodbo razveljavilo glede odločitve za plačilo nadur in o stroških postopka, ter v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. O preostalem delu tožbe (poklicno zavarovanje, dodatek za delovno dobo) je že pravnomočno odločeno (Pd211/2019 z dne 12.4.2022 v zvezi s Pdp 477/2022).

2.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju s sklepom zavrnilo toženkin predlog za izločitev sodnega izvedenca za promet A.A., ki ga je podala v vlogah z dne 22.10.2024 in 23.4.2025 (I. točka izreka). Z vmesno sodbo je razsodilo, da je tožnik upravičen do plačila za opravljenih 967 ur in 24 minut preko polnega delovnega časa v obdobju od oktobra 2016 do oktobra 2019, in sicer v konkretiziranem številu ur in minut, ki so za posamezne mesece razvidne iz II. točke izreka, medtem ko v presežku tožnik ni upravičen do vtoževanega plačila za nadurno delo (III. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (IV. točka izreka).

3.Tožnik se pritožuje zoper II. in III. točko vmesne sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izvedenec pri izračunu opravljenih nadur ni upošteval časa malice (30-minutni odmor), ki se po sodni praksi všteva v delovni čas mobilnega delavca. Zaradi tega je tožnik za celotno vtoževano obdobje prikrajšan za približno 330 nadur.

4.Toženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca. Povzema razloge, zaradi katerih je v prvostopenjskem postopku predlagala njegovo izločitev. Očita mu zainteresiranost za izid spora in naklonjenost tožniku. Izvedenec mnenja ni izdelal tako, da bi se iz njega lahko ugotovilo, na kateri dan naj bi tožnik opravil domnevne nadure. Izogibal se je konkretnim vprašanjem pooblaščenca toženke. Nadure je ugotovil tudi v mesecih, ki jih ni analiziral, posamezne analizirane dneve pa je izbral v škodo toženke. Izračun nadur je pripravil v škodo toženke. Zaradi pomanjkljivosti izvedenskega mnenja sta podani kršitvi 247. in 254. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

5.Toženka se pritožuje zoper vmesno sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izvedenskega mnenja, na katerem temelji, ni mogoče preizkusiti. Uveljavlja kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je preuranjeno zaključilo, da je bil delovni čas tožnika enakomerno razporejen. Neutemeljeno je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič in postavitev izvedenca grafologa glede toženkine trditve, da je tožnik prejel sklepe o začasni prerazporeditvi delovnega časa in jih podpisal. Tožnik je imel delovni čas neenakomerno razporejen, kar dokazujejo podpisani sklepi o začasni prerazporeditvi delovnega časa. Sodišče bi moralo uporabiti 4. člen ZDCOPMD o najdaljšem tedenskem delovnem času. Čeprav je imel izvedenec na voljo vse podatke za izračun, ni analiziral celotnega vtoževanega obdobja. Izvedenskega mnenja ni izdelal tako, da bi toženka lahko preverila, na kateri dan naj bi bile opravljene zatrjevane nadure. Izvedenec je pripravil zgolj povzetek ur, ki naj bi jih tožnik opravil v posameznem mesecu. Ni predložil izračuna ur na dnevni bazi, čeprav je povedal, da ga je pripravil. V istovrstnih sporih je drug izvedenec na podlagi istih podatkov lahko preučil celotno obdobje in ugotovil dejanski obseg opravljenih ur dela. Toženka ne more učinkovito izpodbijati ugotovitev izvedenskega mnenja, ker iz njega ne izhajajo konkretni podatki, na katere dni naj bi tožnik opravil nadure. S tem ji je bila kršena pravica do izjave. Napačen je zaključek sodišča, da se v delovni čas tožnika všteje tudi odmor, ki je krajši od 15minut. Sodišče je neutemeljeno sledilo ugotovitvi izvedenca, da gre pri teh odmorih po vsej verjetnosti za primere čakanja in pomikanja v koloni ali čakanja v koloni na naklad, razklad ali pranje cisterne in da bi morali biti evidentirani kot "drugo delo", ki se všteje v delovni čas tožnika. Pri tem gre zgolj za ugibanje. Tožnik bi moral pojasniti, kje se je v času vsake krajše prekinitve nahajal in zakaj je pritisnil "pavzo".
0i
61
0denje vozil se je v približno 90 % izvajalo v certificiranih pralnicah. V teh primerih vozniki zgolj pripeljejo vozilo na lokacijo pralnice, pri samem čiščenju pa ne sodelujejo in nimajo nobenih nalog ali obveznosti, povezanih z delovnim procesom. Priglaša stroške pritožbe.

6.Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7.Pritožba toženke zoper sklep ni utemeljena, pritožbi strank zoper vmesno sodbo pa sta utemeljeni.

8.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moral biti sodni izvedenec za promet A.A. izločen. V skladu s prvim odstavkom 247. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Toženka je predlagala izločitev izvedenca po 6. točki prvega odstavka 70. člena ZPP, torej če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti.

9.Presoje sodišča prve stopnje, da v predlogu za izločitev sodnega izvedenca navedene okoliščine ne vzbujajo dvoma v njegovo nepristranskost, ne morejo omajati obširne pritožbene navedbe, s katerimi se toženka spušča v vsebinske ugotovitve izvedenca. Iz ravnanja izvedenca in okoliščin, ki jih izpostavlja pritožba, ni mogoče zaključiti, da te vzbujajo dvom v nepristranskost. Za to ne zadošča vtis, ki si ga ustvari stranka. Dvom o nepristranskosti mora biti upravičen v objektivnem smislu, česar v obravnavanem primeru ni mogoče zaznati. Zgolj zaradi nestrinjanja z uporabljeno metodo izvedenca (t. i. "naključno" izbranimi dnevi, za katere je imel na voljo popolno dokumentacijo), ki naj bi bila po stališču toženke napačna, strokovno nepopolna in pomanjkljiva, ni mogoče šteti, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca (da je ugotovil nadure celo v mesecih, ki jih ni v celoti analiziral, da je vštel odmor oziroma krajše prekinitve v delovni čas ...) in zatrjevane pomanjkljivosti v mnenju (da ni pripravil mnenja tako, da bi se lahko ugotovilo, na kateri dan naj bi bile opravljene nadure) predstavlja razlog za ugovor zoper pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja, ne pa za izločitev izvedenca.

10.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na judikat II Ips 35/2020 z dne 19. 5. 2021, v katerem je Vrhovno sodišče RS med drugim pojasnilo, da je presoja kršitve nepristranskosti izvedenca odvisna od konkretnih okoliščin primera. S tem v zvezi je izpostavilo, da je stranka postavitvi izvedenke ves čas postopka nasprotovala in da je tudi sicer nasprotovala, da kot izvedenec sodeluje katera od oseb, ki jih je pred pravdo angažirala nasprotna stranka. Takšen procesni položaj v obravnavanem sporu ni podan.

11.Uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi pritožbeni razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), niso podani. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbi zoper vmesno sodbo

12.Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožnik upravičen do plačila za opravljenih 967 ur in 24 minut preko polnega delovnega časa v obdobju od oktobra 2016 do oktobra 2019 in da v presežku ni upravičen do vtoževanega plačila nadurnega dela. Po presoji pritožbenega sodišča ugotovitev števila nadur ne spada v izrek vmesne sodbe, saj vprašanje obsega nadurnega dela spada v presojo višine zahtevka in ne njegovega temelja. Pri vmesni sodbi gre za odločanje zgolj o temelju zahtevka. Število nadur je tipičen element, ki vpliva na višino terjatve (koliko znaša plačilo), ne pa na sam obstoj pravice do plačila za nadurno delo. Število nadur zato ne spada v izrek vmesne sodbe, ampak v nadaljnjo fazo postopka. Poleg upravičenosti tožnika do konkretnega števila nadur izpodbijana vmesna sodba vsebuje tudi zavrnilni del, ne da bi sodišče navedlo, na kaj se ta nanaša, oziroma do katerega presežka tožnik ni upravičen. Takšna formulacija izreka ne omogoča jasne opredelitve obsega zavrnitve tožbenega zahtevka. Iz izreka sodbe mora biti razvidno, o čem je bilo odločeno, in sicer tako, da je mogoče brez dodatnega sklepanja ali preračunavanja ugotoviti, kolikšen del zahtevka je bil zavrnjen. V nasprotnem primeru izrek ne omogoča učinkovitega preizkusa pravilnosti odločitve v pritožbenem postopku. Čeprav je v določenih primerih mogoče obseg zavrnitve razbrati iz primerjave med postavljenim tožbenim zahtevkom in prisojenim zneskom, pa mora biti takšna razlika iz sodbe jasno in nedvoumno razvidna. V obravnavanem primeru temu ni tako, saj niti izrek niti obrazložitev ne vsebujeta podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, kolikšen del zahtevka je bil zavrnjen. Če sodišče presodi, da del zahtevka ni utemeljen, pa o tem niti ne sme odločiti z vmesno sodbo, ker ta ne more vsebovati zavrnilnega dela. Namen vmesne sodbe je, da sodišče odloči le o temelju zahtevka (ali ta obstaja ali ne). Če ugotovi, da temelj ni podan, mora zahtevek v celoti zavrniti s končno sodbo, ne pa z vmesno sodbo. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrek ni razumljiv in onemogoča preizkus izpodbijane sodbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13.V pritožbi toženka utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem. V obrazložitvi izvedenskega mnenja ne sme biti pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec mora navesti podatke in analize, na podlagi katerih je v mnenju podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, ker je le na ta način mogoče preveriti pravilnost teh ugotovitev. Če teh podatkov izvedenec v mnenju, dopolnitvah mnenja ali na ustnem zaslišanju, ki ima običajno odločilno dokazno vrednost pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka, ne prikaže, je stranka prikrajšana za pravico do izjave. Jasna, razumljiva in preverljiva obrazložitev izvedenskega mnenja je temeljna predpostavka, ki stranki zagotavlja, da se glede tega dela dokaznega postopka izjavi o rezultatu dokazovanja. To predpostavko je treba toliko bolj upoštevati, ko stranka opredeljeno nasprotuje mnenju in zahteva, naj izvedenec poda dodatna pojasnila o tem, na katerih preverljivih podatkih ali analizah temeljijo njegove ugotovitve iz mnenja.

14.Toženka je zahtevala, da se izvedenec konkretno opredeli, na katere dni naj bi tožnik opravil nadure. Čeprav je izvedenec v ustnem mnenju pojasnil, da naj bi nadure ugotovil na dnevni ravni in da bi jih lahko prikazal (podatke oziroma tabele naj bi imel v računalniku), dnevnega prikaza ur dela ni predložil. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da izračuna ur dela po dnevih oziroma vsote izračunanih nadur na mesec ni mogoče preveriti. Ker iz izvedenskega mnenja ne izhajajo konkretni podatki, na katere dni naj bi tožnik opravil nadure, toženka ugotovitev ne more učinkovito izpodbijati. Ker sodišče prve stopnje ni pozvalo izvedenca k dopolnitvi mnenja, je toženki kršilo pravico do izjave v dokaznem postopku, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V ponovljenem sojenju bo izvedenec moral dopolniti mnenje glede izračuna dolgovanih ur, tako da bo predložil podatke o številu opravljenih ur po delovnih dnevih, na podlagi katerih bo mogoče preveriti obseg nadurnega dela.

15.Kljub zgoraj ugotovljenim procesnim kršitvam se pritožbeno sodišče za potrebe ponovljenega sojenja v nadaljevanju opredeljuje tudi do drugih odločilnih pritožbenih očitkov strank, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava, na katere je mogoče odgovoriti (opozarja, da gre za pogojna stališča, ki oziroma kolikor jih je mogoče zavzeti ob pomanjkljivo izvedenem dokaznem postopku).

16.Tožnik je opravljal delo voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu. V vtoževanem obdobju je bil zaposlen s polnim delovnim časom 40 ur na teden. Njegov delovni čas je bil razporejen na 5 dni v tednu. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) ureja tudi delovna razmerja mobilnih delavcev, če ni glede delovnega časa, nočnega dela, odmorov in počitkov drugače določeno s posebnim zakonom (drugi odstavek 2. člena). Takšen poseben zakon je Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD), ki je v prvem odstavku 4. člena določal, da se najdaljši tedenski delovni čas lahko poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Navedena določba ne vpliva na ugotavljanje nadurnega dela v tožnikovem primeru. Ker je imel tožnik s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur na teden, je pravilna presoja sodišča, da je tožnik upravičen do plačila nadur za vse opravljene ure, ki presegajo polni 40-urni tedenski delovni čas.

16.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik dela ni opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bila takšna razporeditev delovnega časa določena s sklepi o začasni prerazporeditvi delovnega časa. Izrecnega dogovora o neenakomerno razporejenem delovnem času ali pogojih o začasni prerazporeditvi delovnega časa pogodbi o zaposlitvi ne vsebujeta. Ker se stranki v pogodbah o zaposlitvi nista dogovorili za neenakomerno razporejen delovni čas in o pogojih za začasno prerazporeditev delovnega časa, kot to predvideva prvi odstavek 148. člena ZDR‑1, je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz pravil enakomerne razporeditve delovnega časa. Glede na navedeno je ravnalo pravilno, ker je kot nepomembne zavrnilo dokazne predloge toženke za zaslišanje B.B., C.C. in D.D. ter za postavitev izvedenca grafologa.

17.Toženka neutemeljeno oporeka vštetju vmesnih krajših prekinitev med delom v trajanju manj kot 15 minut. Po pojasnilu izvedenca so bile evidentirane med krajšimi obdobji vožnje (do nekaj minut), torej med kratkimi premiki vozila, zato so po vsej verjetnosti primeri čakanja in pomikanja v koloni ali čakanja v koloni na naklad ali razklad ali na pranje cisterne, in bi morali biti kot takšni evidentirani kot "drugo delo", ki se všteva v delovni čas tožnika. Tovrstne prekinitve dela ne predstavljajo dejanskih odmorov med delom, ampak so kot takšne zgolj nepravilno evidentirane. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo 5. člena ZDCOPMD, ki ureja odmore med delovnim časom. Pri pojasnilu izvedenca ne gre za ugibanje, temveč gre za uporabo dokaznega standarda pretežne verjetnosti. Narava oziroma specifičnost spornega dejstva ali pa drugi upravičeni razlogi, na primer dokazna stiska, lahko narekujejo znižanje dokaznega standarda. Takšen primer je tudi nepravilno evidentiranje tožnikovih aktivnosti, ki je izključna posledica zahteve toženke, čeprav je vodenje evidenc njena dolžnost. Glede delodajalčeve opustitve vodenja evidenc delovnega časa in v tej zvezi oteženega dokazovanja ur opravljenega dela za delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju, je treba tudi po stališču Sodišča EU nujno preprečiti, da bi imel delodajalec možnost omejevanja pravic delavca; obveznost točnega evidentiranja je zato na strani delodajalca. Posledično je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi moral tožnik za vsako pritisnjeno pavzo jasno izpovedati, kje se je nahajal, zakaj je stisnil pavzo itd.

18.Pavšalna je pritožbena trditev toženke, da se je čiščenje vozil v približno 90 % primerov izvajalo v certificiranih pralnicah in da v tem času voznik nima nobenih nalog ali obveznosti, povezanih z delovnim procesom. Po pojasnilu izvedenca podatki v spisu ne omogočajo natančne opredelitve, ali se je cisterna čistila v pralnici ali jo je čistil tožnik sam.

19.Po 1.a točki prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD je čiščenje in tehnično vzdrževanje kot čas, ki je posvečen dejavnostim v cestnem prevozu, vključeno v delovni čas voznika. V ta čas pa je po 1.b točki prvega odstavka 3. člena tega zakona vključen tudi čas, ko voznik ne more prosto razpolagati s svojim časom in mora biti na svojem delovnem mestu, pripravljen prevzeti običajno delo, obenem pa ima nekatere naloge, ki so povezane z njegovim delom, zlasti ko čaka na natovarjanje ali raztovarjanje. Pravilna je presoja sodišča, da se čiščenje cisterne všteva v delovni čas ne glede na to, ali voznik tovrstno delovno nalogo opravi sam ali jo izvede certificirana pralnica. Tožnik mora pripeljati vozilo v pralnico in tam izpolniti obveznosti, ki so povezane s točno določenim prevozom. Navedeni čas ni dopustno opredeliti kot čas odmora ali počitka, kot zmotno šteje toženka v pritožbi, saj to nasprotuje navedeni zakonski določbi.

20.Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika, da se v njegov delovni čas všteva odmor za malico. Upoštevaje tudi sodno prakso pritožbenega sodišča je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da se v tožnikov delovni čas ne všteva odmor za malico po 154. členu ZDR-1. ZDCOPMD je nasproti ZDR-1 specialni predpis, ki v prvem odstavku 3. člena določa, da se odmori iz 5. člena ZDCOPMD (30-minutni in 45-minutni) ne vštevajo v delovni čas.

21.Podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sta narekovali ugoditev pritožbama, razveljavitev vmesne sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj preizkus izreka sodbe ni mogoč. Posledično je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zahtevala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki naj po dopolnitvi dokaznega postopka o tožbenem zahtevku za plačilo nadur odloči s končno odločbo.

22.Odločitev o pritožbenih stroških toženke se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).