Jedro

Odločba o imenovanju je posamični akt, vendar ni upravni akt, ki bi moral biti obrazložen v skladu s pravili 2. in 3. odstavka 209. člena ZUP. Kandidati, ki izpolnjujejo zakonite pogoje, imajo pravico potegovati se za imenovanje, nimajo pa pravice biti imenovani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 913/95-14 z dne 25.4.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.5.1995, s katero je ministrica za pravosodje na podlagi 10. člena Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 13/94, 48/94 in 82/94, v nadaljevanju ZN) imenovala M.T.P. za notarko na notarsko mesto s sedežem v P. O tem imenovanju je bila tožnica, ki ni bila izbrana, seznanjena tudi s posebnim obvestilom z dne 12.5.1995. V razlogih izpodbijane sodbe je zavrnilo tožničin ugovor o nepravilni uporabi določbe 1. odstavka 10. člena ZN, ker tožena stranka na prosto notarsko mesto v P. ni imenovala notarke po vrstnem redu, ki ga je predlagala Notarska zbornica Slovenije. Notarska zbornica Slovenije namreč po določbi 3. odstavka 10. člena ZN opravi prvo izbiro med kandidati, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje, drugo izbiro med njimi pa opravi minister, pristojen za pravosodje, pri čemer že zaradi navedene določbe 3. odstavka 10. člena ni vezan na predlagani vrstni red. Odločba o imenovanju notarja ni upravni akt. Kandidati, ki se prijavijo na razpis, imajo, ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, le pravico potegovati se za imenovanje, ne pa pravico biti imenovani. Tudi izbira med prijavljenimi kandidati ni odločanje po prostem preudarku. Zato toženo stranko ne vežejo pogoji, ki jih pri odločanju po prostem preudarku nalaga pristojnemu organu ZUP/86 (2. odstavek 4. člena in 3. odstavek 209. člena). Da imenovana notarka izpolnjuje pogoje za imenovanje ni sporno, izhaja pa tudi iz upravnih spisov. Zato kakšne tožničine pravice ali pravne koristi z izpodbijano odločbo niso bile kršene.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Ne strinja se s pravno presojo sodišča prve stopnje, da izbira med kandidati, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje, ni odločanje po prostem preudarku in da odločba o imenovanju notarke ni upravni akt. Navaja, da navedeno stališče sodišča prve stopnje pomeni, da je kriterij pri izbiri notarja njegova strankarska pripadnost oziroma politična usmeritev. Notariat je javna služba, ki se opravlja kot svoboden poklic, zato meni da gre pri imenovanju notarja za odločanje po prostem preudarku. To pa pomeni, da bi morala v obravnavanem primeru ministrica pristojna za pravosodje, svojo izbiro obrazložiti. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da ni niti v odločbi, izpodbijani v upravnem sporu, niti v sodbi sodišča prve stopnje navedeno, da naj bi bil kriterij pri izbiri notarjev njihova strankarska pripadnost. Zato predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 10. člena ZN imenuje notarja za prosto notarsko mesto minister za pravosodje na predlog Notarske zbornice Slovenije. Razpis prostega notarskega mesta objavi Ministrstvo za pravosodje v Uradnem listu Republike Slovenije. Po 3. odstavku istega člena opravi izbiro kandidatov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje, Notarska zbornica Slovenije, ki za vsako razpisano prosto notarsko mesto predlaga za imenovanje tri kandidate. Po 5. odstavku istega člena zoper odločbo o imenovanju notarja ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor. Toda samo zaradi napotilne določbe o upravnem sporu sama odločba o imenovanju še ni upravna odločba.

Glede na postopek iz 10. člena navedenega zakona in glede na samo naravo stvari (notariat je javna služba), je odločba o imenovanju notarja sicer posamični akt, toda ni upravni akt, ki bi moral imeti vse sestavne dele odločbe iz 1. odstavka 207. člena in iz 2. ter 3. odstavka 209. člena ZUP/86, kot uveljavlja tožnica. Kandidati, ki se prijavijo na razpis, imajo ob izpolnjevanju zakonitih pogojev le pravico potegovati se za imenovanje, nimajo pa pravice biti imenovani. Tudi izbira med takimi kandidati ni odločanje po prostem preudarku (2. odstavek 4. člena ZUP), ki bi ga moral minister posebej obrazložiti, saj zakon tega ne predpisuje. Predpisuje le dvakratni postopek izbire med kandidati, ki izpolnjujejo zakonite pogoje. Prvo izbiro opravi Notarska zbornica Slovenije izmed vseh kandidatov, drugo pa minister, pristojen za pravosodje, med predlaganimi kandidati.

Zato z vidika postopka ni nezakonita odločba o imenovanju notarke, ki vsebuje, tako kot v tem primeru, le obrazložitev, da je izdana po opravljenem razpisnem postopku na predlog, ki ga je dal izvršni odbor Notarske zbornice Slovenije v skladu z določbo 10. člena ZN. Svoje izbire minister ni dolžan obrazložiti, ker mu zakon tega ne nalaga. Zato sta ugovora o zmotni uporabi materialnega prava ter bistveni kršitvi določb postopka, ki ju uveljavlja tožnica v pritožbi, po presoji pritožbenega sodišča neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je spoznalo da niso podani razlogi, zaradi katerih tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.