Jedro

Sestop s pločnika pred prečkanjem ceste tako, da pešec stopi na robnik pločnika, je vsakdanja hoja pri sestopu s pločnika in je povsem v skladu s tem, čemur so pločniki namenjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je prvostopno sodišče odločilo, da je za škodo, ki je tožnici nastala v škodnem dogodku v križišču Ljubljanske ceste in Čopove ulice v Celju dne 11.11.2002, v 80 % odgovorna tožena stranka, v 20 % pa je soodgovorna tožeča stranka sama.

Takšno odločitev sodišča prve stopnje glede odgovornosti tožene stranke izpodbija tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje takšno odločitev ustrezno spremeni oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo v tem delu vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih ter v materialnem pravu ni imelo podlage za dejanske in pravne zaključke, ki jih je sprejelo. Kot zmoten pritožba izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da pomanjkanje zadostne skrbnosti pri tožnici, ki ni bila pozorna na stanje pod nogami, ne predstavlja hude opustitve dolžnosti oziroma da to predstavlja manj hudo opustitev, kot je opustitev dolžnega vzdrževanja roba pločnika na strani tožene stranke. Gledanje pešca pod noge je predpogoj za normalno in varno hojo, zato vsaka opustitev takšne skrbnosti predstavlja rizik, ki ga pešec ne more prevaliti na drugega. Tožničin način hoje, ko je bila pozorna le na cestišče oziroma na semafor, ne pa tudi na stanje pod nogami, tako predstavlja zelo hudo opustitev dolžnosti, zaradi katere bi do tožničinega padca prišlo tudi v primeru, če bi bil sporni robnik pločnika brezhiben. Drugačen zaključek izpodbijane sodbe je tudi v nasprotju z izpovedbo tožnice, ki je povedala, da je zagotovo stopila na robnik, ki je bil nekoliko odkrušen. Takšen način hoje tožnice, ko je pred prečkanjem prehoda za pešce stopila na robnik pločnika in bila pri tem pozorna le na semafor, bi privedel do škodnega dogodka tudi, če bi bil ta robnik pločnika brezhiben. Splošno je namreč znano, da robnik pločnika, ki je na zunanji strani praviloma rahlo zaobljen in s tem zaradi svoje gladkosti zelo spolzek ter nevaren za morebiten padec, ne predstavlja običajne pohodne površine, kot to zmotno meni prvostopno sodišče, ampak gre le za razmejitev pločnika od cestišča. Običajen način hoje s pločnika na cestišča je korak s pločnika direktno na cestišče, ne pa na robnik pločnika, kot je to nepravilno in neprevidno storila tožnica. Sodišču prve stopnje pritožba očita tudi, da je neutemeljeno poklonilo vero tožnici, da ni nikoli opazila, da je robnik odkrhnjen, čeprav se je ta nahajal na njeni običajni poti v mesto. Če to drži, pa potrjuje njeno veliko malomarnost pri hoji po pločniku. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe navedlo, da bi tožnica pri hoji morala biti bolj pozorna in spremljati stanje pod nogami, s čemer bi se lahko izognila morebitnim oviram pred seboj, je tožnici materialnopravno zmotno pripisalo zgolj 20 % soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Tožnica je sama priznala, da je pri prečkanju ceste gledala le na semafor ter da je po škodnem dogodku spremenila način hoje, s čemer je priznala svojo pretežno krivdo za škodo, ki jo je utrpela. To pomeni, da vzrok tožničinega padca ni bil odkrušen robnik, ampak njen neustrezen sestop s pločnika na cestišče. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožničina premajhna skrbnost pri hoji ne predstavlja hude opustitve dolžnosti je tudi v nasprotju z njegovim zaključkom, da nekoliko odkrušen robnik pločnika zahteva zadostno mero previdnosti ter da bi tožnica morala biti pozorna in spremljati stanje pod nogami oziroma pred nogami, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Enako pa tudi v delu, ko je sodišče prve stopnje navedlo, da je do škodnega dogodka prišlo med drugim tudi zaradi opustitve dolžnega vzdrževanja pločnika, nato pa sprejelo zaključek, da je tožničino pomanjkanje zadostne skrbnosti dosti manj huda opustitev dolžnosti. Po mnenju pritožbe je tako vzrok za škodni dogodek iskati izključno ali vsaj pretežno v neprevidni in neobičajni hoji tožnice, kar bi lahko potrdil tudi izvedenec cestnoprometne stroke, dokazni predlog za določitev katerega je tožnica umaknila, s čemer je smiselno priznala, da se zaveda svojega prispevka k nastanku škode.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede okoliščin konkretnega škodnega dogodka na podlagi dokazne ocene izpovedbe tožnice, fotografij in zdravniškega izvida S. b. C. ugotovilo, da je tožnica dne 11.11.2002 pred prečkanjem ceste v križišču Č. u. in L. c. stopila na odkrhnjen robnik pločnika, padla po cestišču in si zvila desni gleženj. Prav tako pa tudi, da je tožnica pred padcem hodila umirjeno, da ni hitela, da je imela obute ortopedske čevlje ter da je bil njen pogled usmerjen v semafor, ni pa bila pozorna na robnik pločnika. Vse te dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, ki izhajajo iz zgoraj navedenih dokazov, predvsem pa tožničine izpovedbe, ki ji je prvostopno sodišče kot verodostojni v celoti sledilo, pritožbeno niso izpodbijane. Po mnenju sodišča druge stopnje tako pritožba neutemeljeno nasprotuje dejanski ugotovitvi izpodbijane sodbe, prav tako izhajajoče iz izpovedbe tožnice, da slednja pred škodnim dogodkom ni opazila, da je bil robnik odkrhnjen. Dokazna ocena tožničine izpovedbe, ki jo je podalo sodišče prve stopnje, je povsem prepričljiva in sodišče druge stopnje, kljub drugačnim pritožbenim navedbam tožene stranke, vanjo ne dvomi. Poleg tega pa ta okoliščina, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, za odločitev o odgovornosti za tožničin padec niti ni odločna.

S pritožbenimi očitki, da je zaradi nasprotij v izpodbijani sodbi le ta obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, tožena stranka dejansko nasprotuje materialnopravnim zaključkom prvostopnega sodišča glede razmejitve odgovornosti za padec tožnice, vendar prav tako neutemeljeno.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da bi morala biti tožnica pri sestopanju s pločnika pred prečkanjem ceste, še bolj previdna tako, da bi spremljala tudi stanje pod oziroma pred nogami, vendar opustitev takšne večje skrbnosti, ob upoštevanju opustitve tožene stranke (nevzdrževanje roba pločnika), tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne more predstavljati višjega prispevka tožnice k nastanku škodnega dogodka, kot ga je določilo prvostopno sodišče (20%) in ga tožnica ne izpodbija. Pločnik, del katerega je tudi robnik, je namreč namenjen prav pešcem. Tako mora biti stanje teh površin takšno, da omogoča, da se pešci po njih varno gibljejo. Zaradi opustitve dolžnega vzdrževanja pločnika, vključno z njegovim robom, s strani tožene stranke v konkretnem primeru varno gibanje po pločniku in sicer sestopanje z njega pri prečkanju ceste v križišču ni bilo zagotovljeno, kot pravilno zaključi sodišče prve stopnje. Tožena stranka torej ni ravnala s potrebno skrbnostjo, saj vse do tožničinega padca ni sanirala poškodbe roba pločnika pred križiščem, kjer je, kot izhaja iz fotografij, ki jih je pogledalo sodišče prve stopnje, tudi prehod za pešce, čeprav v pritožbi sama priznava, da je bil pločnik oziroma njegov robnik poškodovan že nekaj časa pred padcem tožnice in bi zato tožnica to poškodbo lahko opazila. Tožena stranka je svojo dolžnost opravila šele po tem, ko je tožnica padla in se poškodovala. Tako se je potrebno strinjati s sodiščem prve stopnje, da odkrhnjen robnik pločnika predstavlja oviro za varno hojo pešcev in pritrditi materialnopravnemu zaključku, da je tožena stranka vsaj v 80 % odgovorna za tožničin padec na njem.

Gibanje tožnice po pločniku, ko je pri sestopu s pločnika pred prečkanjem ceste stopila na robnik pločnika, je bilo namreč povsem v skladu s tem, čemur so pločniki v naseljih namenjeni. Hoja po pločniku ne zahteva posebne previdnosti, kot to zmotno meni tožena stranka, saj so pločniki namenjeni temu, da se pešci po njih varno gibajo, zato mora biti njihova površina urejena tako, da na njej ni potrebno paziti na vsak korak. Zato pomeni odkrušen robnik pločnika nedopustno stanje, čeprav je poškodovan le rob pločnika, in so drugačne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene. Od peščev tudi ni mogoče zahtevati, da uporabljajo samo sredino pločnikov, saj je povsem vsakdanja hoja pri sestopanju z pločnika (z namenom prečkanja ceste) tudi z uporabo roba pločnika. Stanje s poškodovanim robnikom pločnika pred križiščem je bilo tako nedopustno in predvsem za pešce nevarno, saj od pešcev ni mogoče zahtevati, da popolno pozornost pri običajni hoji po pločniku v naselju posvečajo le tlom.

Tožena stranka, ki ni vzdrževala in popravila roba pločnika, kot ji to nalagata Zakon o lokalni samoupravi (II. odstavek 21. člena) in Zakon o javnih cestah (5., 13., 40. in 44. člen), pri čemer njena stvarna pasivna legitimacija ni pritožbeno sporna, je zato v pretežnem delu (80%) odgovorna za tožničin padec na njem, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Materialnopravno podlago za takšno odgovornost tožene stranke predstavlja poleg splošnih določil o krivdni odgovornosti (I. odstavek 131. člena in 135. člen Obligacijskega zakonika-v nadaljevanju OZ) tudi določilo 163. člena OZ o odgovornosti v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena, v skladu s katerim tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve.

Pravilnosti takšnih zaključkov ne more izpodbiti niti pritožbeno sklicevanje na neizvedbo dokaza z določitvijo izvedenca cestnoprometne stroke, česar tožena stranka, ki nosi dokazno breme glede svojih trditev o nepravilnosti tožničine hoje kot vzroku za njen padec, niti ni predlagala. Poleg tega so stvar dokazovanja le dejanske okoliščine tožničine hoje, medtem, ko je presoja njene ustreznosti predmet materialnopravne presoje, ki jo mora narediti sodišče in to ni predmet dokazovanja z izvedencem.

Glede na vse zgoraj navedeno, pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo, ki je pravilna tako v dejanskem kot tudi materialnopravnem smislu (353. člen ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje namreč ni najti nobenih kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi II. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo, s katero bo odločeno o višini tožbenega zahtevka.