Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka s plačilom zneska 168,00 EUR plačala sodno takso po tar. št. 2321, torej za pritožbo zoper odločitev o denarnem zahtevku tožnika v izpodbijani zamudni sodbi in sklepu. V preostalem delu, v katerem se pritožba nanaša na odločitev v sporu o prenehanju delovnega razmerja, pa je utemeljeno izdalo izpodbijani sklep, s katerim je pritožbo štelo za delno umaknjeno. Toženka mu v pritožbi neutemeljeno očita, da je ni pozvalo na opredelitev, na kaj se nanaša plačana sodna taksa, saj je to iz samega zneska jasno razvidno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je štelo, da je toženka umaknila pritožbo v delu spora o prenehanju delovnega razmerja, tj. zoper točki I in II izreka zamudne sodbe (točka I izreka). Postopek s pritožbo je v tem delu ustavilo (točka II izreka) in odločilo, da toženka v tem delu sama krije svoje stroške pritožbe (točka III izreka).

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da ni imela nobenega namena umakniti pritožbe. Bila je prepričana, da je plačala sodno takso v celoti. Plačilni nalog z dne 9. 2. 2022 je zaradi navajanja več zneskov očitno nerazumljiv. Sodišče prve stopnje bi moralo toženko ob ugotovitvi, da je plačala le del sodne takse, pozvati na opredelitev. Moralo bi ji izdati dva plačilna naloga. Ravnati bi moralo tako, da bi bila obveznost razumljiva laičnim strankam. Sodišče prve stopnje je zmotno odmerilo sodno takso ločeno za sodbo in sklep. Izdalo je eno odločbo, za katero je stranka dolžna plačati le eno sodno takso. V taksni tarifi ni posebej opredeljeno, da bi bilo treba plačati več sodnih taks. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Materialno pravo je uporabilo pravilno.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in sklep v sporu, v katerem je odločalo tako o zahtevku v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja kot denarnem zahtevku tožnika. Za postopek v individualnem delovnem sporu o posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, ki niso premoženjske narave, so sodne takse določene v poglavju 2.2 taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj.), za postopek o individualnih delovnih sporih premoženjske narave pa v poglavju 2.3. 6. Toženka se je zoper zamudno sodbo in sklep pritožila. Z vložitvijo pritožbe je nastala taksna obveznost (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Ker toženka ob vložitvi pritožbe sodne takse ni plačala, ji je sodišče prve stopnje izdalo plačilni nalog z dne 9. 2. 2022, v katerem je izrecno navedeno, da se nanaša na sodno takso za pritožbo po tar. št. 2221 in 2321 v znesku 192,00 EUR (24,00 EUR po tar. št. 2221 in 168,00 EUR po tar. št. 2321); tar. št. 2221 določa sodno takso za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari, postopek na splošno v sporu o posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, ki niso premoženjske narave, tar. št. 2321 pa sodno takso za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari, postopek na splošno v sporu premoženjske narave.

7. Odmera sodne takse s strani sodišča prve stopnje je pravilna; po tar. št. 2221 znaša sodna taksa 24,00 EUR, po tar. št. 2321 pa glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela zamudne sodbe in sklepa (3.041,66 EUR) 168,00 EUR (količnik 2,4; osnova, določena v 16. členu ZST-1; 70,00 EUR). Pritožba neutemeljeno navaja, da je ločeno odmerilo sodno takso za pritožbo zoper zamudno sodbo in ločeno zoper sklep. Ločeno jo je odmerilo, ker gre za zamudno sodbo in sklep, s katerima je odločeno tako o zahtevku v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja kot denarnem zahtevku tožnika, kar je pravilno. Pravilno je toženki izdalo le en plačilni nalog. V plačilnem nalogu jo je opozorilo, da se bo v primeru, če sodne takse ne bo plačala, štelo, da je pritožbo umaknila. Njene pritožbene navedbe, s katerimi poudarja, da gre za laično stranko, so tako neutemeljene; pri čemer niti ne držijo. Toženko je v pritožbenem postopku zastopal odvetnik, na čigar naslov je sodišče prve stopnje tudi poslalo plačilni nalog.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka s plačilom zneska 168,00 EUR plačala sodno takso po tar. št. 2321, torej za pritožbo zoper odločitev o denarnem zahtevku tožnika v izpodbijani zamudni sodbi in sklepu V preostalem delu, v katerem se pritožba nanaša na odločitev v sporu o prenehanju delovnega razmerja, pa je utemeljeno izdalo izpodbijani sklep, s katerim je pritožbo štelo za delno umaknjeno. Toženka mu v pritožbi neutemeljeno očita, da je ni pozvalo na opredelitev, na kaj se nanaša plačana sodna taksa, saj je to iz samega zneska jasno razvidno.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev, da toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.