Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme o obstoju zavarovalnega primera in vzročne zveze med zavarovalnim primerom in zatrjevanim obsegom škode, slednjega ni zmogla.

Dokazno breme o obstoju zavarovalnega primera je, kot je že bilo pojasnjeno, na tožeči stranki. Šele uspeh dokazovanja tožeče stranke, ki je nosila dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu, bi prevalil procesno dokazno breme na drugo stranko, ki bi morala potem z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega dokaza.

Izrek

I. Pritožba proti I. in II. točki izreka se zavrne in se v tem delu izpodbijana odločba potrdi.

II. Pritožbi proti III. točki izreka se delno ugodi in se izpodbijani sklep v tej točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati 28.562,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 3.575,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 414.457,32 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za plačilo stroškov postopka (I. točka izreka). Postopek za plačilo 42.016,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2010 dalje je ustavilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 31.447,28 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da tožeča stranka ni zmogla svojega dokaznega bremena, da so ribe, za katere uveljavlja zavarovalnino, pobegnile v neurju 8. 8. 2008 ter da obstaja vzročna zveza med neurjem 8. 8. 2008 in obsegom nastale škode.

_**Pritožba tožeče stranke in odgovoru nanjo**_

2. Proti odločbi se je iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pravočasno pritožila tožeča stranka. Sodišču prve stopnje je očitala, da ji je neutemeljeno očitalo kršitev zavarovalnih pogojev, ker ni pravočasno obvestila tožene stranke o nastanku zavarovalnega primera – o ugotovljenem manku ribjega fonda ter da je zmotno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala manko ribjega fonda. Zavzela je stališče, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Trdila je, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno dvakrat priznalo nagrado za postopek na prvi stopnji, narok med postopkom pred sodiščem prve stopnje in za pritožbeni postopek. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

_**Odločitev o pritožbi**_

4. Pritožba proti glavni stvari in sklepu o ustavitvi postopka ni utemeljena. Pritožba proti odločitvi o stroških postopka je delno utemeljena.

_**K odločitvi o pritožbi proti sklepu o ustavitvi postopka**_

5. Tožeča stranka sklepu o ustavitvi postopka v pritožbi ni konkretno nasprotovala. Zato je pritožbeno sodišče navedeni sklep preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo proti sklepu o ustavitvi postopka za znesek 42.016,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2010 dalje kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep v II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

_**K odločitvi o pritožbi proti glavni stvari**_

6. Tožeča stranka kot zavarovanec in tožena stranka kot zavarovalnica sta imeli sklenjena premoženjska zavarovanja, katerih predmet je bilo zavarovanje brancinov letnik 2005, 2006, 2007, 2008. Zavarovani riziko je obsegal pogin rib zaradi bolezni in nezgode vključno s pobegom rib iz kletk kot posledico viharja – vetra s hitrostjo 17,2 m/s ali več. Stranki sta se med drugim dogovorili, da mora tožeča stranka pisno sporočati spremembe števila brancinov toženi stranki mesečno, da je tožeča stranka dolžna dokazati hitrost in smer vetra ter da je treba škodo ugotoviti takoj, na licu mesta.

7. Tožeča stranka je v tem postopku trdila, da so ji v viharju 8. 8. 2008 pobegnili brancini iz raztrganih kletk št. 3 in 6 ter tudi iz nepoškodovanih kletk ter da je točno število pobeglih brancinov ugotovila šele, ko je zaključila izlov iz posameznih kletk, več let po viharju. V tem postopku je po spremembah tožbe vtoževala plačilo zavarovalnine za 33.150 rib letnika 2005 po ceni 5,00 EUR na ribo, 81.836 rib letnika 2006 po ceni 3,00 EUR na ribo, 78.694 rib letnika 2007 po ceni 1,20 EUR na ribo in 65.558 rib letnika 2008 po ceni 0,518 EUR na ribo, skupaj ob upoštevanju odbitnih franšiz v višini 10 odstotkov in 4 odstotkov ter že plačane zavarovalnine v višini 58.000,00 EUR za ribe pobegle iz raztrganih klet št. 3 in 6 (ta del zahtevka je tožeča stranka umaknila) 414.457,32 EUR s pripadki. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala. Med drugim je trdila, da tožeča stranka ni uspela dokazati nastopa zavarovalnega primera in vzročne zveze med viharjem 8. 8. 2008 in obsegom vtoževane škode.

8. Pravdni stranki sta sklenili zavarovalne pogodbe za zavarovanje premoženja tožeče stranke. Z zavarovalno pogodbo se zavarovanec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino (921. člen Obligacijskega zakonika; OZ). V skladu z določilom prvega odstavka 922. člena OZ je zavarovalni primer dogodek, glede katerega se sklene zavarovanje. Biti mora bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. V tem primeru je zatrjevani zavarovalni primer pobeg rib iz nepoškodovanih kletk med viharjem 8. 8. 2008. 9. Sodišče prve stopnje, ki je v tem postopku odločalo že tretjič, je pravilno pojasnilo, da zavarovalnega primera ni, če manjka ena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Zavarovalnica mora poravnati zavarovalnino le, če nastopi zavarovalni primer (921. člen OZ) in če je škoda nastala kot njegova posledica (prvi odstavek 131. člena OZ).1 Materialno trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera, škode in vzročne zveze med zavarovalnim primerom in nastalo škodo je na tožeči stranki (212. člen ZPP). Tožeča stranka mora tako konkretno zatrjevati in dokazati vsa pravno odločilna dejstva glede nastanka zavarovalnega primera, nastanka škode in vzročne zveze med zavarovalnim primerom in nastalo škodo. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo in nato v več pripravljalnih vlogah jasno in izrecno nasprotovala trditvam tožeče stranke, da so ribe pobegnile med viharjem 8. 8. 2008 in tudi, da je (celotni) manko rib ugotovljen po opravljenih izlovih več leto po viharju 8. 8. 2008 posledica točno tega viharja.2 V tem pritožbenem postopku ni več sporno dejstvo, da so bile kletke tožeče stranke primerne in da je med viharjem 8. 8. 2008 pihal veter s hitrostjo več kot 17,2 m/s. 10. Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka tožene stranke ni pravočasno obvestila o ugotovljenem manku ribjega fonda, katerega bi sicer lahko ugotovila zaradi manjše porabe hrane in manjšega izlova rib. Čeprav je sodišče prve stopnje v 42. točki obrazložitve izpodbijane odločbe navedlo: _„... tožeča stranka bi morala takoj, ko je opazila, da je v kletkah manj rib oziroma da se je oblak rib izven kletk povečal ali da se je poraba hrane zmanjšala o tem (pisno) obvestiti toženo stranko. To bi morala storiti tudi, če ni vedela oziroma ni mogla določiti natančne količine izgubljenih brancinov,“_ to ni bil razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Odločbo je namreč treba brati kot celoto. Iz nje, kot takšne, pa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme o obstoju zavarovalnega primera in vzročne zveze med zavarovalnim primerom in zatrjevanim obsegom škode, slednjega ni zmogla. Tožeča stranka namreč ni zmogla dokazati, da so (vse) ribe pobegnile v viharju 8. 8. 2008. Zato so v tem postopku pravno neodločilne tudi pritožbene trditve tožeče stranke pod točkami Ad)1, Ad)2 in Ad)3 pritožbe glede izlova, hranjenja in zaveze tožeče stranke o obveščanju tožene stranke o manku ribjega fonda. Pritožbeno sodišče se do navedenih pritožbenih trditev, ki pod točkama Ad)1 in Ad)2 predstavljajo tudi pritožbene novote, za katere tožeča stranka ni izkazala, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 337. člena ZPP),3 v skladu z določilom prvega odstavka 360. člena ZPP ne bo vsebinsko opredelilo.

11. Glede na obrazloženo v predhodnem odstavku tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na določilo 942. člena OZ, v skladu s katerim so nična določila zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev, po kateri zavarovanec izgubi pravico, do zavarovalnine, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti.

12. Zmotno je tudi prepričanje tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala manka ribjega fonda. To iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje je, kot je že bilo pojasnjeno, zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala: (1) da so ribe dejansko pobegnile v viharju 8. 8. 2008 in (2) da je manko ribjega fonda posledica viharja 8. 8. 2008. Le okoliščina, da je bil ob izlovu več let po viharju ugotovljen manko ribjega fonda, namreč sama po sebi še ne pomeni, da se lahko (celoten) manko ribjega fonda enostavno pripiše viharju 8. 8. 2008. Zato se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi ni konkretno opredelilo do izvedenskega mnenja izvedenke A. A. o količini manka ribjega fonda (prvi odstavek 213. člena ZPP).4 S takšnim postopanjem, upoštevajoč pojasnjeno, sodišče prve stopnje ni kršilo določil pravdnega postopka (14. točke drugega odstavka 339. člena).

13. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo mnenju izvedenca B. B. Ta je v svojem mnenju z dne 28. 1. 2014 (list. št. 77 do 78) jasno in prepričljivo pojasnil, da zaradi številnih okoliščin (nepredvidljivo obnašanje rib, neznano dogajanje v kletkah ob viharju, neznana oblika valov, …) ne more potrditi, da so ribe pobegnile med neurjem 8. 8. 2008. Navedel je, da je enako verjetno, da so vse ribe pobegnile med navedenim viharjem kot tudi, da med navedenim viharjem ni pobegnila nobena riba. Pojasnil je, da je manko rib lahko tudi posledica drugih dejavnikov (bolezni, plenilstva, pobegov ob drugih priložnostih – drugih neurjih, kanibalizma, kraje), kot je to med postopkom opozarjala in trdila tožena stranka. Vse navedeno je izvedenec prepričljivo ponovil, ko je bil zaslišan 12. 4. 2019. 14. Da bi ribe v viharju 8. 8. 2008 pobegnile tudi iz nepoškodovanih kletk, glede na časovno oddaljenost viharja in zaključka izlova posameznega letnika rib iz kletk, ni mogoče brez razumnega dvoma zaključiti niti iz izpovedi C. C. in D. D., ki sta zaslišana izpovedala, da sta bila po viharju5 vidna dva oblaka rib izven kletk. Ne C. C. in ne D. D. pa zaslišana nista potrdila, da so bile v oblakih rib, ki so jih opazili po viharju, tudi ribe iz nepoškodovanih kletk in ne samo ribe iz kletk št. 3 in 6. To sta le domnevala. Tako C. C. kot D. D. ter tudi izvedenec B. B. in veterinar E. E. so namreč zaslišani izpovedali, da rib v vodi ni mogoče prešteti ter da njihovega števila v vodi ni mogoče določiti.

15. Iz navedenega v predhodnih odstavkih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeči stranki ne z izvedencem ne z zaslišanji prič ni uspelo dokazati, da so ribe dejansko pobegnile 8. 8. 2008. Z navedenimi dokazi, je tožeči stranki uspelo dokazati le, da je obstajala možnost, da so ribe v viharju 8. 8. 2008 pobegnile, ne pa tudi, da so dejansko pobegnile. Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi tožena stranka morala dokazati, da ribe niso pobegle v viharju. Dokazno breme o obstoju zavarovalnega primera je, kot je že bilo pojasnjeno, na tožeči stranki. Šele uspeh dokazovanja tožeče stranke, ki je nosila dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu, bi prevalil procesno dokazno breme na drugo stranko, ki bi morala potem z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega dokaza.6

16. Tožeča stranka v tem postopku ni zatrjevala nobenih pravno odločilnih dejstev iz katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da so ribe dejansko pobegle v viharju 8. 8. 2008. Pritožbeno sodišče razume in v celoti sledi tožeči stranki, da neposredno po viharju ni imela realne možnosti oceniti manka rib7 ter da je bilo tega mogoče ugotoviti šele ob končanem izlovu rib iz kletk več let po viharju. Vendar vse njene trditve in izvedeni dokazi kažejo le na indice, da je bilo tako, kot je tožeča stranka trdila. Tožeči stranki, navkljub številnim opozorilom tožene stranke med postopkom pred sodiščem prve stopnje, ni uspelo zaključiti kroga indicev, ker ni upoštevala, da je do manka rib zaradi časovne oddaljenosti med zatrjevanim zavarovalnim primerom in zaključenim izlovom rib iz kletk (več let po viharju), lahko prišlo tudi zaradi drugih razlogov. Te druge razloge, na katere je opozoril tudi izvedenec B. B., bi tožeča stranka lahko enostavno izključila tako, da bi zatrjevala (in dokazala) kakšen je običajen manko rib upoštevajoč število vloženih rib, število evidentiranih poginulih rib in številom rib ob izlovu, v primerih, ko ni izrednih dogodkov (ko so le običajna neurja). Glede na to, da je tožeča stranka med postopkom zatrjevala, da vestno vodi svoje hlevske knjige, to zanjo tudi ne predstavlja pretirano stroge zahteve. Zato tudi ni mogoče zaključiti, da so pogoji tožene stranke za pridobitev zavarovalnine prestrogi in posledično nični.

17. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da upoštevajoč vse navedeno tožeča stranka ni uspela dokazati, da so ribe dejansko pobegnile v viharju 8. 8. 2008 in niti da je zatrjevani (celoten) manko rib posledica viharja 8. 8. 2008. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožeče stranke, da sodišče ni pojasnilo zakaj ne šteje za dokazano vzročno zvezo med viharjem in mankom rib – zato ker tožeča stranka ni vzela v obzir druge mogoče razloge za manko rib na katere je utemeljeno opozarjala tožena stranka. Zato tudi v tem primeru ni podana zatrjevana kršitev določil pravdnega postopka (14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

_**K odločitvi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje**_

18. Delno pa so utemeljeni očitki tožeče stranke o nepravilno odmerjenih stroških postopka tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki neutemeljeno priznalo stroške za ponovljeni postopek v višini 2.364,70 EUR plus 22 odstotni DDV, torej skupaj 2.884,93 EUR.

19. V skladu z drugim odstavkom 14. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) lahko odvetnik prejme nagrade v isti zadevi le enkrat. V sodnem postopku lahko prejme nagrade na vsaki stopnji. V skladu z določilom 19. člena ZOdvT v primeru, če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Ne glede na navedeno pa se, v skladu z določilom četrte točke opombe 3 v tretjem delu Tarife ZOdvT, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo. Takšno stališče izhaja tudi iz pojasnil k sprejetju ZOdvT. Glede na navedeno tako tožena stranka ni upravičena do dvojne nagrade za postopek pred sodiščem prve stopnje.

20. Neutemeljeni pa so pritožbeni očitki, da je sodišče toženi stranki zmotno prisodilo dvojno nagrado za narok na prvi stopnji in dvojno nagrado za pritožbo. Ker se v skladu z drugim odstavkom 14. člena ZOdvT v zvezi z 19. členom ZOdvT šteje ponovljen postopek pred sodiščem prve stopnje za novo stopnjo, pri čemer je odvetnik upravičen do nagrade na vsaki stopnji, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki pripadata dve nagradi za narok in dve nagradi za pritožbo. V opombah v Tarifi ZOdvt ter v pojasnilih k sprejetju ZOdvT je namreč izrecno izključena le nagrada za postopek v ponovljenem postopku in ne tudi ostale nagrade (za narok in pritožbo). Odmeri stroškov pravdnega postopka v preostalem delu tožeča stranka ni konkretno nasprotovala.

21. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki proti glavni stvari niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo proti glavni stvari kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano odločbo v I. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

22. Delno pa so utemeljeni pritožbeni očitki proti odločitvi o stroških postopka. Zato je pritožbeno sodišče III. točko izreka izpodbijane odločbe spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati 28.562,35 EUR8 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (5. točka prvega odstavka 358. člena ZPP).

23. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določilom prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka svojih pritožbenih stroškov ni priglasila.

25. Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke na podlagi določila drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (OT) odmerilo v skladu z določili ZOdvT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 414.457,32 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi v skladu s tarifno številko 3210 priznalo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 2.910,40 EUR (1.819,00 EUR krat koeficient 1,6) ter pavšalne stroške v višini 20,00 EUR (tarifa 6002). Na priznane stroške je pritožbeno sodišče priznalo še 22 odstotni DDV, tako da pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 3.575,09 EUR (2.930,40 EUR krat 1,22). Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 3.575,09 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 327/2014 z dne 5. 2. 2015, VSRS II sodba II Ips 221/2012 z dne 8. 1. 2015, Sodba II Ips 45/2011 z dne 29. 9. 2011 in VSRS sodba II Ips 450/2010 z dne 26. 9. 2011. 2 Trdila je, da je do manka rib lahko prišlo tudi zaradi: razlike v številu kupljenih in dejansko dobavljenih rib, neevidentirane prodaje rib, kraje ali neevidentiranega pogina rib, plenilstva, kanibalizem, drugih viharjev ali neurij, drugih pobegov rib, bolezni. 3 Tožena stranka je tožečo stranko ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje izrecno opozarjala na neizkazanost obstoja zavarovalnega primera in vzročne zveze med zavarovalnim primerom in obsegom zatrjevane škode. 4 Sodišče se je v skladu z navedenim določilom dolžno opredeliti le do tistih zatrjevanih dejstev, ki so pravno odločilna. 5 Z izrazom po viharju je mišljeno: po zbistritvi vode in umiritvi razmer. 6 Primerjaj: VSRS sodbe II Ips 144/2015 z dne 10.03.2016, II Ips 285/2011 z dne 22. 9. 2011 in II Ips 154/2012 z dne 6. 2. 2014. 7 Prestavitev rib in njihovo štetje bi namreč povzročilo preveliko smrtnost rib zaradi stresa in poškodb. 8 Pritožbeno sodišče je od zneska pravdnih stroškov, ki jih je toženi stranki odmerilo sodišče prve stopnje (31.447,28 EUR) odštelo znesek preveč odmerjenih stroškov (2.364,70 EUR plus 22 odstotni DDV, torej skupaj 2.884,93 EUR).