Jedro

Četudi bi obsojenec pisal pismo pri izvrševanju politične dejavnosti, bi šlo za nekaznivo izražanje (3. odstavek 169. člena KZ) le, če bi bil kumulativno podan še drugi pogoj: dobroverno ravnanje brez namena zaničevanja, ki mora izhajati iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin.

Izrek

Zahteva obsojenega F.G. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 600 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu F.G. zaradi dveh kaznivih dejanj razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, dolžan pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Obsojeni F.G. je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri pa ne uveljavlja določno nobene kršitve zakona. Glede prvega kaznivega dejanja navaja, da ga ni storil, glede drugega pa, da ni imel namena razžaliti zasebnega tožilca, ampak je v pismu V.B. podal le oceno stanja v sporu med njim in zasebnim tožilcem, da je bil k ostremu pisanju izzvan, da je spor o političnih ne pa osebnih vprašanjih in da pismo ni bilo namenjeno javnosti. Namen obeh zasebnih tožilcev je, da z zasebno tožbo zoper obsojenca izničita napore Civilne družbe Slovenije za mejo v Istri, ki so v nacionalnem interesu. Predlaga, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se ga oprosti obtožbe.

Dne 16.5.2006 po preteku trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 3. odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je Vrhovnemu sodišču poslal še tri svoje sestavke z naslovi "Igrani dokumentarec" z dne 24.4.2006, "Sprevrženosti in manipulacije" z dne 11.4.2006 in "Popravek in pojasnilo" z dne 9.5.2006 ter fotokopijo članka T.M. v Primorskih novicah z dne 8.5.2006 z naslovom "Dve skupini za eno mejo", ki naj bi podprli navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu ter oškodovanima A.L. in D.S. Vrhovni državni tožilec in D.S. predlagata, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne, ker uveljavlja le zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitve zakona, A.L. pa na zahtevo ni odgovoril. Zahteva obsojenega F.G. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko obsojenec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Po določbah 424. člena ZKP Vrhovno sodišče preskuša samo tiste kršitve zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi, kar pomeni, da morajo biti kršitve zakona določno opredeljene in obrazložene, da jih je moč preizkusiti.

Trditvi v zahtevi glede kaznivega dejanja v škodo A.L., da obsojenec dejanja ni storil in da se je ta oškodovanec pridružil drugemu oškodovancu D.S. v pregonu zoper obsojenca zato, da bi diskreditiral organizacijo, ki jo vodi obsojenec, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, namreč ugotovitev sodišča, da je obsojenec napisal žaljivo besedilo in ga po pošti poslal oškodovancu. Povedano je že bilo, da zmotnega ali nepopolnega dejanskega stanja ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obsojenčevo pojasnjevanje v zahtevi in njeni dopolnitvi o njegovih motivih, zaradi katerih je v pismu, ki ga je poslal V.B. in F.F., napisal, da D.S. laže, krade in goljufa, je mogoče razumeti kot utemeljevanje kršitve določb 3. odstavka 169. člena KZ, da se med drugim ne kaznuje, kdor se žaljivo izrazi pri izvrševanju politične ali druge družbene dejavnosti, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.

Četudi bi obsojenec kot predsednik Civilne družbe Slovenije za mejo v Istri pisal pismo, katerega del žali D.S. kot predsednika Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa (SSK) V.B. in v vednost F.F. kot članoma upravnega odbora SSK v zvezi s prizadevanji obeh organizacij za ureditev državne meje z Republiko Hrvaško v Istri, torej pri izvrševanju politične dejavnosti, kot to smiselno izhaja iz obrazložitve zahteve, bi šlo za nekaznivo izražanje le, če bi bil kumulativno podan še drugi pogoj za nekaznivost: dobroverno ravnanje brez namena zaničevanja, ki mora izhajati iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin, če dobrovernosti ni mogoče razbrati že iz načina izražanja.

Trditve obsojenca v pismu, ki ga je poslal članoma upravnega odbora SSK so povsem jasne, neposredne in določne: zasebnemu tožilcu očita, da laže, krade in goljufa. Dva od teh očitkov (da zasebni tožilec krade in goljufa) pomenita očitanje storitve kaznivega dejanja tatvine in goljufije, tretji pa nemoralno zavajanje v zmoto z neresničnimi trditvami, vsi trije torej opredeljujejo zasebnega tožilca kot zaupanja nevredno in družbi škodljivo osebo. Način izražanja, to je neposrednost, nedvoumnost po vsebini hudih žaljivih trditev brez vsake konkretne utemeljitve z gotovostjo kaže, da je bil namen obsojenca zaničevanje osebnosti zasebnega tožilca. Sodišče zato ni imelo podlage za uporabo določb 3. odstavka 169. člena KZ.

Že iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti same je jasno, da obsojenec ni pisal žaljivih trditev zato, ker bi bil k temu izzvan, vsaj ne v kazenskopravnem pomenu, nebistveno pa je tudi, ali je obsojenec hotel, da člana upravnega odbora SSK V.B. in F.F. zadržita vsebino obsojenčevega pisma zase ali jo razširita.

Ker zahteva obsojenega F.G. za varstvo zakonitosti ni utemeljena jo je Vrhovno sodišče na podlagi določb 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ki je upokojenec z ne posebno visoko pokojnino, je pa solastnik hiše v I. in nima preživninskih obveznosti) ter manjšo zapletenost njegove zahteve za varstvo zakonitosti.