Jedro

Odlok o najnižji zavarovalni vsoti, ki ne sledi hiperinflaciji, ne uresničuje namena zakona. Tak odlok je treba zato razlagati v skladu z zakonodajalčevim namenom.

Izrek

1.)Reviziji tožeče stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v spremenilnem delu spremeni tako, da se glasi:"Prvotožena stranka - zavarovalnica in drugotožena stranka Š. T. ml. sta dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 4.546.363 SIT s 13,5 % zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 7.7.2002,od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi." 2.) V preostalem delu se revizija tožeče stranke, reviziji prvo in drugotožene stranke pa v celoti, zavrnejo.3.)Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju prvo in drugotoženo stranko obsodilo na solidarno plačilo odškodnine tožniku in sicer 25.380 SIT za materialno škodo in 4.656.363 SIT za nematerialno škodo. V navedenih zneskih je upoštevana 10% sokrivda tožnika ter valoriziran znesek, ki je bil tožniku že izplačan v zvezi z istim škodnim dogodkom. Tožbeni zahtevek zoper tretjega toženca je v celoti zavrnilo. To odločitev je oprlo na ugotovitev,da tretjetoženec ni bil lastnik traktorja, s katerim je drugotoženec povozil tožnika.

Sodišče druge stopnje je pritožbam, ki so ih vložili tožeča, prvotožena in drugotožena stranka delno ugodilo. Razveljavilo je odločitev o premoženjski škodi s pripadajočimi obrestmi ter o pravdnih stroških ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo je spremenilo tako, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni tožniku plačati 3.846.363 SIT s 13,5 % zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 7.7.2002, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ocenilo je, da predstavlja tožnikov soprispevek 30 in ne le 10 %, vendar pa je obenem menilo, da znaša pravično denarno zadoščenje 6.300.000 SIT in ne le 5.800.000 SIT. V preostalem delu je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlagajo revizijo tožeča, prvotožena in drugotožena stranka.

Tožnik v svoji reviziji uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Revident meni, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo pri določitvi soprispevka samega oškodovanca. V nadaljevanju se v podkrepitev temu stališču sklicuje na posamezna dejstva, nekatera ugotovljena dejstva pa tudi pobija. Tako oporeka ugotovitvi sodišča druge stopnje, češ da je bil tožnik pijan. Sprašuje se, od kod sodišču tak podatek. V spisu naj bi ne bilo nobenega zanesljivega dokaza za to. Tako sta izpovedovala le drugi in tretji toženec, ki pa sta to gotovo delala iz lastnega interesa. Prav tako naj ne bi držal podatek, da je tožnik hodil meter in pol od roba cestišča. Takšna ugotovitev je tudi v nasprotju s podatki kazenske sodbe. Civilno sodišče pa je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo. Glede obeh navedenih dejanskih vprašanj revident sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revident dalje navaja, da je imel drugi toženec v krvi 1,10 odtisočkov alkohola, traktor je vozil preblizu desnemu robu cestišča, ker pa je imel na traktorju pripeto še hidravlično prijemalko za nakladanje gnoja, mu je ta onemogočala pregled na cestišče. Tožeča stranka se nikoli ne bo strinjala s stališčem višjega sodišča, da je v takšnih okoliščinah drugotoženec le 70 % odgovoren za to, da je povozil in pomendral tožnika. Revident se ne strinja z razlogom izpodbijane sodbe, da bi naj k škodnemu dogodku prispevalo dejstvo, da oškodovančevo kolo ni bilo osvetljeno. Voznik traktorja namreč na cesto tako ali tako ni videl, sploh pa ni jasno, kakšno osvetljenost ima sodišče v mislih. Navsezadnje bi tožnik lahko hodil po cesti tudi brez kolesa, torej kot pešec, pa bi se mu pripetilo isto.

Tožnik napada tudi odločitev o višini prisojene mu odškodnine. Navaja, da je utrpel katastrofalno škodo. Poškodbe, ki jih je utrpel, so podrobno navedene in opisane v izvedeniškem mnenju dr. A. N. V navedenem mnenju je poleg poškodb, ki so navedene v kazenski sodbi, razbrati, da je tožnik utrpel še prelom lobanje na desni strani, in sicer v čelno temenskem segmentu. Tožnik v nadaljevanju nato navaja, kakšne poškodbe je utrpel in kakšnim operativnim in drugim medicinskim posegom je bil izpostavljen. Dalje navaja, da tožnik ni več sposoben za nobeno delo. Izvedenec je zmanjšano življenjsko aktivnost ocenil na 40 %. Tožnik pa se ne strinja tudi s tem, da je sodišče tisto odškodnino, ki jo je tožena stranka plačala, valoriziralo.

Drugotožena stranka vlaga revizijo prav tako zaradi bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj obe "sodbi razveljavi in tožbo zavrže ali pa naj obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje". Navaja,da je v prejšnjem sojenju pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo le glede drugo in tretjetožene stranke, kar pomeni, da je glede prvotožene stranke odločitev postala pravnomočna. Drugotožena stranka meni tudi, da je za nezgodo pretežno kriv tožnik sam. Sodišče po njenem mnenju ni dovolj upoštevalo ugotovitev izvedenca. Sicer pa meni, da je prisojena odškodnina previsoka. Po mnenju revidenta bi bila primerna odškodnina: za telesne bolečine 1.500.000 SIT, za strah pa 150.000 SIT. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa svojega predloga številčno ne opredeli, marveč meni,da je prisojena odškodnina previsoka. Drugotožena stranka ima pomisleke glede pravilne valorizacije že izplačane škode, zato bo tudi to treba kritično pretresti.

Prvotožena stranka vlaga revizijo iz istih revizijskih razlogov kot ostali reviziji. Sodišču predlaga, naj razveljavi obe nižji sodbi in zavrže tožbo ali pa naj vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Prvotožena stranka meni, da znaša prispevek samega oškodovanca 40 %. Ni nepomembna okoliščina, da je bil tožnik v času nesreče vinjen. Tožnik se je nahajal 1,5 metra od roba cestišča, kar pomeni, da je hudo kršil prometne predpise. Sklicuje se tudi na dejstvo, da tožnik na zadnjem delu kolesa ni imel nameščene odbojne luči. Revidentka oporeka tudi pristopu sodišča pri valorizaciji zavarovalne vsote. Sodišče je valorizacijo opravilo od dneva sprejetja odloka in ne od škodnega dogodka, kakršna je prevladujoča sodna praksa. Pri tem se sklicuje tudi na sodbi vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 272/93, opr.št. II Ips 373/92 in na pravno mnenje VS RS iz leta 1985. Prvotožena stranka pa napada tudi višino prisojene odškodnine. Po njenem mnenju bi za telesne bolečine zadoščala odškodnina v višini 1.000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.000.000 SIT, za strah pa 200.000 SIT.

Nazadnje pa prvotožna stranka nasprotuje obračunu že izplačane odškodnine. Meni namreč, kar tudi utemeljuje, da bi moralo sodišče že izplačano odškodnine šteti kot poplačilo premoženjske in ne nepremoženjske škode.

Revizije so bile vročene Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotnim strankam, ki nanje niso odgovorile (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, reviziji prvo in drugotožene stranke pa nista utemeljeni.

Revizija je pravno sredstvo, na podlagi katere revizijsko sodišče preizkusi pravilnost sodbe, ki je sicer že postala pravnomočna. Ker gre torej za izredno pravno sredstvo, so tudi razlogi, iz katerih jo je mogoče vložiti - v primerjavi s pritožbo - zoženi. V celoti nedovoljeno je zato napadati tako pravilnost kot popolnost ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče pravilnost uporabe materialnega prava preizkusi izključno ob dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za odločitev sodišč prve in druge stopnje. Ker je na tako ugotovljeno dejansko stanje revizijsko sodišče vezano, ne sme upoštevati tistih revizijskih navedb, ki so dejanske narave ter na prvih dveh stopnjah zamejeno dejansko podlago obhajajo, jo relativizirajo ali ji nasprotujejo. Takšen je v obravnavani zadevi pretežen del navedb v tožnikovi reviziji, ki se nanašajo na dejanske okoliščine same nezgode (način tožnikove hoje, njegova pijanost), pa tudi navedbe glede poškodb v zvezi s katerimi se revident sklicuje na vsebino izvedenskega mnenja ter na vsebino kazenskega spisa. Na tovrstne, nedovoljene navedbe zato revizijsko sodišče tudi ne bo odgovarjalo. Enako pa velja tudi glede navedb drugotožene stranke, ki tožnikov višji soprispevek utemeljuje s (sicer tudi) pavšalnim sklicevanjem na izvedenčeve ugotovitve.

O podlagi odškodninske odgovornosti in soprispevku samega oškodovanca: Dejstva, ki so podlaga za presojo odločitve o podlagi odškodninskega zahtevka ter odločitve o soprispevku samega oškodovanca, so:- Drugotoženec je s traktorjem zadel tožnika,ki je hodil po desni strani ceste, in nato zapeljal čezenj. Na traktorju je imel pred seboj nameščen grabilec nakladalca, zaradi katerega je lahko videl le ovire na večji razdalji, preko njega. - V zvezi s tem dogodkom je bil drugotoženec obsojen v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. - Tožnik je pred nezgodo porival kolo, pri čemer je hodil 1,5 metra od desnega roba. - Do prometne nezgode je prišlo ob prehodu iz dneva v noč, vidljivost je bila že toliko slaba, da ni bilo mogoče zaznavati ovir na večjih razdaljah - Tožnik je bil pijan, zaradi česar ni bil dovolj pozoren na promet na cesti ter ni pravočasno opazil, da za njim vozi težje vozilo.

98. člen v času nezgode veljavnega Zakona o temeljih varnosti v cestnem prometu (Ur.l. SFRJ 63/80; ZTVCP/80) je v prvem odstavku določal, da pešec ne sme hoditi po vozišču in ne postajati na njem. Drugi odstavek pa, da mora pešec v primeru, ko vseeno gre po vozišču (ker pač drugače ni mogoče - op. rev. sodišča), hoditi čim bližje robu vozišča in to zelo previdno ter tako, da ne ovira ali preprečuje prometa vozil. S tem, ko je tožnik hodil meter in pol od roba cestišča,je brez dvoma prekršil zgoraj navedeno prometno varstveno določbo. Oviral je promet in samega sebe. Glede na vse okoliščine pa je njegovo ravnanje mogoče opredeliti tudi kot skrajno neprevidno. Bil je vinjen (kar je v danih okoliščinah šteti za neprevidnost) in z ničemer ni poskrbel za svojo boljšo vidnost. Vinjen (zaradi te kršitve, ki je imela za posledico nastanek hude telesne poškodbe, je bil obsojen v kazenskem postopku) je bil tudi drugotoženec, poleg tega je imel pred seboj nameščen grabilec nakladalca, zaradi katerega je lahko ovire na cesti opazil le na nekoliko večji razdalji.

Nezgoda je bila tako splet ravnanja obeh udeležencev nezgode. Brez protipravnega ravnanja tako enega kot drugega do nezgode ne bi prišlo. Predmet presoje je tako le še, kolikšen delež gre pripisati enemu in drugemu. Pritožbeno sodišče je odločilo, da znaša delež drugotoženca 70 %, tožnika pa 30 %. S takšno razdelitvijo se strinja tudi revizijsko sodišče. To pa zato, ker je drugotoženec tisti, ki je neskrbno (tudi protipravno) upravljal s težkim strojem (traktorjem), kar je v takšnih okoliščinah predstavljalo še posebno nevarnost in ker je navsezadnje drugotoženec tisti, ki je s svojo gibalno količino (tj. fizikalna količina, ki predstavlja zmnožek mase in hitrosti) povzročil škodni dogodek.

O valorizaciji najnižje zavarovalne vsote: Razlogi sodišča prve stopnje na 3. strani obrazložitve, ki utemeljujejo, zakaj je sodišče najnižjo zavarovalno vsoto, določeno v Odloku z dne 5.11.1982 (Ur.l. SRS, št. 39/82), valoriziralo za celotno obdobje (tj. od dne izdaje Odloka in ne šele od nezgode dalje) revizijsko sodišče sprejema. V odgovor revizijskim navedbam prvotoženke pa je treba najprej poudariti, da se sodna praksa, na katero se sklicuje, do vprašanja o obdobju, v katerem se valorizira najnižja zavarovalna vsota, ne opredeljuje. Četudi je iz razlogov (npr. sodbe II Ips 272/93)lahko razbrati, da je bila zavarovalna vsota valorizirana šele od škodnega dogodka dalje, pa to vprašanje izrecno ni bilo predmet revizijske presoje, ker na samo odločitev v tisti zadevi to ne bi vplivalo. Pravno mnenje, na katerega se sklicuje (objavljeno v Poročilu VSS 1/85 str. 25) pa se vprašanja o obdobju valorizacije niti ne dotika. Razlogi sodbe II Ips 373/92 pa bi lahko govorili celo o nasprotnem(1).

Pri tem vprašanju je treba upoštevati na eni strani namen obveznega zavarovanja, ki je v zaščiti oškodovančevega položaja, na drugi strani pa hiperinflacijo kot izredno zunanje dejstvo, ki lahko v celoti izniči tako namen obveznega zavarovanja kakor tudi namen predpisanih najmanjših zavarovalnih vsot. Odlok, ki ne sledi hiperinflacijskim trendom, ne uresničuje namena zakona. Sodišče sodi v skladu z ustavo in zakoni (3. člen Zakona o sodiščih; Uradni list RS, št.19/1994 do Uradni list RS, št.72/2005), zato je potrebno podzakonski akt, ki namena zakona ne uresničuje, marveč ga zaradi hiperinflacije v pretežni meri celo izključuje, razlagati v skladu z zakonodajalčevim namenom. Valorizacija, kakršno je uporabilo sodišče prve stopnje (torej ohranjanje realne vrednosti najnižje zavarovalne vsote od odloka dalje), je zato pravilna.

O valorizaciji že plačane odškodnine: Drugotožena in tožeča stranka neopredeljeno napadata ravnanje sodišč, ki sta valorizirali zneske vnaprej plačane odškodnine. Drugotožena stranka od revizijskega sodišča pričakuje, da bo pravilnost "valorizacije kritično pretreslo". Kaj ima pri tem v mislih, ni jasno. Edino, kar lahko sodišče na takšno pavšalno navedbo odgovori, je, da je vnaprej plačane zneske pri odločitvi o višini odškodnine, ki se nalaga v plačilo toženi stranki, treba upoštevati. Upošteva pa se jih lahko le v isti numerični enoti, v kateri je izražena prisojena odškodnina. To pa je v denarju po cenah na dan sojenja, zaradi česar je treba vnaprej plačano odškodnino valorizirati (tj. pretvoriti na skupni časovni imenovalec). Takšno izhodišče v sodni praksi ni nič novega. Sodišči nižje stopnje, ki sta ravnali v skladu s takšno, splošno uveljavljeno sodno prakso, sta pravilno uporabili materialno pravo. S tem je odgovorjeno tudi na revizijo tožečo stranke, ki valorizaciji že a priori nasprotuje.

O vračunavanju plačanih zneskov: Prvotožena stranka v reviziji meni, da sta sodišči nižje stopnje napačno uporabili določbo 312. člena ZOR, ker sta vnaprej plačano odškodnino šteli kot plačilo nepremoženjske škode, po njenem pravnem naziranju pa bi jo morali upoštevati kot plačilo premoženjske škode. Predmet revizijske presoje je le odločitev o podlagi in višini nepremoženjske škode. Če bi torej sodišče sledilo razlogovanju revizije, bi moralo celo zvišati višino prisojene odškodnine za nematerialno škodo ter tako odločiti v škodo revidenta (na kasnejšo odločitev o višini odškodnine za premoženjsko škodo takšna revizijska odločitev ne bi v ničemer vplivala). To bi nasprotovalo načelu o prepovedi reformatio in peius (383. člen ZPP v zvezi s 359. členom ZPP). S pravilnostjo revizijskega razlogovanja v tem delu se zato revizijsko sodišče vsebinsko sploh ni ukvarjalo.

O vezanosti na kazensko sodbo: Tožnikova razlaga pravila o vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku (14. člen ZPP), je napačna. Pravdno sodišče namreč ni vezano na podatke kazenskega spisa, tam izvedene dokaze in podobno, marveč je vezano le na vprašanje obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. To pomeni, da pravdno sodišče, kadar gre za identično dejansko stanje v obeh postopkih, ne more v nasprotju s kazensko sodbo ugotoviti, da storilec ni bil prišteven, da ni podana vzročna zveza in podobno. Ni pa pravdno sodišče vezano na vprašanja, ki se nanašajo na deljeno odgovornost, saj se o njej v kazenskem postopku sploh ne odloča. Sklicevanje revidenta na podatke kazenskega spisa,ki naj bi utemeljevali drugačno dejansko stanje glede vprašanj, ki se nanašajo na tožnikov soprispevek, zato predstavlja nedovoljeno spodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa morebitne kršitve določbe 14. člena ZPP in še manj določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnik. Gre namreč le za navidezno uveljavljanje procesne kršitve, v resnici pa je napadena dokazna ocena.

O očitku, da je odločitev zoper prvotoženo stranko postala pravnomočna že v prejšnjem sojenju: Drugotožena stranka v svoji reviziji uveljavlja, da je določitev zoper prvotoženo stranko postala pravnomočna že z odločbo pritožbenega sodišča v prejšnjem sojenju. Četudi se revizija ob tem očitku ne vpraša, kakšna naj bi bila vsebina te pravnomočne odločbe, pa tudi morebitna resničnost takšne navedbe na njen pravni položaj solidarnega plačnika v ničemer ne vpliva. Ne glede na to pa je z izpodbijano sodbo v tej zadevi prvo in drugotoženi stranki naloženo solidarno plačilo odškodnine in takšna pravnomočna odločitev je predmet preizkusa revizijskega sodišča. Ker prvotožena stranka v svoji reviziji ne navaja, da bi nižji sodišči v ponovljenem postopku glede prvotoženke prekoračili tožbeni zahtevek, se revizijskemu sodišču s tem vprašanjem tudi ni bilo treba ukvarjati. Na pravni položaj drugotožene stranke pa bi morebitna takšna kršitev, storjena v škodo prvotožene stranke, kot rečeno, ne vplivala.

O višini odškodnine: Odločitev o višini prisojene odškodnine napadajo vse tri revizije. Predmet revizijske presoje je tako še odločitev, ali zneski, ki jih je kot pravično denarno odškodnino v razlogih odločitve navedlo pritožbeno sodišče, ustrezajo načelom za odmero odškodnine. Ti načeli sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. člen ZOR). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da predstavlja znesek 6.300.000 SIT pravično denarno zadoščenje. Gre za znesek, ki, prepračunan v število povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v času sojenja pred sodiščem prve stopnje, predstavlja 43 plač. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je glede na težo poškodb, glede na intenzivno telesno trpljenje v času hospitalizacije ter glede na težo trajnih posledic tožnikov primer (zaradi psihoorganskega sindroma je osebnostno spremenjen, po drugi strani pa je njegova desnica hudo prizadeta) mogoče umestiti v IV. Skupino (hudi primeri) po Fischerjevi razporeditvi(2). Povprečna odškodnina v tej skupini znaša 58 plač(3). Upoštevaje okoliščine konkretnega primera je revizijsko sodišče ugotovilo, da odškodnina, ki je bila prisojena tožniku preveč odstopa, da bi bila ustrezno umeščena med primerljive primere v sodni praksi. Revizijsko sodišče je zato odločilo, da bi primerna odškodnina, ki bi tožnikov primer v sodno prakso umestila v skladu z zgoraj navedenima načeloma, znašala 7.300.000 SIT. Pri tem se je oprlo na vsebinsko podobne primere, med katerimi je glede na težo posledic in ustrezajočo višino odškodnin vzpostavljeno ustrezno sorazmerje.(4) Revizijsko sodišče je prisojeno odškodnino zvišalo na račun duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Namesto 4.000.000 SIT, ki jih je kot pravično denarno zadoščenje štelo pritožbeno sodišče, je revizijsko sodišče odločilo, da znaša ta znesek 5.000.000 SIT. Ob zvišanju je bilo treba upoštevati še tožnikov soprispevek v višini 30 %. Prisojeno znesek je zato revizijsko sodišče zvišalo s 3.846.363 SIT na 4.546.363 SIT.

V skladu z navedenimi razlogi je revizijsko sodišče reviziji prvo in drugotožene stranke zavrnilo, saj niso podani niti razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (378. člen ZPP). Reviziji tožeče stranke pa je bilo v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP delno ugodeno.

Ker ta pravdni postopek z odločitvijo revizijskega sodišča še ni pravnomočno končan (pritožbeno sodišče je namreč sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo), je revizijsko sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

Op. št.(1): Prim. razloge navedene sodbe: "Načelno stališče skupne seje zveznega in republiških vrhovnih sodišč iz leta 1988 pa je sodna praksa korigirala tako, da je odškodnine prisojala do višine valorizirane zavarovalne vsote ali celo do zavarovalne vsote, veljavne v času sojenja." Op. št. (2): D. Jadek Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001, str. 762. Op. št. (3): Prav tam Op. št. 4): Gre za primere, ki jih je v medmrežni bazi na strani www.sodnapraksa.si najti pod številkami dokumentov: VS001288,VS000438, VS001313, VS001350, VS00480, VS00058 in VS000576. Ob primerjavi je treba poleg teže posledic in prisojenih zneskov upoštevati tudi okoliščino, katera stranka je v posameznih primerih vložila revizijo in s tem v kateri del odločitve je revizijsko sodišče smelo poseči.