Jedro

Pritožba, vložena pred ESČP, ni tisto izredno pravno sredstvo, ki lahko pomeni t.i. objektivni razlog za odlog izvršbe.

ZIZ nikjer ne predvideva, da se ponudnikom, ki se javne dražbe niso udeležili, varščine ne vrne. Besedila petega odstavka 185. člena ZIZ ni mogoče razlagati tako, da se varščino vrne le tistim osebam, ki so bile tudi prisotne na javni dražbi. Poleg tega ni mogoče enačiti pravnega položaja ponudnika, ki na javno dražbo ni pristopil, s pravnim položajem ponudnika, ki je na dražbi kupil nepremičnino, svojih obveznosti, ki izvirajo iz tega dejstva, pa ni izpolnil.

Obrazložitev

Pritožba dolžnika zoper drugi odstavek izreka sklepa z dne 11. 3. 2009 se zavrže, v preostalem delu pa zavrne in se isti sklep v prvem odstavku izreka potrdi.

Pritožba dolžnika zoper sklep z dne 16. 3. 2009 se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

Pritožbi G. D. proti sklepu z dne 18. 3. 2009 se ugodi in se sklep spremeni tako, da se predlogu za vrnitev varščine ugodi.

Dolžnik in G. D. sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev:

1) O pritožbi dolžnika proti sklepu z dne 11. 3. 2009: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe in predlog za preklic druge javne dražbe, razpisane za 13. 3. 2009. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil dolžnik in navedel, da je sodišče v nasprotju s podatki v spisu ugotovilo, da je dolžnikovo opravičilo o odsotnosti z naroka le nedopustno zavlačevanje postopka. V predlogu z dne 9. 3. 2009 je dolžnik navedel, da je hudo bolan, da ima številne zdravstvene težave, tudi psihične narave, in da se zaradi navedenega zdravi. Nadalje je navedel, da bi nadaljevanje izvršbe zanj predstavljalo strahoten pritisk na njegovo zdravstveno stanje in ga hudo poslabšalo. Navedel je, da se ne bo mogel soočiti z dejstvom, da bo izgubil vse premoženje. Vsebina teh navedb je enaka kot vsebina potrdila o opravičeni odsotnosti in v ničemer ne nasprotuje ugotovitvam zdravnika v potrdilu o opravičeni odsotnosti. Dejstvo je, da je zdravnik potrdil, da je dolžnik bolan in da zaradi tega ne more priti na sodišče oz. sodelovati pri procesnem dejanju. Sodišče prve stopnje ni navedlo, v čem naj bi bilo ugotovljeno nasprotje med potrdilom in navajanji dolžnika, tako da tega dela odločitve ni mogoče preizkusiti in niso podani razlogi o odločilnih dejstvih. Dolžnik ima ustavno varovano pravico, da se naroka udeleži. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi predlog za odlog izvršbe z razlogom, da pritožba na Evropsko sodišče za varstvo temeljnih človekovih pravic in svoboščin (ESČP) ni izredno pravno sredstvo, navedeno stališče pa je napačno, ker je tolmačenje pojma »izredno pravno sredstvo« preozko in v nasprotju z namenom zakonodajalca. Pred leti so se izvršilni oddelki okrajnih sodišč že večkrat izrekli, da vložitev ustavne pritožbe ni izrecno navedena v 71. členu, zaradi česar naj ne bi bil podan pogoj in so na tej podlagi zavračali predloge za odlog izvršbe. O tem vprašanju se je kasneje sodna praksa že izrekla in zavzela stališče, da tudi vložena ustavna pritožba predstavlja pogoj, ki omogoča dolžniku, da predlaga odlog izvršbe. Enako stališče je treba zavzeti tudi v primerih, ko je pritožba vložena na ESČP. Slovenija je kot podpisnica konvencije pristala na pristojnost ESČP in konvencija je del pravnega reda RS in je treba pravna sredstva, ki so vložena zaradi kršitve konvencije, obravnavati kot pravna sredstva, ki so predvidena s pravnim redom RS. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, se ni niti spuščalo v presojo utemeljenosti drugega pogoja, določenega v prvem odstavku 71. člena ZIZ. Kljub temu pa sodišče obrazlaga, da se dolžnik ne more sklicevati na to, da bi s samo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je tako popolnoma kontradiktorna, razlogi, ki se v sklepu navajajo, so si med seboj nasprotujoči. Upnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

O predlogu za preklic javne dražbe: Dolžnik je 9. 3. 2009 naslovil na sodišče prošnjo za preklic druge dražbe, razpisane za 13. 3. 2009, in priložil zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da je dolžnik nesposoben za opravo procesnega dejanja pred sodiščem v obdobju enega meseca. Sodišče prve stopnje je predlog za preklic dražbe z izpodbijanim sklepom zavrnilo iz razloga, ker je ocenilo, da je bolezen dolžnika nenadna in nepredvidljiva in zato onemogoča prihod na sodišče, kar je v nasprotju s tem, kar je dolžnik navajal v predlogu za odlog izvršbe (da je hudo bolan, da ima številne zdravstvene težave, tudi psihične narave, in se zaradi navedenega zdravi). Sodišče prve stopnje je na podlagi tega očitno zaključilo, da pri dolžniku ne gre za akutno stanje, ki bi bilo lahko razlog za opravičeno odsotnost z naroka za javno dražbo. Pritožnik ta del odločitve izpodbija tudi iz razloga, ker se je ne da preizkusiti, ker niso podani razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

Pritožbeno sodišče v zvezi z vsem navedenim ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o razpisu ali preložitvi narokov sklep procesnega vodstva (10. točka prvega odstavka 270. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zoper katerega ni (posebne) pritožbe (drugi odstavek istega člena). Pritožba dolžnika proti odločitvi sodišča prve stopnje, vsebovani v drugem odstavku sklepa z dne 11. 3. 2009, je torej nedovoljena, zato je višje sodišče pritožbo dolžnika v tem delu zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O predlogu za odlog izvršbe: Zmotno je pritožbeno stališče, da je tudi pritožba, vložena pred ESČP, tisto izredno pravno sredstvo, ki lahko pomeni t.i. objektivni razlog za odlog izvršbe v smislu 1. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ. Neustrezne so tudi pritožbene primerjave med vloženo ustavno pritožbo in pritožbo pred ESČP. Pritožnik se pri tem sklicuje na sodno prakso (pri čemer opravilnih številk zadev ne navede in se pritožbeno sodišče do tega ne bo opredeljevalo), ki naj bi tudi ustavno pritožbo upoštevalo kot izredno pravno sredstvo. Stališče sodne prakse in teorije je prav nasprotno, izhaja pa iz predpostavke, da je treba institut odloga izvršbe tolmačiti restriktivno, zato odlog izvršbe zaradi vložitve ustavne pritožbe po ZIZ ne pride v poštev (primerjaj tudi Aleš Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004; str. 546). Po povedanem torej niti ustavna pritožba, vložena pred Ustavnim sodiščem RS, ne more pomeniti objektivnega razloga za odlog izvršbe, toliko manj pa to lahko predstavlja vložena pritožba pred ESČP. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe, ki je glede izkaza objektivnega pogoja za odlog izvršbe temeljil le na vloženi pritožbi pred ESČP. Ker morata biti pogoja iz 71. člena ZIZ podana kumulativno in dolžnik ni izkazal že obstoja prvega, se pritožbeno sodišče glede drugega pogoja za odlog izvršbe, to je nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ne bo opredeljevalo. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo dolžnika proti odločitvi o zavrnitvi predloga za odlog zavrnilo in sklep z dne 11. 3. 2009 v izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

2) O pritožbi dolžnika proti sklepu z dne 16. 3. 2009: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov predlog za novo ugotovitev vrednosti nepremičnin parc. št. 1056/2, 1017/3 in 1015/2, vl. št. 724, k.o. XXX (I. točka izreka) in zavrnilo predlog upnika za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (II. točka izreka).

Proti odločitvi, vsebovani v I. točki izreka, se je pravočasno pritožil dolžnik in navedel, da je že v vlogi z dne 24. 2. 2009 med drugim opozoril, da se v nepremičninah nahajajo tudi stroji, ki nikoli niso bili predmet cenitve. Učinki pravnomočno ugotovljene vrednosti nepremičnin se ne morejo raztezati tudi na te stvari, če njihova vrednost nikoli ni bila ugotovljena. Izvedenec A. S. ni strokovno usposobljen za podajo ocene o vrednosti teh stvari, ker bi stvari lahko ocenil le izvedenec strojne stroke ali računalniške stroke. Če bo sodišče nadaljevalo z izvršilnim postopkom in prodalo tudi te stvari, bo dolžniku povzročena škoda, saj bodo prodane stvari, ki niso bile niti ocenjene. Razlastitev brez plačila ustreznega nadomestila je v nasprotju z Ustavo RS kakor tudi z Evropsko konvencijo za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v 1. členu prvega protokola ureja varstvo lastnine.

Upnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in z razlogi sodišča prve stopnje, da dolžnik zaradi učinkov pravnomočnosti sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine ne more ponovno predlagati cenitve istih nepremičnin, razen pod pogoji iz četrtega odstavka 178. člena ZIZ. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da situacija iz navedenega določila ni podana, ker dolžnik ni predložil mnenja izvedenca, ki bi izkazovalo, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje cenitve do dneva njene prodaje precej spremenila. Glede pritožbenih trditev pa pritožbeno sodišče še dodaja, da se učinki pravnomočnosti raztezajo na odločitev, ki je vsebovana v izreku odločbe (ne pa na obrazložitev ali razloge) in samo ta postane pravnomočna. V izreku pravnomočnega sklepa o ugotovitvi vrednosti pa je že ugotovljena vrednost nepremičnin parc. št. 1056/2, 1017/3 in 1015/2, vl. št. 724, k.o. XXX.

Zaradi navedenega in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo dolžnika proti sklepu z dne 16. 3. 2009 zavrnilo in sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

3) O pritožbi G. D.: Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 3. 2009 zavrnilo predlog G. D. za vrnitev varščine.

Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil G. D. in navedel, da je sodišče napačno interpretiralo določbo petega odstavka 185. člena ZIZ, ki določa, da so do vračila varščine takoj po koncu javne dražbe upravičeni ponudniki, katerih ponudbe niso bile sprejete. Zakon nikjer ne predvideva, da se ponudnikom, ki se javne dražbe niso udeležili, varščina ne vrne. V konkretnem primeru tudi ni mogoče aplicirati četrtega odstavka 191. člena ZIZ, ki se nanaša le na primere, ko kupec v določenem roku ne položi kupnine. Le v takem primeru vplačana varščina zapade v korist sodišča, pa še to le do višine stroškov nove prodaje in morebitne razlike v ceni. V konkretnem primeru ponudnik ni z ničemer zakrivil niti razpisa in izvedbe druge javne dražbe kot tudi ne morebitne nadaljnje dražbe. Javna dražba 13. 3. 2009 bi oz. se je vršila ne glede na to, ali je ponudnik varščino položil ali ne. Ponudnik s svojim nesodelovanjem na dražbi ni povzročil morebitne neuspešne izvedbe le-te, kakor tudi ne razpisa morebitne tretje javne dražbe. Zakon je treba tolmačiti restriktivno, odločitev sodišča prve stopnje je brez pravne osnove in arbitrarna. Iz petega odstavka 185. člena jasno izhaja, da se varščina vrne vsem ponudnikom, katerih ponudbe niso bile izbrane. Nesporno je, da G. D. ni bil ponudnik, katerega ponudba je bila izbrana in je torej kot tak upravičen do povračila varščine. Ob razlagi petega odstavka 185. člena ZIZ, kot jo ponuja izpodbijani sklep, bi do vračila varščine bili upravičeni samo tisti ponudniki, ki so ponudbo podali, torej dejansko dražili. Tisti ponudnik, ki ponudbe na dražbi ni podal, do vračila varščine ne bi bil upravičen, takšna razlaga pa je absurdna.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da pogoji za vrnitev varščine G. D. niso podani, ker sploh ni bil ponudnik v smislu petega odstavka 185. člena ZIZ. Navedeno izhodišče pa je po oceni pritožbenega sodišča napačno. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnika, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz 191. člena ZIZ, ki določa, da se v primeru iz tretjega odstavka, iz položene varščine poravnajo stroški za novo prodajo in nadomesti razlika med ceno, doseženo pri prejšnji in pri novi prodaji. Že iz navedenega zakonskega besedila izhaja, da sodišče varščino zadrži (le) v primeru, ko kupec v določenem roku ne položi kupnine in pride do razveljavitve prodaje in določitve nove prodaje. Pritožnik na dražbo 13. 3. 2009 ni pristopil in njegovega položaja ni mogoče enačiti s ponudnikom, ki je na dražbi uspel (kupcem) in ni izpolnil svojih obveznosti, ki izvirajo iz tega dejstva. Varščina je namreč oblika zavarovanja terjatve za eventualno škodo, ki jo tak ponudnik povzroči z neizpolnitvijo svoje obveznosti (prim. VS RS II Ips 56/2000).

Glede stališča sodišča prve stopnje, da se varščina vrne le tistim ponudnikom, katerih ponudbe niso bile sprejete (kar pomeni, da se varščina vrne le tistim, ki so se dražbe udeležili in podali ponudbo) pa pritožbeno sodišče še dodaja: Besedila petega odstavka 185. člena ZIZ ni mogoče razlagati tako, da se varščina vrne le tistim osebam, ki so bile tudi prisotne na javni dražbi. Res je ponudnik po stališču teorije le tisti, ki je položil varščino in ki je prisoten na naroku za prodajo nepremičnine (primerjaj tudi dr. Borivoj Starovič, Komentar zakona o izvršnom postupku, 1991, str. 425), vendar pritožnik utemeljeno opozarja, da ga, tudi če bi prišel na dražbo, ne bi bilo mogoče prisiliti, da poda svojo ponudbo. Povedano drugače, če bi pritožnik prišel na dražbo 13. 3. 2009 in ne bi podal ponudbe, tudi ne bi bil ponudnik v smislu petega odstavka 185. člena ZIZ, vendar bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo le, da narok za prodajo ni uspel in odredilo naslednjo javno dražbo (ibidem, str. 426), varščino pa bi moralo vrniti (prim. tudi 186. člen ZIZ), ker ne bi šlo za situacijo iz 191. člena ZIZ, kjer gre za ponovitev iste dražbe.

Po povedanem je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo petega odstavka 185. člena ZIZ, zato je pritožbeno sodišče pritožbi G. D. ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlogu za vrnitev varščine ugodilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pritožnik (ki je le udeleženec postopka in ne tretji) sam nosi stroške pritožbenega postopka, ker jih pritožbeno sodišče ne more v smislu 38. člena ZIZ naložiti ne upniku in ne dolžniku.

Glede dolžnika izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik s pritožbama ni uspel, zato sam krije pritožbene stroške.