Jedro

Za presojo, ali listina predstavlja veljavno oporoko, je ob predpostavki nespornosti dejstva, kdo jo je napisal, pristojno zapuščinsko sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, (1) da se zapuščinski postopek prekine (1. točka izreka), (2) da se J. M. napoti na vložitev tožbe zoper sodediča za ugotovitev, da pisanje z dne 4. 7. 2017 predstavlja po vsebini in obliki veljavno oporoko (2. točka izreka), in za ugotovitev, da solastniški delež do ½ posameznega dela 000-000-15 ne sodi v zapuščino (3. točka izreka), (3) da se R. M. napoti na pravdo, da zoper pritožnika in drugega sodediča vloži tožbo za ugotovitev, da v zapuščino sodi tudi polovica nepremičnine 000-000/2 (4. točka izreka). Določilo je še rok za vložitev tožbe in čas prekinitve postopka (5. in 6. točka izreka).

2. Dedič J. M. v pritožbi trdi, da ni razlogov za prekinitev. Oporoka je veljavna in obvezujoča, če kdo misli drugače, pa naj se pritoži. Ker se je P. M. odpovedal dedovanju, ni razloga za njegovo udeležbo v postopku. V zapuščino sodi samo polovica posameznega dela 000-000-15 ter obveznosti in dolgovi, povezani s tem deležem, ne pa tudi kakršenkoli delež na nepremičnini 000-000/2. Sicer pa ima sodišče že sedaj dovolj dokazov, da zaključi zapuščinski postopek. Iz dokazov namreč izhaja, da deleža na skupnem premoženju nista enaka. Sicer pa obstajajo naravni in moralni zakoni, po katerih premoženje pokojnega zakonca deduje preživeli zakonec.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev v izpodbijanem delu temelji na pravilni uporabi 1. točke drugega odstavka 210. člena in 1. točke 212. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Sodišče napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke, in če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava glede tega, ali kakšno premoženje spada v zapuščino.

5. Napotitvi, ki se nanašata na nepremičnini 000-000-15 in 000-000/2, temeljita na ugotovitvi, da je med dediči spor, ali njun del spada v zapuščino. Te ugotovitve, ki zadostuje za prekinitev postopka, pritožba ne izpodbija. Dokazi, na katere se sklicuje pritožnik, bodo lahko ovrednoteni v morebitnem pravdnem postopku.

6. Pravilno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu o tem, čigava pravica v zvezi s posamezno nepremičnino je manj verjetna. Sodišče se je glede prve nepremičnine pravilno oprlo na zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju.1

7. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da P. M. ni dedič in zato zoper njega vložitev tožbe ni potrebna. Sodišče je njegovo izjavo pravilno razumelo kot odstop dednega deleža (drugi odstavek 136. člen ZD) in ne kot odpoved dedovanju. V določbah ZD nima podlage niti pritožnikovo stališče, da po pokojnem zakoncu deduje le preživeli zakonec. Po 11. členu ZD v prvem dednem redu dedujejo zapustnikovi otroci in zakonec po enakih delih.

8. Za presojo, ali listina z dne 4. 7. 2017 predstavlja veljavno oporoko, je ob predpostavki nespornosti dejstva, kdo jo je napisal, je pristojno zapuščinsko sodišče. Pritožnik je na zapuščinski obravnavi navedel, da je listino napisal sam, pokojna pa jo je le podpisala. Pravilno je bilo stališče sodišča prve stopnje, dano na zapuščinski obravnavi, da taka oporoka po določbah ZD ni veljavna. Ker se je pritožil le dedič, ki je napoten na pravdo, njegovih navedb pa ni sprejemljivo razumeti v njegovo škodo, pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o prekinitvi postopka, kolikor se nanaša na sporno listino. Odločitev, da je pritožnikova pravica manj verjetna in da se zato na pravdo napoti on, pa je pravilna.

9. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Ker je glede druge nepremičnine na pravdo napoten sodedič, pritožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje te odločitve.