Jedro

Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da se obsojenec ne strinja z oceno, da v zahtevi za obnovo kazenskega postopka predlagani dokazi niso taki, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova. S tem izpodbija dokazno oceno, torej uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obs. P.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. P.O. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 60.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. P.O. je bil s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Kamniku, z dne 21.3.1991 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.10.1991 spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 54. člena KZ RS (KZ-77). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 2 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Doslej je obs. P.O. vložil že več zahtev za obnovo kazenskega postopka. Vse njegove zahteve za obnovo kazenskega postopka so bile zavržene, in sicer prva s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, z dne 16.3.1993 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6.5.1993, druga s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, z dne 22.4.1994 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20.10.1994, tretja pa s sklepom Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 27.2.1995 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7.11.1995. Tudi Vrhovno sodišče je dne 23.4.1997 odločalo o zahtevi obsojenca za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 2. odstavku 54. člena KZ-77, in jo je s sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Okrajno sodišče v Kamniku je dne 19.1.1998 ponovno prejelo zahtevo obs. P.O. za obnovo kazenskega postopka z dne 12.1.1998. Tudi to zahtevo za obnovo kazenskega postopka je s sklepom z dne 4.3.1998 zavrglo, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 28.10.1998 pritožbo obs. P.O., vloženo zoper prvostopenjski sklep, zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka je obs. P.O. dne 11.2.1999 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uvodoma navaja, da je okrajno sodišče zmotno in nepravilno uporabilo določbe 1. odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker sklep nasprotuje razlogom in cilju instituta obnove postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče dovoli obnovo postopka in tako prekine dolgo verigo kršitev njegovih državljanskih in človekovih pravic, sicer bo prisiljen iskati varstvo zakonitosti in državljanskih ter človekovih pravic na Ustavnem sodišču ali pri Evropskem sodišču za varstvo človekovih pravic.

Oškodovanec kot tožilec A.O., ki je na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva obs. P.O. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kazenski postopek, ki je bil končan s pravnomočno sodbo, se obnovi iz razlogov po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki bi utegnili sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. V zahtevi za obnovo kazenskega postopka je obs. P.O. navajal, da ga je po krivem obtožil njegov lastni brat, predlagal pa je zaslišanje M., bratove hčerke, zaslišanje brata I.O. in odreditev izvedenstva kinološke stroke. Okrajno sodišče v Kamniku je v sklepu z dne 4.3.1998 ugotovilo in obrazložilo, takim ugotovitvam pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče v sklepu z dne 28.10.1998, da dokazi, katerih izvedbo je obs. P.O. predlagal v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, z upoštevanjem v kazenskem postopku izvedenih dokazov, očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti obs. P.O. je razvidno, da se s tako ugotovitvijo ne strinja in izpodbija dokazno oceno, torej uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

Glede na navedbe obs. P.O. v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodnica M.T. že nekoč sodelovala v istem pritožbenem postopku, kar ni združljivo z neodvisnostjo sodniške funkcije, kot to določa 39. člen ZKP, je potrebno pripomniti, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča, ki se izpodbija s pritožbo (5. točka 39. člena ZKP). Višja sodnica M.T., ki je bila članica senata Višjega sodišča v Ljubljani, ki je s sklepom z dne 28.10.1998 zavrnil pritožbo obsojenca zoper prvostopenjski sklep o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka, pri izdaji prvostopenjskega sklepa ni sodelovala.

V zvezi z obsojenčevimi navedbami, da bo prisiljen iskati varstvo zakonitosti ter državljanskih in človekovih pravic pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije, pa je potrebno pripomniti, da se je te možnosti obs. P.O. že poslužil, vendar je Ustavno sodišče Republike Slovenije s sklepom z dne 8.11.1994 njegove ustavne pritožbe zavrglo oziroma ni jih sprejelo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s trem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.