Jedro

ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (tožnik je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca), zato ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnik ni uveljavljal pravic znotraj 90 dnevnega roka po ZJSRS, zato mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 8. 7. 2013 in sklep št. ... z dne 16. 4. 2013, ter da se tožniku prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za obdobje od 1. 7. 2012 do 3. 8. 2012 v višini 333,13 EUR in izplačila odpravnine v višini ene minimalne plače določene z zakonom na dan izdaje sodbe, zmanjšane za davke in prispevke (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 92,80 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne, po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da je tožniku dolžna povrniti vse stroške v zvezi s tem postopkom. Navaja, da je tožnik v postopku uveljavljal pravice iz naslova ZJSRS, in sicer pravice do izplačila nadomestila za obdobje od 1. 7. 2012 do 3. 8. 2012 v višini 333,13 EUR in izplačila nadomestila odpravnine v višini ene minimalne plače zaradi insolventnosti delodajalca. V zvezi z insolventnostjo subjekta (v konkretnem primeru delodajalca) tožnik najprej opozarja na 14. člen ZFPPIPP, ki v prvem odstavku 14. člena določa, da je insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik (i) v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost), ali če postane dolgoročno plačilno nesposoben. Takšen položaj, torej položaj insolventnosti je šele pogoj za začetek postopka zaradi insolventnosti (npr. stečaj). Sicer pa vprašanje, kdaj postane delodajalec insolventen v konkretni zadevi ni odločilno, saj je med samima strankama nesporno, da je bil nad delodajalcem začet stečajni postopek, zaradi česar je tožnikov nekdanji delodajalec insolventen tako po 14. kot po 16. členu ZFPPIPP. ZJSRS omejuje pravico delavcev, ki bi jo morala RS delavcem zagotavljati na podlagi Konvencije in Direktive, ki predstavljata minimalne standarde, ki jih mora država zagotavljati. Ne more biti dvoma, da so delavci, ki imajo proti delodajalcu, zoper katerega je bil začet stečajni postopek, terjatev iz naslova neizplačanih plač in odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja (po 108. členu ZDR-1, prej po 109. členu ZDR) v enakem položaju, ne glede na to, ali jim je delovno razmerje prenehalo pred začetkom stečaja ali pa jim je delovno razmerje prenehalo prav zaradi začetka stečaja. Način, razlog in trenutek prenehanja delovnega razmerja namreč ne vpliva na vsebino njihovih terjatev niti na siceršnji delavčev položaj nasproti delodajalcu. Razumnega razloga, da ZJSRS varstvo terjatev proti delodajalcu zagotavlja samo delavcem, katerih delovno razmerje je prenehalo zaradi začetka stečaja nad delodajalcem, zato ni. Po ustavno-sodni praksi in ustavnopravni teoriji mora tako razlikovanje temeljiti na razumnem, iz narave stvari izhajajočem razlogu. Pogoji za pridobitev pravic po ZJSRS bi morali biti povezani zgolj z vprašanjem ali so bile delavcu kljub insolventnosti delodajalca zagotovljene minimalne pravice iz delovnega razmerja, da ne bi bil ogrožen njegov socialni položaj. Protiustavna je ureditev časovnih okvirjev- rok za uveljavljanje pravic. Ker je rok za uveljavljanje pravic vezan na trenutek prenehanja delovnega razmerja, je v konkretnem primeru prišlo do situacije, ko je 90-dnevni rok za uveljavljanje pravic potekel, še preden je bil nad delodajalcem začet stečajni postopek. Takšna ureditev je že na prvi pogled nesmiselna, saj onemogoča enak položaj vseh prizadetih delavcev. Odločitev sodišča ni materialnopravno pravilna, ne glede na to, da temelji na določbah zakona. Ustava RS je najvišji pravni akt države, ki prevlada nad zakonom, zaradi česar mora sodišče, ki ni vezano na zakon upoštevati tudi Ustavo RS. Ureditev določb ZJSRS je pomanjkljiva in neprepričljiva. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik dne 3. 8. 2012 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere mu je tudi prenehalo delovno razmerje. Stečajni postopek nad delodajalcem pa se je začel 28. 12. 2012, pri čemer je 6. 3. 2013 tožnik v stečaju tudi prijavil terjatev do delodajalca.

Zakon o javnem jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu Republike Slovenije (ZJSRS, Ur. l. RS, št. 25/97 in nasled.) v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet postopek, kot to določa 1. alineja drugega odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Kot že navedeno, pa tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, torej tudi ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Kot je že navedeno, je tožnik podal 3. 8. 2012 izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da Konvencija MOD št. 173 o varstvu zahtevkov delavcev v primeru insolventnosti njihovega delodajalca (ratificirana z zakonom Ur. l. RS - MP, št. 4-8/2001) in Direktiva 2002/74/ES predvidevata ustanovitev jamstvene ustanove za varstvo zahtevkov delavcev za primere, ko delodajalec zaradi insolventnosti plačil do delavcev, ni sposoben poravnati sam. ZJSRS ob navedenem določa, da je delodajalec insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek in da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi insolventnosti delodajalca. Tožnik tako zmotno navaja, da je delodajalec insolventen, če ni zmožen izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja.

ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Glede na to, da je tožniku prenehalo delovno razmerja 3. 8. 2012 in ni uveljavljal pravic znotraj 90-dnevnega roka po ZJSRS, mu navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale. Vendar mu pravice, kot je že navedeno ne pripadajo tudi iz razloga neizpolnjevanja pogojev iz ZJSRS. Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bil tožnik prisiljen podati odpoved in ni mogel čakati na začetek stečajnega postopka in trpeti kršitev temeljnih delovnih pravic. Navedeno ne more biti razlog, iz katerega bi se lahko podaljšal materialni prekluzivni rok.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ZJSRS skladen z določili Konvencije in Direktive in ni v nasprotju z Ustavo RS. Tako sodišče prve stopnje in tudi ne pritožbeno sodišče nista bili dolžni prekiniti konkretni postopek o začetku postopka na podlagi 23. člena ZJSRS ter počakati do odločitve Ustavnega sodišča RS o skladnosti zakona s Konvencijo, Direktivo in Ustavo RS. Ob navedenem pritožbeno sodišče navaja, da je o identičnem pravnem vprašanju že odločalo v zadevi opr. št. Pdp 320/2013 z dne 24. 4. 2013 in opr. št. Pdp 421/2014 z dne 13. 8. 2014, kjer je zavzelo enako pravno stališče kot v konkretni zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).