Jedro

Presoja, ali je bil avtomobil, ki je bil oproščen plačila uvoznih dajatev, uporabljen v skladu z namenom, zaradi katerega je bila uveljavljena oprostitev plačila uvoznih dajatev, se presoja na podlagi določil CZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča v Ljubljani, št. U 46/98 z dne 8.7.1999 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Carinske uprave Republike Slovenije z dne 11.3.1998 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59.člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 59/97 in 70/2000 - v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 11.3.1998. Z njo je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo Carinarnice L. z dne 11.9.1997, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo carinskega dolga v višini 780.173,00 SIT, za osebni avtomobil, ocarinjen po e-notni carinski listini z dne 11.6.1996, s carinsko oprostitvijo na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena Carinskega zakona (Uradni listi RS, št. 1/95 in 28/95 - v nadaljevanju: CZ). Navedeni osebni avtomobil, ki je bil uvožen s carinsko oprostitvijo in je v skladu z določbo 2. odstavka 35. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 56/95, 75/95 in 33/96 - v nadaljevanju: Uredba) namenjen izključno za osebni prevoz invalida, upravičenca do te carinske oprostitve, je bil uporabljen v druge namene. Ob opravljeni kontroli uporabe osebnega avtomobila je bilo namreč ugotovljeno, da je sporni osebni avtomobil uporabil tožnikov nečak, brez prisotnosti tožnika, za nakup zdravil v lekarni, za potrebe tožnika. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik z ravnanjem, ki izhaja iz ugotovitve carinske komisije, da vozila ni uporabljal izključno za osebni prevoz, kršil pogoj, določen za ohranitev carinske oprostitve. Ker avtomobil ni bil uporabljen izključno za osebni prevoz tožnika, je, ob restriktivni uporabi določil CZ, odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da zgolj enkratna uporaba vozila, brez njegove navzočnosti, toda za njegove potrebe, še ne zadostuje za ugotovitev, da je bil osebni avtomobil uporabljen za druge namene in ne za tiste, za katere je bil uvožen. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje razveljavi oziroma spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka svojo odločitev oprla na ugotovitev, da v času postopka naknadne kontrole osebni avtomobil, za katerega je bila uveljavljena carinska oprostitev na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ, ni uporabljal tožnik osebno, temveč ga je uporabljal tožnikov nečak, za nakup zdravil za tožnika. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je presodila in temu je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, da osebni avtomobil ni bil uporabljen v skladu z namenom, zaradi katerega je bila uveljavljena oprostitev plačila uvoznih dajatev, saj ga ni uporabljal izključno invalid - tožnik. Carinska oprostitev, določena v 8. točki 1. odstavka 161. člena CZ je podrobnejše opredeljena v Uredbi, ki določa natančnejše kriterije in način uveljavljanja oprostitve plačila uvoznih dajatev ter namen uporabe predmetov, ki so lahko oproščeni plačila uvoznih dajatev v skladu s carinskim zakonom. Odločba tožene stranke, ki ji pritrjuje tudi izpodbijana sodba, temelji na določilu 2. odstavka 35. člena Uredbe, na podlagi katerega se lahko uvažajo osebni avtomobili s carinsko oprostitvijo izključno za osebni p-revoz. Navedeno določbo Uredbe je presodilo Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločba št. U-I-216/98 z dne 9.11.2000), ki je med drugim ugotovilo, da besedilo 2. odstavka 35.člena Uredbe, ki se glasi: "če uvaža osebni avtomobil izključno za osebni prevoz in", ni v skladu z Ustavo. Hkrati je odločilo, da ima ta ugotovitev učinek razveljavitve. Navedena določba Uredbe se zato ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bi-lo pravnomočno odločeno.

Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje, kot izhaja iz listin v upravnih spisih, sta tožena stranka in sodišče napačno uporabila materialno pravo. Ker o predmetni carinski obveznosti še ni bilo pravnomočno odločeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS odločbo tožene stranke odpravilo, saj ni več pravne podlage, na kateri temelji. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku obravnavati tožnikovo pritožbo v skladu z odločbo ustavnega sodišča, ob pravilni uporabi CZ.

Tožeča stranka je predlagala povrnitev stroškov postopka. V skladu z določilom 3. odstavka 23. člena ZUS, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče je v tem postopku odločalo o zakonitosti odločbe tožene stranke, zato o zahtevi za povrnitev stroškov postopka, glede na navedeno določilo, ni odločalo.