Jedro

Tožnika, ki ni zmožen opravljati dela pleskarja – gradbenega delavca, s polnim delovnim časom pa je zmožen opravljati delo z omejitvami, se razvrsti se v III. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je neutemeljen, ker pri tožniku ni podane popolne izgube delovne zmožnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi št. ... z dne 5. 5. 2010 in št. ... z dne 12. 11. 2010, s katerima je tožena stranka prvega tožnika dokončno razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da se delo opravlja izmenično stoje in sede, le občasno v prisilnem položaju ledvene hrbtenice, pri katerem se le občasno pripogiba in ročno premešča bremena do največ 10 kg s polnim delovnim časom od 20. 4. 2010 dalje. Tožena stranka je tudi odločila, da kontrolni pregled ni potreben ter da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Delodajalcu A. d.o.o. je naložila, da prvemu tožniku zagotovi pravico do premestitve. Nadalje je sodišče prve stopnje prvo tožnikovi že priznani pravici do premestitve na lažje delo, ob upoštevanju medicinskega izvedenskega mnenja, dodalo omejitev oz. pravico, da se pri delu lahko v ledveno križni hrbtenici giblje le v okviru ergonomskih kotov.

Zoper sodbo sta skupno pritožbo vložila prvi tožnik in delodajalec družba A. d.o.o.. Predlagata, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku tako, da zavarovanca razvrsti v I. ali II. kategorijo invalidnosti ter mu prizna pravico do invalidske pokojnine. Navajata, da je sodišče prve stopnje upoštevalo izvedensko mnenje, zmotno pa ni ugotovilo posledic in novih dejstev, ki jih pomeni dodatna omejitev, vsebovana v izvedenskem mnenju. Prvi tožnik več kot 30 let opravlja delo slikopleskarja. Zmotno je bilo mnenje invalidske komisije II. stopnje, da je prvi tožnik zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, kar izhaja tudi iz prvostopenjske sodbe, s katero sta bili odpravljeni odločbi tožene stranke in je sodišče prvemu tožniku določilo dodatno omejitev pri opravljanju dela. Glede na določene omejitve, mu ni mogoče zagotoviti delovnega mesta v okviru poklica, ker navedenih omejitev delo pri delu slikopleskarja ni mogoče upoštevati. Pri njem gre za novo invalidnost v smislu 71. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12), zaradi te nove invalidnosti pa pri njem ni več preostale delovne zmožnosti. Zato bi bilo potrebno prvega tožnika razvrstiti v I. kategorijo oziroma vsaj II. kategorijo invalidnosti. Sodišče mu mora zato priznati pravico do invalidske pokojnine v skladu s 67. členu ZPIZ-1. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Upoštevaje tožbeni zahtevek je izrek prvostopenjske sodbe sicer pomanjkljiv, ker je bilo zahtevku le delno ugodeno in v izreku ni zavrnilnega dela. Ne glede na navedeno pa je sodišče druge stopnje mnenja, da je izrek prvostopenjske sodbe razumljiv, v skladu z razlogi in je zato sodbo mogoče preizkusiti. Drugih bistvenih kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) pazi po uradni dolžnosti, v postopku pri sodišču prve stopnje ni bilo.

Pravice na podlagi invalidnosti po določbah ZPIZ-1 pridobi zavarovanec, pri katerem je po postopku, določenim z zakonom in na podlagi sedmega odstavka 161. člena ZPIZ-1 sprejetim Pravilnikom o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 118/2005 s spremembami) ugotovljena invalidnost ustrezne kategorije, kar pomeni, da so pri zavarovancu nastale spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije ter se mu zato zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kadar je za uveljavitev pravic iz zavarovanja potrebno izvedensko mnenje, dajejo izvedenska mnenja o invalidnosti izvedenski organi zavoda, pri čemer so najpomembnejše invalidske komisije, kot določata prvi in tretji odstavek 261. člena ZPIZ-1. Postopek za priznanje pravic na podlagi invalidnosti se je v obravnavanem primeru začel na predlog osebnega zdravnika, ki mu je priložena medicinska dokumentacija specialistov ortopeda in radiologa. V mnenju ortopeda z dne 1. 10. 2009 je navedeno, da se prvemu tožniku priporoča fizioterapija, za težje fizično delo in dvigovanje bremen ni zmožen. Osebni zdravnik je bil mnenja, da je prvo tožnikova delovna zmožnost zaradi okvare medvretenčne ploščice lumbalne in drugih delov hrbtenice ter kostne zožitve živčnega kanala zmanjšana, ne pa popolnoma izgubljena. Vzrok zmanjšanja delovne zmožnosti je bolezen.

Mnenji invalidskih komisij I. in II. stopnje, pri delu katerih so sodelovali strokovnjaki ustrezne usposobljenosti, v prvostopenjski specialist ortoped in kirurg ter specialistka splošne medicine, pri delu drugostopenjske pa enako specialist ortoped in specialistka medicine dela, sta skladni, da prvi tožnik pod pogoji, navedenimi v delovni dokumentaciji, ni zmožen opravljati dela pleskarja - gradbenega delavca. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne bo poslabšal invalidnosti, pa je zmožen v svojem poklicu opravljati delo z omejitvami.

Vprašanje preostale delovne zmožnosti oziroma invalidnosti je tudi strokovno medicinsko vprašanje, na katerega sodišče, ko preverja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja v postopku pri toženi stranki, pridobi odgovor s pomočjo izvedenskega mnenja, kot določa 243. člen ZPP. Tožnikoma je bil sklep o določitvi izvedenca, s katerim je sodišče prve stopnje izvedencu postavilo vprašanja in zlasti tudi zahtevalo, da se ugotovi, ali je pri prvem tožniku nastala I. oziroma II. kategorija invalidnosti v smislu definicije iz drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, vročen. Stranki k vsebini sklepa o postavitvi izvedenca oziroma k zahtevam sodišča za podajo strokovnega mnenja nista imeli pripomb. Izvedensko mnenje specialista medicine dela, prometa in športa je sodišče prve stopnje vročilo pooblaščenki prvega tožnika, v postavljenem 15-dnevnem roku k mnenju ni poslala pripomb niti zahtev za morebitno dopolnitev ali pojasnila. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo mnenje izvedenca, ki je po proučitvi medicinske dokumentacije ter osebnem pregledu prvega tožnika v večjem delu potrdil ugotovitve invalidskih komisij o njegovi delazmožnosti, dodal je le, da se pri delu lahko v ledveno križni hrbtenici giblje le v okviru ergonomskih kotov. Potrdil pa je, da degenerativne okvare ledveno križne hrbtenice niso tako hude, da dela v svojem poklicu ne bi mogel opravljati, kar pomeni, da njegova delovna zmožnost za poklic ni zmanjšana za 50 % ali več.

Iz nobenega medicinskega izvida in nobenega mnenja torej ne izhaja, da je prvo tožnikova zmožnost za organizirano pridobitno delo popolnoma izgubljena ali delovna zmožnost za poklic zmanjšana za 50 % ali več. Tožnika si napačno razlagata določbo 71. člena ZPIZ-1. Kljub dodatnim omejitvam po ugotovitvah sodnega izvedenca, je prvi tožnik še vedno invalid III. kategorije invalidnost s pravico do premestitve in pravico do nadomestila za invalidnost ob izpolnjenih pogojih, ne more pa zgolj zaradi dodatne omejitve pri delu pridobiti novih pravic. Sodni izvedenec sicer ni opredelil od kdaj naprej obstaja pri prvem tožniku zahteva za dodatno omejitev, ker pa je odločitev v korist prvega tožnika in ker se tožena stranka zoper prvostopenjsko sodbo ni pritožila, je potrebno upoštevati, da gre prvemu tožniku dodatna omejitev od ugotovljene invalidnost 20. 4. 2010 dalje.

Navedbe v pritožbi, da prvi tožnik z ugotovljenimi omejitvami ne more opravljati dela slikopleskarja za presojo v sporu niso pomembne. Pravico do premestitve je delovnemu invalidu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, dolžan zagotoviti delodajalec, kot določa drugi odstavek 91. člena ZPIZ-1. Po 199. in 200. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02, 79/06 - ZZZPB-F, 46/07 - Odl. US, 103/07, 45/08 - ZArbit, 83/09 - Odl. US in 40/12 - ZUJF) mora delodajalec delavcu s preostalo delovno zmožnostjo zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega preostali delovni zmožnosti. Morebitne zahtevke v zvezi z zagotavljanjem ustreznega dela in upoštevanjem omejitev zmožnosti za delo mora prvi tožnik uveljavljati z ustrezno zahtevo pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da bo tožena stranka, po ugotovitvi izpolnjevanja pogojev, odločila o pravici do nadomestila za invalidnost, kot je opredeljena v 94. členu ZPIZ-1. Sodba sodišča prve stopnje je, z izjemo omenjene nebistvene nepravilnosti v izreku, pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.