Jedro

Gmotno stanje stranke nima vpliva na višino sodne takse, ki je vnaprej predpisana, je pa to okoliščina, ki jo mora sodišče v skladu s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1 upoštevati pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodnih taks, tožnici pa je dovolilo, da dolgovano sodno takso za postopek na prvi stopnji v znesku 3.825,00 EUR plača v tridesetih mesečnih obrokih po 127,50 EUR.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga takšno spremembo izpodbijanega sklepa, da bo v celoti oproščena plačila sodne takse. Ni res, da je tožnica dolžna plačati skoraj 4.000,00 EUR sodne takse. Tako odmerjeni znesek takse je neprimerno visok. Tožnica ima 420,00 EUR pokojnine in je lastnica le tretjine stanovanja, v katerem stanuje. Iluzorno je pričakovati, da tožničino življenje s plačilom takse v naslednjih tridesetih mesecih ne bi bilo ogroženo. Če takse ne bo plačala, pa bo ostala brez vsega premoženja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v skladu s tarifno št. 1111 taksne tarife pravilno odmerilo sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje. V skladu s 16. členom Zakona o sodnih taksah (1) (ZST-1) se taksa določa glede na vrednost spornega predmeta v pravdi. Gmotno stanje stranke nima vpliva na višino sodne takse, ki je vnaprej predpisana, je pa to okoliščina, ki jo mora sodišče v skladu s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1 upoštevati pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu takse. Če tožnica kljub vsemu meni, da je sodišče takso napačno odmerilo, bo lahko na podlagi 34.a člena ZST-1 vložila ugovor zoper plačilni nalog.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi tožničine izjave o premoženjskem stanju in priloženega bančnega izpiska se je lahko zanesljivo prepričalo o višini denarnih sredstev, s katerimi se tožnica preživlja. Tožničin mesečni dohodek presega dvakratnik minimalnega dohodka v državi, zato tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni upravičena do popolne taksne oprostitve. Pritožbena trditev, da je v podatkih, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje, vključen mesec z izrednim dohodkom, ni dovolj konkretizirana, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Predvsem pa gre za pritožbeno novoto, ki je pri odločanju o pritožbi po prvem odstavku 337. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (ZPP) ni dopustno upoštevati. Enako velja za pritožbeno trditev o tem, da ima tožnica v svoji lasti le tretjino stanovanja, v katerem živi. Za povrh bi tožnica to lahko navedla že v predloženi izjavi o svojem premoženjskem stanju, ne pa šele v pritožbi.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dovolilo obročno plačilo dolgovane sodne takse. Glede na ugotovljene tožničine premoženjske razmere je določilo primerno dolgo skupno dobo plačevanja obrokov. Ker višina mesečnega obroka ne dosega niti petine tožničinih mesečnih prejemkov, bo tožnica plačilo taksne obveznosti gotovo zmogla brez škode za lastno preživljanje. Odveč pa je tudi njena skrb, da bo ostala brez premoženja, če takse ne plača. V tem primeru bo sodišče dolgovano sodno takso prisilno izterjalo, medtem ko bo tožnica kljub temu lahko uveljavila sodno varstvo, ki ga terja s tožbo v tej pravdi.

7. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa tožnica v pritožbi ne navaja. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

(1) Uradni list RS št. 37/2008 in 97/2010. (2) Uradni list RS, št. 73/2007- UPB 3 in 45/2008.