Jedro

Ni že vsak neizvršen stik podlaga za novo določitev denarne kazni kot oblika izvršbe s prisilitvijo, če sodišče z gotovostjo ne ugotovi, zakaj do stika ni prišlo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve RS, št. ... z dne 21.2.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana Izpostave Šiška št. ... z dne 17.8.1995, izdan v izvršilni zadevi osebnih stikov. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je organ prve stopnje z navedenim sklepom odločil, da je tožnica v treh dneh po vročitvi sklepa dolžna plačati na račun Upravne enote Ljubljana denarno kazen v znesku 10.000 SIT, ki ji je bila zagrožena s sklepom z dne 29.5.1995, hkrati pa ji je zagrozil z novo denarno kaznijo v znesku 20.000 SIT, če ne bo omogočila stikov med mld. sinom J. in očetom M.Š. na način, določen z izvršilnim naslovom. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica svoje obveznosti ni izpolnila dne 25.5.1995 ter 4.7.1995. Razlogov, ki jih je navedla tožnica, da do stikov z otrokom ni prišlo dne 4.7.1995, ni mogoče šteti kot opravičljive, kot je to pravilno ugotovil organ prve stopnje. Prav tako ni mogoče slediti izjavi tožnice, da dne 25.5.1995 ni prišlo do stikov, ker upravičenca ni bilo na dogovorjenem mestu. Upravičenec je izjavil nasprotno, iz dopisa vzgojnovarstvene ustanove "N" pa je razvidno, da meseca maja otroka tam niso videli. Zato je organ, ki opravlja izvršbo, pravilno odločil, ko je tožnico k temu prisiljeval z denarnimi kaznimi, skladno z določili 286. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Denarna kazen je psihološka prisilitev in hkrati ekonomsko sredstvo, ki naj bi vplivalo na zavezanko k izpolnitvi njenih obveznosti, ki izhajajo iz izreka izvršilnega naslova.

Tožnica v tožbi navaja, da je zaradi okoliščin, ki so nastale po izdaji izvršilnega naslova, predlagala izdajo nove odločbe. Dejstvo je, da je oče otroka večkrat nasilno odvzel, ga za mesec dni odpeljal v ZDA brez vednosti in dovoljenja tožnice in s svojim ravnanjem otroku povzročil hudo traumo. Psihologi, ki so se z otrokom ukvarjali, so podali stališče, da je za vzpostavitev ponovnega otrokovega ravnovesja nujno potrebno, da se stiki med otrokom in očetom začasno ukinejo. Zato je tožnica tudi predlagala odložitev izvršbe odločbe o stikih, kljub temu pa organ prve stopnje izvršbe ni ustavil, nasprotno, tožnici je izrekel denarno kazen. V kasnejšem postopku se je izkazalo, da je bil tožničin predlog utemeljen, saj so z dokončno odločbo stiki med otrokom in očetom začasno ukinjeni.

Glede na navedeno je očitno, da je organ prve stopnje napačno presodil dokaze, ki so kazali na to, da je odložitev izvršbe utemeljena. Tožena stranka je napačno ocenila, da je tožnica kršila svoje obveznosti na dan 25.5.1995, ker so pred vrtcem čakali otrok in tožničini starši, a M.Š. ni bilo. Glede na to, da otrok ni bil v vrtcu, ga tam tudi niso mogli videti. Dne 4.7.1995 pa je bil otrok bolan, zato stik ni bil mogoč, tožnica pa je imela tudi smrt v družini. Tožnica meni, da je izvršilni naslov postal neizvršljiv, ker so se okoliščine po izdaji odločbe spremenile. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Po 2. odstavku 286. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) organ, ki opravlja izvršbo, najprej zagrozi zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok poteče brez uspeha, se prisilno sredstvo, s katerim mu je organ zagrozil, takoj uporabi, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novim, strožjim prisilnim ukrepom. Na navedeni zakonski podlagi je upravni organ zavezanki B.Š. (sedaj S. s sklepom z dne 29.5.1995 zagrozil z denarno kaznijo v znesku 10.000 SIT, če ponovno ne bo omogočila stika med mld. sinom J. in očetom M.Š., na način, kot ga je določal izvršilni naslov, to je odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 6.3.1995, in zagrozil, da bo kot prisilni ukrep uporabljena nova denarna kazen v znesku 20.000 SIT.

Po pregledu podatkov upravnih spisov po presoji sodišča v izvršilnem postopku ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, ali je tožnica dne 25.5.1995 in 4.7.1995 res ravnala v nasprotju z določeno obveznostjo omogočanja stikov med očetom M.Š. in mld. sinom J. Nasprotujoče izjave glede stika z dne 25.5.1995 med B.Š. in M.Š. v postopku niso bile razčiščene, temveč sta tako organ prve stopnje kot tožena stranka nekritično sledila izjavi M.Š., da je on bil tega dne pred vrtcem in da do stika ni prišlo, ker otroka ter tožničinega očeta tam ni bilo. Na pritožbeni ugovor tožnice, da bi o tej okoliščini lahko bil zaslišan tožničin oče, ki je pripeljal otroka na stik, tožena stranka ni odgovorila. Dopis vzgojnovarstvene ustanove "N", da otroka v maju mesecu v vrtcu nikoli niso videli (videli pa so starega očeta), sam zase še ni dovolj za ugotovitev, da tožnica ni izpolnila obveznosti dne 25.5.1995. Nerealizacijo stika z dne 4.7.1995 je tožnica opravičevala z otrokovo boleznijo in s smrtnim slučajem v družini. Prvostopni organ je na podlagi predloženega zdravniškega spričevala z dne 28.6.1995, iz katerega izhaja, da so pri dečku ugotovljeni paraziti v blatu in vnetje spolovila, zaradi česar se predlaga zdravljenje, ugotovil, da dne 4.7.1995 otrok ni bil bolan in da stik ni bil realiziran, ker ga mati ni omogočila. Po presoji sodišča v tem primeru ni bilo popolno razčiščeno ali je otrok bil bolan ali ne, saj niti prvostopni organ niti tožena stranka nista obrazložila, na podlagi česa zaključujeta, da otrok ni bil bolan. Zato se sodišču glede realizacije stikov z dne 25.5.1995 in 4.7.1995 vzbuja dvom v ugotovitev, da tožnica ni omogočila stikov. Ni namreč že vsak neizvršen stik podlaga za novo določitev denarni kazni kot obliko izvršbe s prisilitvijo. Že zaradi tega je sodišče odpravilo izpodbijano odločbo, ne da bi presojalo še ostale tožbene navedbe.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 65/97 popr.). Citirano določbo ZUS/77 kakor tudi določbe ZUP je smiselno uporabilo kot republiška predpisa na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).