Jedro

Davčna osnova se določi s cenitvijo prihodkov in odhodkov, če zavezanec vloži davčno napoved, vendar ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, ali so te vsebinsko napačne, ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki opravičujejo sum glede njihove vsebinske pravilnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Glavnega urada Davčne uprave RS z dne 13. 4. 2001, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada L., Izpostava B. z dne 3. 11. 1997. S slednjo je bila po opravljenem inšpekcijskem pregledu poslovnih knjig za tožnika ugotovljena davčna osnova od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti, v višini 12,182.562 SIT ter odmerjen davek iz dejavnosti v višini 3,870.673 SIT.

2. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje v celoti sledi razlogom izpodbijane odločbe glede razlogov za oceno davčne osnove ter se nanjo sklicuje. Ugotavlja, da tožnik sami metodi izračuna in postopku ne ugovarja, pavšalno ugovarja le ugotovljenemu pribitku, konkretnih podatkov ali razlogov za znižanje davčne osnove pa ne izkaže. 3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb upravnega postopka in kršitve materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev oprlo na določbo tretje alineje tretjega odstavka 45. člena ZDoh, po kateri lahko davčni organ določi davčno osnovo s cenitvijo prihodkov in odhodkov. Tožena stranka pa se je, ne da bi tožnika opozorila na domnevne pomanjkljivosti oziroma ga pozvala na odpravo le-teh, odločila za najhujšo sankcijo, to je določitev davčne osnove, ki je približno 10 krat višja od prijavljene. Tožnik je neuka oseba in bi potreboval ustrezne instrukcije. V kritičnem času je svojo dejavnost opravljal na poslovno neatraktivni lokaciji. Predlagal je postavitev ustreznega sodnega izvedenca, vendar je bil dokazni predlog zavrnjen. Davčni inšpektor prav gotovo ni ustrezen nepristranski strokovnjak, katerega ugotovitve so lahko podlaga za sodno odločbo. Tožnik se že nekaj časa več ne ukvarja s to dejavnostjo, morebitna prisilna izterjava pa bi ga uničila tudi kot človeka, moža in očeta.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po prehodni določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pravočasne in dovoljene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizijo, kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, je po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 dopustno vložiti zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). V skladu s 86. členom ZUS-1 Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekala tudi sodna presoja v obravnavani revizijski zadevi.

8. Tožeča stranka je revizijo (prej pritožbo) vložila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot je bilo že navedeno, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato se Vrhovno sodišče do navedb v zvezi s tem ni opredeljevalo. Ker pa je bila revizija (prej pritožba) vložena v času, ko je še veljal ZUS, Vrhovno sodišče le pojasnjuje, da je ZUS glede pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja določal, da je ta pritožbeni razlog dopustno uveljavljati le, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku (72. člen ZUS).

9. Kot drugi revizijski (prej pritožbeni) razlog je tožeča stranka uveljavljala bistvene kršitve določb upravnega postopka. V skladu s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, ne pa zaradi kršitev določb upravnega postopka. Te ugovore je mogoče upoštevati samo v primeru, če se sodišče prve stopnje do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na kršitve upravnega postopka, ne bi opredelilo oziroma bi njihovo prezrtje v sodbi sodišča prve stopnje predstavljalo bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Tega pa tožnik v reviziji ne zatrjuje.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo materialno pravo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno. Odločitev je bila pravilno oprta na določbo 45. člena ZDoh, po kateri lahko davčni organ določi davčno osnovo s cenitvijo prihodkov in odhodkov, če zavezanec vloži davčno napoved, vendar ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, ali so knjige in evidence vsebinsko napačne, ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki opravičujejo sum glede njihove vsebinske pravilnosti (tretja alineja tretjega odstavka 45. člena ZDoh). V zvezi s tem se tožnik v reviziji sklicuje na svojo neukost ter poudarja, da bi potreboval ustrezne instrukcije ter da bi moral biti prej opozorjen na domnevne pomanjkljivosti in pozvan na njihovo odpravo. Iz zakona ne izhaja, da bi davčni organ moral zavezance pred odmero davka opozarjati na pomanjkljivosti ter jih pozivati na njihovo odpravo. Davčna osnova za davek iz dejavnosti se ugotavlja po podatkih iz davčne napovedi, ki mora temeljiti na podatkih iz poslovnih knjig (prvi odstavek 45. člena ZDoh), katere so dolžni voditi tudi zasebniki. Pri tem se na svojo eventualno pravno oziroma finančno-računovodsko neukost ne morejo uspešno sklicevati. Tožnik je kot samostojni podjetnik opravljal dejavnost in je moral biti seznanjen z obveznostmi, ki izhajajo iz opravljanja dejavnosti, vključno z vodenjem poslovnih knjig.

11. Glede višine ocenjene davčne osnove se Vrhovno sodišče strinja z izpodbijano sodbo, da tožnik ni izkazal, da bi bila ocenjena davčna osnova nižja. S cenitvijo določena davčna osnova se namreč lahko zniža le, če zavezanec dokaže, da je osnova nižja (šesti odstavek 45. člena ZDoh). Tožnik pa v tej smeri ni predložil nobenih dokazov. Podatki, na podlagi katerih je bila opravljena ocena, ter način izračuna osnove izhajajo iz zapisnika in izpodbijane odločbe. Načinu izračuna osnove oziroma uporabljeni metodi pa, kot že navedeno, tožnik ni ugovarjal. 12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je bila revizija tožeče stranke na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnjena.