Jedro

Po presoji sodišča je imela tožnica pravni interes le do trenutka, ko se nihče od preostalih strank upravnega postopka ni pritožil v zvezi z odločitvijo organa, da se zahtevan del podjetja o katerih je bilo odločeno z izpodbijano delno odločbo, ne vrne denacionalizacijskem upravičencu v naravi, pač pa se mu vrne kot odškodnina v obliki izročitve obveznic. V tem trenutku je prenehal pravni interes tožnice v zvezi z navedenim upravnim postopkom. Glede na odsotnost pritožbe ostalih strank (zaradi katerih bi se odločitev organa še morebiti spremenila glede zaveze vrniti zahtevan delež podjetja v naravi), izdana izpodbijana odločba v ničemer ne posega v pravice in dolžnosti tožnice, ki ni zavezanka iz izpodbijane delne odločbe, ni dolžna kaj storiti, dati ali opustiti iz izpodbijane delne odločbe o denacionalizaciji, njen pravni položaj se ne bo spremenil ne z zavrnilno, ne z ugodilno izpodbijano delno odločbo o denacionalizaciji.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno odločbo o denacionalizaciji je prvostopenjski organ odločil, da je upravičenec do denacionalizacije za delež 48 % podržavljanega podjetja A. po pokojni A. A. je dr. B. B., rojen ..., stanujoč ..., MD ... (1. točka izreka). Zavezanec za vračilo B., d. d, mora upravičencu dr. B. B., za denarno vrednost podržavljenega podjetja „A.“, po pravnomočnosti te delne odločbe o denacionalizaciji, izročiti obveznice B., d. d, vse v deležu 48 % od skupne vrednosti 2.873.272,03 USD, kar znaša 1.379.170,57 USD oz. 1.255.389,19 EUR, po veljavnih predpisih o izdaji obveznic in izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec B., d. d. (2. točka izreka). Z odločbo št. 733 z dne 15.10.1945, ki jo je izdala Okrajna zaplembena komisija v Gornji Radgoni in odločbo Zp 4/47/3, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Gornji Radgoni, odškodnina za podržavljeno premoženje ni bila določena (3. točka izreka). Stroški postopka oz. posebni denarni izdatki organa, ki vodi postopek niso bili zaznamovani. Vsaka stranka trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi postopka (4. točka izreka). O preostalem delu zahteve bo odločeno z delno oz. dopolnilno odločbo o denacionalizaciji (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane delne odločbe o denacionalizaciji izhaja, da upravni organ po uradni dolžnosti zvezi z določbo drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ugotovil sledeče: - A. A., roj. ... v ..., pok. od ....1986, z zadnjim stalnim preb. ..., je bila od 19.7.1947 pa vse do svoje smrti avstrijska državljanka, kar dokazuje potrdilo o državljanstvu, št. ..., z dne 6.5.1963, ki ga je izdal urad v Avstriji; - B. B., roj. ... v ..., stanujoč ..., na podlagi sodbe VS RS št. X Ips 108/2009 z dne 2.6.2009, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS od 28.8.1945 dalje šteje za jugoslovanskega in slovenskega državljana. Nadalje iz listine o podelitvi državljanstva, št. ..., ki je bila izdana s strani R Avstrije izhaja, da mu je bilo dne 7.6.1950 podeljeno avstrijsko državljanstvo, od 13. nov. 1964 dalje pa je bil državljan ZDA, kar izhaja iz dopisa ameriške ambasade, z dne 10.1.2012. Za presojo izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. čl. ZDen so upoštevne mirovne pogodbe in mednarodni sporazumi, ki jih je sklenila ali je k njim pristopila FLRJ oziroma SFRJ in tudi pogodbe, sklenjene med dvema tujima državama ter izvedbeni zakoni teh držav, in sicer: a) Pravica do odškodnine od Republike Avstrije se med drugim ugotavlja na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije z dne 15.5.1955, h kateri je Jugoslavija pristopila dne 28. 11. 1955 (Uradni list FLRJ, MP, št. 2/56, v nadaljevanju ADP). Republika Avstrija je leta 1962 sprejela zakon za izvedbo ADP (11. Staatsvertragsdurchführungsgesetz, BGBl, št 47/62).

b) Finančna in izravnalna pogodba (FIP), sklenjena 27. 11. 1961 med Avstrijo in Nemčijo (FIP), je pravni vir, ki je urejal odškodnino za premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Na podlagi FIP so bile osebe upravičene do odškodnin od Republike Avstrije, če so na dan 1. 1. 1960 imele stalno prebivališče v Avstriji, na dan podpisa z dne 27.11.1961 pa so bili avstrijski državljani. Iz dokumentacije v zadevi izhaja, da navedene formalne pogoje sicer A. A. izpolnjuje, vendar je pri odločitvi potrebno upoštevati tudi pogoje v Izvedbenih predpisih.

3. Za izvedbo FIP je bil sprejet UVEG 1, s katerim je Republika Avstrija uredila plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in priseljencem. Prvostopenjski organ je ugotovil, da prejšnja lastnica A. A. in njen sin B. B. (kot nadomestni upravičenec na podlagi 12. člena ZDen) za podržavljeno premoženje - podjetje A., v smislu določbe drugega odstavka 10. člena ZDen nista prejela oziroma nista imela pravice dobiti odškodnine od tuje države. Upravni organ je B., d. d. (v nadaljevanju B., d. d.) in C., d. o. o. dal možnost, da v skladu z določbo drugega odstavka 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v primeru, da vztrajata na tem, da sta prejšnja lastnica oziroma nadomestni upravičenec odškodnino za podržavljeno premoženje podjetja dejansko tudi dobila oziroma da sta bila do nje upravičena, v določenem roku tudi ustrezno dokažeta, kar pa vse do izdaje prvostopenjske odločbe nista uspela storiti. Vrednost podržavljenega podjetja se na podlagi 8. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin (v nadaljevanju Navodilo) in prvega, drugega in šestega odstavka 44. člena ZDen, ugotovi po metodi neto aktive, pri čemer je neto aktiva razlika med vrednostjo sredstev podjetja (celotna aktiva) ter vrednostjo obveznosti podjetja (pasiva podjetja). Upravni organ je tekom postopka zavezanca B., d. d. večkrat pozval, da se opredeli o predlogu pooblaščencev upravičenca za izdajo delne odločbe v obliki odškodnine v obveznicah B., d. d., še posebej pa glede zahtevanih 6 % obresti od 1. 7. 1996 dalje. Dne 10. 9. 2019 je upravni organ s strani B., d. d. prejel odgovor, iz katerega med drugim izhaja, da se B., d. d. v tej fazi postopka ne strinja z izdajo delne odločbe, ker meni, da v zadevi še vedno ni dokončno ugotovljeno, ali je bivša lastnica A. A. imela pravico dobiti odškodnino od Avstrije. Dne 3. 10. 2019 je B., d. d. upravnemu organu posredoval dopis, iz katerega izhaja, da na ugotovitve komisije za denacionalizacijo v izdanem poročilu z dne 18. 9. 2019 za izplačilo odškodnine v višini 2.873.272,03 USD nima posebnih pripomb. Prav tako B., d. d. nima pripomb glede navedb pooblaščencev upravičenca o tem, da so obveznice obrestovane po 6 % obrestni meri od 1. 7. 1996 do 30. 6. 2016 in navaja, da v tem primeru ne gre za zamudne obresti, pač pa z ZDen in Uredbo določene obresti na obveznice. Pooblaščenec C., d. o. o. je v svojem odgovoru navajal splošne pripombe glede upravičenosti do denacionalizacije, in sicer še naprej opozarja, da je brez dvoma primarna dolžnost upravnega organa, da sam po uradni dolžnosti ugotovi, če je upravičenec imel pravico prejeti odškodnino od tuje države, zaradi česar je sporno, da je navedeno dolžnost prevalil na stranke postopka, ki morajo take poizvedbe opravljati na lastne stroške, da je pri preizkusu zahteve v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen bistveno le, če je razlaščenec v tuji državi imel na voljo pravno podlago za pridobitev (kakršnekoli) odškodnine, ki je imela temelj v odvzemu premoženja.

4. Zoper navedeno delno odločbo je vložila pritožbo družba C., d. o. o. in navaja, da odločitev izpodbijane odločbe izhaja iz nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere je prvostopenjski organ zmotno uporabil materialni predpis ter kršil pravila postopka. Navaja, da je prvostopenjski organ prenagljeno in napačno zaključil, da upravičenec oziroma njegova pravna prednica nista imela pravice do odškodnine v Republiki Avstriji, ki bi ju izključevala kot denacionalizacijska upravičenca in da odškodnine tudi nista prejela. Tožena stranka v drugostopenjski odločbi navaja, da pritožnik izrecno ne izpodbija odločitve glede vrste premoženja, niti glede načina vračanja ali glede višine odškodnine, kot je bila določena z izpodbijano odločbo. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov in potrdil prvostopenjsko odločitev ter se v drugostopenjski odločbi skliceval na obrazložitev le-te.

5. Družba C., d. o. o. je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija delno odločbo o denacionalizaciji. Izpodbijano odločbo je upravni organ kot državni organ izdal na podlagi prvega odstavka 54. člena ZDen, kar pomeni, da je formalni pogoj za izpodbijanje odločbe v upravnem sporu izpolnjen. Tožeča stranka meni, da je izpolnjen tudi materialni pogoj za izpodbijanje odločbe v upravnem sporu, saj je tožnica bila stranka v upravnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, s katero je upravni organ tudi odločil o obveznostih in pravnih koristih tožnice. Upravni organ je namreč odločil, da je upravičenec upravičen do denacionalizacije oziroma vračila podjetja, ki je pravni prednik tožnice. Upravni organ je sicer odločil, da podjetja ni mogoče vrniti upravičencu, zaradi česar mora vrednost podržavljenega premoženja v obliki obveznic vrniti zavezanec. Okoliščina, da upravičenec zaradi določenih ovir ne bo prejel vrnjenega ustreznega kapitalskega deleža podjetja, ne pomeni, da nima pravnega interesa v tej zadevi, saj gre še vedno za postopek glede denacionalizacije podjetja, ki je pravdni prednik tožnice, kar pomeni, da bo zavezanec zgolj izvršil sicer tožničino obveznost. Dodaten razlog, da izpodbijana odločba vpliva na pravni položaj tožnice pa je, da odločitev upravnega organa glede statusa upravičenca vpliva tudi na odločitve upravnega organa v drugih denacionalizacijskih postopkih, v katerih sta stranki postopka upravičenec in tožnica ter v katerih je dejansko stanje glede presoje statusa upravičenca enako. Aktivna legitimacija tožnice tudi ne more biti sporna zato, ker je tožnici aktivno legitimacijo priznal že upravni organ, ko ji je vročal pisanja v upravnem postopku, jo pozival na sodelovanje in ji vročil tudi izpodbijano odločbo, s katero jo je poučil o njeni pravici do pritožbe oziroma nazadnje do upravnega spora. Tožnik v tožbi povzema relevantno dejansko stanje in pravno podlago. Glede napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava pa meni, da niso podani izključitveni razlogi po prvem odstavku 10. člena ZDen, kar pomeni, da ima upravičenec tudi status upravičenca v denacionalizacijskem postopku. Odločitev upravnega organa je preuranjena, prav tako pa tudi nepravilna.

Upravni organ po mnenju tožnice pri presoji obstoja razlogov iz 10. člena ZDen ni izpolnil niti svoje prve naloge in ni ugotovil katere mirovne pogodbe in mirovni sporazumi so bili sklenjeni med SFRJ in vsemi državami, v katerih je pravna prednica upravičenca živela od sredine druge svetovne vojne. Glede obstoja mirovnih pogodb in mirovnih sporazumov sklenjenih med SFRJ in Švico je upravni organ pavšalno in brez vsake podlage navedel, da takšnih pogodb oziroma sporazumov ni bilo oziroma, da naj bi bil na podlagi mednarodnih pogodb pogoj za odškodnino obstoj švicarskega državljanstva v trenutku podržavljenja premoženja. Taka obrazložitev upravnega organa dejansko zbuja dvom ali je upravni organ sploh preveril obstoj mirovnih pogodb in sporazumov med SFRJ in Švico. Obstaja tudi utemeljen dvom, da je upravni organ preveril obstoj in vsebino vseh mirovnih pogodb in mirovnih sporazumov, ki bi lahko v Republiki Avstriji predstavljali podlago za prejem odškodnine za podržavljeno premoženje od tuje države in s tem izključitveni razlog po 10. členu ZDen. Če bi upravni organ preveril vse mirovne pogodbe in mirovne sporazume, bi ugotovil, da je pravna prednica upravičenca imela pravico prejeti odškodnino vsaj v Republiki Avstriji. Navedeno potrjuje vsebina dopisa Društva D. z dne 14. 3. 2012 (v nadaljevanju Dopis društva), iz katerega izhaja, da je pravna prednica upravičenca dejansko od Republike Avstrije prejela odškodnino v višini 1,763.982 ATS. Upravni organ je bil z vsebino Dopisa društva seznanjen, saj ga je tožnica na to tekom postopka na prvi stopnji večkrat opozorila in Dopis društva tudi predložila kot dokaz. C. C. je bil v času sestave tega dopisa tudi bil predsednik društva, katerega zaslišanje je tožnica predlagala in je bil zavrnjen. Meni, da je upravni organ bistveno kršil določbe 8. in 10. člena ZUP, saj brez upoštevanja vseh relevantnih dokazov in opredelitve upravnega organa o njih, nikakor ni mogoče trditi, da bi upravni organ opravil celovito dokazno oceno, tako, ki mu omogoča ugotoviti materialno resnico, ki predstavlja dejansko premiso za uporabo materialnega prava. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovno obravnavo prvostopenjskemu organu.

6. Stranka z interesom je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe tožnice in navedla, da le-ta nima neposrednega pravnega interesa za tožbo. Z izpodbijano delno odločbo je organ prve stopnje odločil, da se upravičencu prof. dr. B. B. vrne odvzeto premoženje v obliki odškodnine. Zavezanec za plačilo je namreč B., d. d., ki bi edini imel pravni interes za tožbo, a ta ni vložil niti pritožbe niti tožbe. Tožeča stranka ni zavezanec iz izpodbijane delne odločbe. Tožeča stranka tudi ni omenjena v izreku odločbe, njen pravni položaj se ne spremeni ne z zavrnilno, ne z ugodilno odločbo o denacionalizaciji. Zaradi tega je njeno videnje procesne legitimacije zmotno. Položaj tožeče stranke v primeru denacionalizacijskega postopka, ko se zahteva odškodnina, ne pa vračilo v naravi, tak, da se ne spremeni ne s pozitivno, ne z negativno odločbo druge stopnje. Tožeča stranka ni ne zavezanec, niti ni dolžna kaj storiti, dati ali opustiti iz odločbe o denacionalizaciji, niti ni zavezanec iz odločbe kot izpolnitveni pomočnik. Po 26. in 42. členu ZDen lahko upravičenec namesto vračila v naravi zahteva odškodnino. Torej je pri vračanju nepremičnin, če ni možno vračilo v naravi, določeno, da ima upravičenec pravico do izbire. Če se upravičenec odloči za plačilo, ki ga izplača B., d. d., pravna oseba, ki je imela nepremičnine, ki naj bi se vračale, sploh ni zavezanec z odločbo o denacionalizaciji, ki se glasi na plačilo odškodnine, ne zadeva niti posredno, še manj pa posredno. Izpodbijana odločba tako učinkuje zgolj med B., d. d. in stranko z interesom. Tožeča stranka nima neposrednega interesa za tožbo, če pa potekajo še kje drugje upravni postopki, pa to ni razlog za priznanje pravnega interesa za izpodbijanje odločbe v tem postopku. Stranka z interesom ugovarja uporabi pojma aktivna legitimacija, ki je stvar materialnega prava. V točki 2. tožbe tožeča stranka razlaga procesne predpostavke in temu pravi aktivna legitimacija, po vsebini pa gre za procesno legitimacijo. Tudi v teoriji upravnega spora je dopustna zgolj tožba tožnika, ki uveljavlja kršitev svoje pravice ali pravne koristi. Tožeča stranka ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Tožeča stranka tudi sama pove, da ji ni bila kršena pravica, ampak samo navaja, da je stranka v drugih upravnih postopkih.

7. Dejansko stanje, ki ga predstavlja tožnica nima podlage v spisu. Potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 16. 12. 2010 je javna listina. To potrdilo je tuja javna listina v smislu 164. in tretjega odstavka 170. člena ZUP. Listine, ki jih avstrijski organi izdajo po pravi Avstrije imajo enako dokazno moč kot domače listine, saj jih na podlagi 41. člena Pogodbe med FLRJ in Republiko Avstrijo o vzajemnem pravnem prometu ni potrebno overjati. Za javno listino pa velja, da dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Če je Avstrija potrdila, da po avstrijskih predpisih upravičenec ni imel pravice do odškodnine, pač te pravice ni bilo. Navedbe v tožbi so protispisne in jasno povedo, da stranka z interesom predmetnega spisa ni pregledala, da je tožba vložena brez pravnega interesa. Upravni organ je jasno in popolnoma obrazložil, da A. A. ni prejela odškodnine in je tudi ni mogla prejeti niti po Avstrijski državni pogodbi in tudi ne po FIP in drugih pogodbah. Glede dopisa Društva D. z dne 19. 3. 2012 pa stranka z interesom navede, da je listina napisana s strojem in s strojem napisan podpis C. C. brez osebnega podpisa. O tej listini se je upravičenec že izjasnil dne 4. 4. 2012, da informacije v tej listini ne ustrezajo dejanskemu stanju glede vodenja postopkov odločb zneskov in ostalega. Informacije v listini so neresnične. Dopis je napisan s strojem, listina nima podpisa, niti izjave volje in pravni nullum, tudi v primeru ZUP je jasno kakšna je podpisana listina.

8. B., d. d. je kot stranka z interesom v odgovoru stranke z interesom B. B. navedla, da se sicer izpodbijana delna odločba ne nanaša na tožečo stranko, vendar je v času izdaje obeh upravnih aktov, tako prvostopenjske odločbe kot odločbe pritožbenega organa, bila tožeča stranka neposredno imenovana za zavezanko za vrnitev v naravi dela nepremičnin ter s tem potencialno zavezana za izpolnitev zahtevka in izvršitev morebitne upravne odločbe. Denacionalizacijski upravičenec je šele z vlogo s 13. 2. 2021, torej po vložitvi tožbe, zahtevek opredelil tako, da se ta primarno glasi na odškodnino, podrejeno pa na vrnitev stvari, kar pomeni, da je tožeča stranka vendarle zainteresirana za vprašanja, ki vplivajo na njeno morebitno obveznost. Stališče sodišča in njegova odločitev v tem sporu bilo hkrati obvezujoče tudi na položaj tožeče stranke v nadaljevanju upravnega postopka.

9. Tožnica v pripravljalni vlogi še izpostavlja, da je bila stranka v upravnem postopku na prvi stopnji, kar pomeni, da je nedvomno imela pravni interes v upravnem postopku in s tem pravico do izpodbijanja izpodbijane odločbe v upravnem sporu. Tožnica dodatno pojasnjuje, da predstavlja izpodbijana odločba eno izmed več delnih odločb, ki jih je upravni organ izdal v denacionalizacijskem postopku. Tožnica izpostavlja, da mora upravni organ po prejemu zahteve za denacionalizacijo po uradni dolžnosti preveriti, če za vlagatelja te zahteve obstaja izključitveni razlog po drugem odstavku 10. člena ZDen. Rešitev tega vprašanja pa je, če je pravna prednica stranke z interesom imela pravico do odškodnine v tuji državi oziroma če je odškodnino prejela, predpogoj za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo. Ker upravni organ tega predhodnega vprašanja ni rešil, je o zahtevi stranke z interesom odločil preuranjeno, kar pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in jo je potrebno odpraviti, zadevo pa vrniti upravnemu organu v ponovno odločanje.

10. Pooblaščenec stranke z interesom prof. dr. B. B. je v vlogi z dne 2. 8. 2022 sodišče obvestil, da je navedeni umrl in z vlogo z dne 7. 9. 2022 predložil še potrdilo o smrti navedenega (C8 – mrliški list z overjenim prevodom, iz katerega je razvidno, da je pooblastitelj umrl ...). Navedel je še dediče po umrlem, sinove umrlega, in sicer Č. Č., D. D. in E. E., ki so poleg overjenih prevodov rojstnih listov (priloge C9 - C11) predložili tudi pooblastila za zastopanje po istem odvetniku (priloge C1 – C7). Pooblaščenec je predlagal, da sodišče nadaljuje postopek z dediči po umrlem.

11. Ker je imela navedena umrla stranka z interesom v postopku pooblaščenca – odvetnika, umrla pa je po začetku postopka (postopek se je začel z vložitvijo tožbe 15. 1. 2021), sodišče postopka skladno s prvim odstavkom 100. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni prekinilo. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben (80. člen ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, kolikor ZUS-1 ne določa drugače). Smrt stranke ima za posledico konec njene pravne sposobnosti in s tem konec sposobnosti biti stranka v sodnem postopku. Sodišče ugotavlja, da se sicer postopek vodi glede izdane delne odločbe o denacionalizaciji, v kateri je bil umrli določen kot denacionalizacijski upravičenec v zvezi z določitvijo odškodnine za v izpodbijani odločbi navedene predhodno podržavljene nepremičnine, sodišče pa glede predmeta odločanja ugotavlja, da gre za odločanje o pravici, ki lahko preide na pravne naslednike. Dediči umrlega prof. dr. B. B. so Č. Č., D. D. in E. E. Vendar pa se skladno s 100. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v zadevi, kadar je stranka umrla, pa je v postopku imela pooblaščenca, postopek ne prekine. Od smrti dalje pooblaščenec namreč zastopa dediče, dokler mu dediči pooblastila ne prekličejo. Dediči vstopijo na mesto umrle stranke s trenutkom njene smrti po samem zakonu. Tako so navedeni dediči po umrlem prof. dr. B. B. kot dediči umrlega denacionalizacijskega upravičenca po navedeni delni odločbi o denacionalizaciji stranka z interesom in so postopek po samem zakonu prevzeli v stanju, v katerem je bil v času smrti zapustnika.

K I. točki izreka

12. Tožba ni dovoljena.

13. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

14. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi s tožbo, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora. Pravni interes za upravni spor je torej podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist v smislu, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega (ne pa samo dejanskega) položaja.

15. Tožnica je zatrjevala svoj pravni interes za vložitev tožbe, in sicer je navajala, da ima položaj stranke v upravnem sporu že zaradi tega, ker je bila stranka v upravnem postopku. Meni, da je imela pravni interes tako na prvi kot drugi stopnji upravnega postopka, pravni interes ji je namreč priznal tudi upravni organ, ki ji je vročal pisanja v upravnem postopku, jo pozival na sodelovanje in ji vročil tudi izpodbijano odločbo, s katero jo je poučil o njeni pravici do pritožbe oz. nazadnje do upravnega spora.

16. Sodišče ugotavlja, da je nesporno tožnica bila udeležena v upravnem postopku kot pravna prednica podjetja, katere delež je zahteval prof. dr. B. B., zaradi navedenega je imela tudi pravni interes za udeležbo v navedenem upravnem postopku.2 Tožnica je sicer bila udeležena v upravnem postopku in s tem pridobila formalno pravico vložiti tožbo v upravnem sporu (prvi odstavek 17. člena ZUS-1), vendar se končna odločitev v upravnem postopku, torej izpodbijani akt, dejansko ne nanaša na pravico, zaradi varovanja katere se je tožnica udeleževala upravnega postopka.3

17. Po presoji sodišča je imela tožnica pravni interes le do trenutka, ko se nihče od preostalih strank upravnega postopka ni pritožil v zvezi z odločitvijo organa, da se zahtevan del podjetja o katerih je bilo odločeno z izpodbijano delno odločbo, ne vrne denacionalizacijskem upravičencu v naravi, pač pa se mu vrne kot odškodnina v obliki izročitve obveznic. V tem trenutku je prenehal pravni interes tožnice v zvezi z navedenim upravnim postopkom. Glede na odsotnost pritožbe ostalih strank (zaradi katerih bi se odločitev organa še morebiti spremenila glede zaveze vrniti zahtevan delež podjetja v naravi), izdana izpodbijana odločba v ničemer ne posega v pravice in dolžnosti tožnice, ki ni zavezanka iz izpodbijane delne odločbe, ni dolžna kaj storiti, dati ali opustiti iz izpodbijane delne odločbe o denacionalizaciji, njen pravni položaj se ne bo spremenil ne z zavrnilno, ne z ugodilno izpodbijano delno odločbo o denacionalizaciji. Izpodbijana odločba z dne 8. 10. 2019 učinkuje namreč zgolj med upravičencem in B., d. d., kot zavezancem za vračilo v obliki svojih obveznic, ki tudi ni spolnitveni pomočnik tožnice. Sodišče ugotavlja, da mora biti pravni interes neposreden, kar pomeni, da sprememba pravnega položaja oz. poseg v pravice tožnice izvira neposredno iz same odločbe, česar v konkretni zadevi ni, zato tožnica nima neposrednega interesa za vložitev upravnega spora v zvezi z izpodbijano odločbo.

18. Tožnica še navaja, da bi rada dosegla celovito varstvo svojih pravnih interesov, saj želi preprečiti, da bi napačna odločitev upravnega organa postala pravnomočna in izvršljiva. Tožnica je namreč v zvezi z navedenim pojasnila, da je organ z delnima odločbama, ki ju je izdal v postopku, št. 301-35/1993 in št. 301-195/1993, glede položaja oz. statusa upravičenca odločil povsem enako kot v izpodbijani odločbi, pri čemer njegova odločitev v vseh delnih odločbah temelji na napačni odločitvi, da ne obstaja izključitveni razlog po drugem odstavku 10. člena ZDen. Meni, da bo tudi v naslednjih delnih odločbah upravni organ gotovo odločil enako in s tem ponovno upravičencu priznal status upravičenca do denacionalizacije, čeprav je taka odločitev upravnega organa po oceni tožnice zmotna in zato napačna. Sodišče pripominja, da stranka lahko doseže varstvo svojih pravnih interesov, med drugim tudi preprečitev napačne odločitve organa, vendar le, če tak pravni interes v zvezi z izpodbijano odločbo ima. V konkretnih zadevi takšnega neposrednega pravnega interesa v zvezi z izpodbijano delno odločbo nima, kot že zgoraj obrazloženo. Le neposredni pravni interes v zvezi s konkretno izpodbijano odločbo pa mora stranka izkazati za njeno izpodbijanje in tak interes sodišče tudi varuje, ne pa dejanskega interesa strank.

19. Tožnica bo lahko v bodočih postopkih varovala svoje pravne interese, če jih bo izkazala v vsakem posameznem izmed njih. Organ namreč pravilno skladno s prvim odstavkom 66. člena ZDen v odločbi, tudi delni odločbi o denacionalizaciji, odloči o premoženju, ki se vrača, in o upravičencih, ki se jim to premoženje vrača. Tako je ugotovil tudi v konkretni delni odločbi glede tam določenega deleža v podjetju v zvezi z 12. členom ZDen in 67. členom ZDen, da je v zvezi z njimi denacionalizacijski upravičenec vložnik zahteve za denacionalizacijo, pri čemer je presojal pogoje tudi glede drugega odstavka 10. člena ZDen, da mati vložnika zahteve za denacionalizacijo ni dobila niti ni imela pravice dobiti odškodnine za razlaščeno obravnavano nepremično premoženje od Republike Avstrije. Organ bo glede vsakega premoženja, katerega vrnitev je (še) zahtevana, presojal pogoje po ZDen za vrnitev takega podržavljenega premoženja in ob morebitni ugodilni odločbi v zvezi s tem ob uporabi 66., 67. in 12. člena ZDen tudi ugotavljal denacionalizacijske upravičence v vsaki nadaljnji izdani delni odločbi o denacionalizaciji.4

20. Kot že navedeno, izpodbijana delna odločba ne vpliva na pravni položaj tožnice in ne bo vplivala na morebitne nadaljnje izdane delne odločbe v upravnem postopku, saj je bila izdana v zvezi s posebej opredeljenim premoženjem. V vsakem od nadaljnjih odločb pa bo namreč moral organ pojasniti, kdo in zakaj (če sploh) je v zvezi z določenim zahtevanim premoženjem denacionalizacijski upravičenec do njihove vrnitve oz. do odškodnine, če vrnitev v naravi ni mogoča. Če bo tožnica v zvezi z navedenim premoženjem izkazala pravni interes, bo lahko v postopku sodelovala, uveljavljala svoje ugovore, tudi v zvezi z določitvijo denacionalizacijskega upravičenca v zvezi z vrnitvijo določenega premoženja, vlagala pritožbe in ob izkazanem interesu tudi morebitne upravne spore. Navedeno pa ne vpliva na njen položaj (neobstoj pravnega interesa) v zvezi s konkretnim upravnim sporom. Če potekajo še drugi upravni postopki, pa to ni razlog za priznanje pravnega interesa za izpodbijanje odločbe, v izreku katere tožnica ni navedena kot zavezanec.

21. Na pomanjkanje pravnega interesa tožnice za vložitev tožbe je opozorila že stranka z interesom – vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v odgovoru na tožbo, tožnica pa je nanjo odgovorila s prvo pripravljalno vlogo, vendar pa po presoji sodišča ni izkazala, da bi imela pravni interes za takšno tožbo. Po presoji sodišča je namreč pravni interes tožnice za odločitev v zvezi z izpodbijanim aktom prenehal v trenutku, ko se nihče od preostalih strank upravnega postopka ni pritožil v zvezi z odločitvijo, da se zahtevan delež podjetja, o katerem je bilo odločeno z delno odločbo, ne vrne v naravi, pač pa se vrne v obliki odmerjene odškodnine. Tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu namreč tožnica ne bi mogla izboljšati svojega pravnega položaja. S tem tožnica nima pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj izpodbijani upravni akt očitno ne posega v njeno pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist. Zato je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

22. Ob ugotovitvi, da pravni interes tožnice ne obstaja, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

23. Sodišče je odločitev v tem upravnem sporu sprejelo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer na seji, torej brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker o tožbah ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja procesnih predpostavk sprejelo procesno odločitev.

K II. točki izreka

24. Glede priglašenih stroškov strank je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 Zvezni zakon o oškodovanj razseljencev in izgnancev z dne 13. 6. 1962. 2 Pravno korist definira prvi odstavek 43. člena ZUP, po katerem ima pravico udeleževati se postopka oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika. 3 Da je takšno stališče sodišča pravilno, izhaja tudi iz komentarja 36. člena ZUS-1 A. Kmecla, str. 245, 14. točka (Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, , Ljubljana, 2019). 4 Upravno sodišče RS je zavzelo navedeno stališče tudi v sklepu, opr. št. II U 57/2020 z dne 7. 2. 2023.