Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba II U 341/2021-17

ECLI:SI:UPRS:2024:II.U.341.2021.17 Upravni oddelek

davčna izvršba izvršilni naslov zaslišanje
Upravno sodišče
14. avgust 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Namen davčne izvršbe je izterjava (neplačane) davčne obveznosti. Pogoj za slednje je veljaven izvršilni naslov, obveznosti iz izvršilnih naslovov pa neprerekano niso bile poravnane.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) je s sklepom št. DT 4934-85550/2020-1 z dne 22. 9. 2020 odločila, da se zoper dolžnika - tožečo stranko (v nadaljevanju tožnika) opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 22. 9. 2020 znaša skupno 600,86 EUR (v nadaljevanju izpodbijan sklep). Izvršba se opravi na dolžnikove denarne prejemke in se delodajalcu A., d.o.o., naloži, da izvrši sklep o davčni izvršbi z rubežem denarnih prejemkov tožnika. Rubež se nanaša tudi na povečanje denarnih prejemkov, do katerega pride po vročitvi sklepa. Obveznosti dolžnika temeljijo na izvršilnih naslovih zap. št. 1-10 navedenih v tabeli izreka izpodbijanega sklepa.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je upravni organ ugotovil, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da dolžnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti iz izreka sklepa, zato je zoper njega začel davčno izvršbo na podlagi 143. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 je določil tudi zamudne obresti. Upoštevano je bilo, da so skladno z določbo drugega odstavka 166. člena ZDavP-2 iz davčne izvršbe izvzeta dolžnikova denarna sredstva iz 159. člena ZDavP-2, hkrati pa so bile upoštevanje tudi omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2. Kot pravno podlago upravni organ v obrazložitvi povzema še četrti odstavek 160. člena ZDavP-2, prvi odstavek 94. člena ZDavP-2, tretji in četrti odstavek 93. člena ZDavP-2, 163. člen ZDavP-2, prvi odstavek 165. ZDavP-2, prvi odstavek 152. člena ZDavP-2, tretji odstavek 157. člena ZDavP-2 in četrti odstavek 164. člena ZDavP-2.

3.Zoper odločitev prvostopenjskega organa je tožnik vložil pritožbo na Ministrstvo za finance, ki je pritožbo tožnika zavrnilo (odločba št. DT-499-29-628/2020-2 z dne 30. 9. 2021).

Navedbe tožeče stranke

4.Tožnik prvostopenjsko in drugostopenjsko odločitev izpodbija v upravnem sporu iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Bistvo tožbe in nadaljnjih navedb tožnika je, da poskuša davčni organ neutemeljeno terjati prispevke za socialno varnost za obdobje od 1. 12. 2019 do 31. 12. 2019 na zavarovalni podlagi 040 (lastniki poslovnih deležev), kljub dejstvu in vedenju, da je za dolžnika za to obdobje prispevke na zavarovalni podlagi 001 (pogodba o zaposlitvi) že poravnal delodajalec A., d.o.o. za polni delovni čas (40 ur/teden). S slednjim je bil nedvomno seznanjen davčni organ, saj je plačilo prispevkov zahteval prav od tožnikovega delodajalca. Ker se je tožnik s 1. 10. 2019 zaposlil, je namreč avtomatično izostala pravna osnova za obračun prispevkov za nezaposlene lastnike podjetij, na to pa bi v skladu z načelom zakonitosti in načelom materialne resnice davčni organ moral paziti po uradni dolžnosti. Vpis v zavarovalno osnovo je konstitutivne in ne zgolj deklaratorne narave. Tožniku se je tako neutemeljeno naložilo dvojno plačilo prispevkov za socialno varnost, kar je v skladu z zakonodajo RS nemogoče in nezakonito. Po izdaji izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ dne 18. 10. 2021 izdal še sklep, s katerim je vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe razveljavil iz razloga plačila s pobotom in spremembe izvršilnega naslova, čeprav do pobota ni prišlo. Tožnik namreč sklepa o pobotu, ki bi ga bilo možno pravno preizkusiti in mu zoper njega omogočeno pravno varstvo, ni prejel. Do razveljavitve izvršilnih dejanj je očitno prišlo, ker je davčni organ ugotovil, da je sklep že od vsega začetka popolnoma nezakonit in neutemeljen. Kršena so bila temeljna načela varstva pravic strank, varstva javne koristi, načelo zakonitosti in načelo zaslišanja stranke, saj je davčni organ sklep o izvršbi izdal, ne da bi tožniku dal možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Prvostopenjski organ je sicer izvajal avtomatiziran ugotovitveni postopek, z njim pa se je tožnik prvič seznanil v izpodbijanih odločbah, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz tretje točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

5.Po pozivu sodišča za natančno določitev tožbenega zahtevka (sklep opr. št. II U 341/20214-13 z dne 25. 4. 2024, spis list. št. 20 in 21) je tožnik dodatno pojasnil in navajal, da ne zahteva odprave izpodbijanega sklepa, saj je bil ta že razveljavljen in za odpravo nima pravnega interesa. Zahteva pa, da sodišče ugotovi nezakonitost upravnega akta, to je odločbe št. DT 4934-85550/2020-1, s katerim je bilo nezakonito poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), in sicer ker je bil izpodbijani upravni akt izdan brez pravne in dejanske podlage, saj davčna obveznost iz razloga že plačanih davkov nikoli ni nastala in je davčni organ izterjeval neobstoječ davek. Iz razloga nezakonitosti je tožnik upravičen do povrnitve povzročene škode, in sicer v višini stroškov, ki so mu nastali v pritožbenem postopku (in mu jih davčni organ ni priznal, ker je pritožbo zavrnil), stroškov vlog v upravnem sporu ter stroške sodne takse. Podredno je tožnik predlagal, da sodišče v sporu polne jurisdikcije spremeni izpodbijani upravni akt tako, da se ugotovi, da je upravni organ izdal nezakonito odločbo, pri čemer naj se upravni akt, s katerim je bil primarni sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-85550/2020-1 odpravljen iz razloga pobota, spremeni tako, da bo naveden pravilen razlog ustavitve izvršbe, to je razlog nezakonitega ravnanja davčnega organa, ker slednji ni imel pravne podlage za izdajo primarnega sklepa o davčni izvršbi št. DT 4934-85550/2020-1 ne iz razloga pobota, marveč zaradi nezakonitega ravnanja davčnega organa (glavna stvar), hkrati pa naj sodišče odloči o stranskih terjatvah, to je, da upravnemu organu naloži plačilo vseh nezakonito nastalih stroškov, ki jih je ta povzročil tožniku in so mu nastali zaradi nezakonitega ravnanja davčnega/upravnega organa.

Navedbe tožene stranke

6.Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) je v odgovoru na tožbo v celoti prerekala tožbene navedbe in vztrajala pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-85550/2020-1 z dne 22. 9. 2020 z ustavitvijo davčne izvršbe ni bil razveljavljen. Iz sklepa o ustavitvi davčne izvršbe št. DT 4934-85550/2020-11 z dne 18. 10. 2021 izhaja, da je davčni organ zaradi plačila dolga, ki se je izterjeval po izpodbijanem sklepu z dne 22. 9. 2020, s pobotom in zaradi spremembe izvršilnega naslova, postopek davčne izvršbe ustavil in razveljavil vsa do tedaj opravljena izvršilna dejanja. To ne pomeni, da je prvstopenjski organ razveljavil izpodbijani sklep o davčni izvršbi z dne 22. 9. 2020, pač pa je zaradi spremembe izvršilnega naslova in zaradi plačila s pobotom, do katerem je prišel davčni organ na njegovi podlagi, postopek davčne izvršbe ustavil, opravljena izvršilna dejanja (rubež in prenos denarnih prejemkov pri delodajalcu) pa razveljavil z učinkom za naprej, zato da ga izvrševalec sklepa ne bi več izvrševal. Razveljavitev do tedaj opravljenih izvršilnih dejanj nima učinka za nazaj, tudi kasnejši sklep o ustavitvi postopka davčne izvršbe nima vpliva na veljavnost in učinke predhodno izdanega sklepa o davčni izvršbi. Ta je ostal v veljavi, tožnik pa s tožbo njegove razveljavitve oziroma odprave izrecno ne zahteva. Samo odločitve o stroških postopka tožnik s tožbo v upravnem sporu ne more izpodbijati. V kolikor tožnik zahteva povračilo škode (v višini stroškov) mora najprej zahtevati ugotovitev nezakonitosti upravnega akta. V kolikor je tožnikov tožbeni zahtevek razumeti kot zahtevo za povrnitev stroškov neupravičene izvršbe po drugem odstavku 152. člena ZDavP-2, upoštevaje pri tem tožnikovo zgrešeno tolmačenje, da je bil sklep o davčni izvršbi razveljavljen s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe, pa toženka meni, da upravni spor ni dopusten, saj bi moral tožnik takšno zahtevo najprej vložiti pri davčnem organu prve stopnje, kot to predvideva drugi odstavek 152. člena ZDavP-2, tega pa ni storil. Nadalje je toženka navajala še, da je podlaga za izterjavo prispevkov na zavarovalni podlagi 040 (lastniki zasebnih podjetij) v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajala, sicer pa v postopku s pritožbo ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova po vsebini. Upravni organ ni kršil načela zaslišanja stranke, saj gre v primeru sklepa o davčni izvršbi za skrajšani ugotovitveni postopek. Tožnik bi lahko ta ugovor uveljavljal že v pritožbi, pa tega ni storil, niti ni navedel upravičenih okoliščin, zaradi katerih tega ugovora ni mogel uveljavljati že v pritožbi, zato gre za tožbeno novoto. Poleg tega v tožbi tudi ni navedel glede katerih dejstev in okoliščin se pred upravnim organom ni imel možnosti izjaviti, zato je njegov tožbeni ugovor, poleg tega, da je prepozen, tudi pavšalen in neobrazložen. Predlaga, da sodišče tožbo tožnika v celoti zavrne.

Odločitev brez glavne obravnave

7.Sodišče je, na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med tožnikom in toženko ni bilo sporno. Predmet presoje so bila zgolj pravna vprašanja, in sicer ali je bil, na podlagi izvršljivega izvršilnega naslova, zoper tožnika utemeljeno uveden postopek davčne izvršbe, ter ali kasneje ustavljen postopek izvršbe in razveljavitev izvršilnih dejanj, pomeni razveljavitev oziroma nezakonitost prvotno izdanega sklepa o davčni izvršbi. O zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pa zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)1.

Sodna presoja

8.V predmetni zadevi je sporna odločitev finančnega organa o pričetku davčne izvršbe na dolžnikove prejemke, s katero je davčni organ pričel z izterjevanjem zapadlih obveznosti tožnika po izvršilnih naslovih, kot izhajajo iz tabele v izreku izpodbijanega sklepa. Natančneje je bila izvršba uvedena po naslednjih izvršilnih naslovih: 1) sklep št. DT 4934-85550/2020-1 z dne 22. 9. 2020 (stroški po izpodbijanem sklepu o izvršbi); 2) sklep št. 4934-2021/2019-1 z dne 23. 12. 2019 (stroški za izdajo sklepa o davčni izvršbi na denarna sredstva pri bankah in hranilnicah); 3) obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače za obdobje od 1. 12. 2019 do 31. 12. 2019, prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost - iz zavarovalne osnove; 4) obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače za obdobje od 1. 12. 2019 do 31. 12. 2019, prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost - od zavarovalne osnove; 5) obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače za obdobje od 1. 12. 2019 do 31. 12. 2019, prispevek za zdravstveno zavarovanje oseb, ki samostojno opravljajo gospodarsko ali poklicno dejavnost - od zavarovalne osnove; 6) obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače za obdobje od 1. 12. 2019 do 31. 12. 2019, prispevek za zdravstveno zavarovanje oseb, ki samostojno opravljajo gospodarsko ali poklicno dejavnost - iz zavarovalne osnove; 7) obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače za obdobje od 1. 12. 2019 do 31. 12. 2019, prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni za zavarovanca; 8) obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače za obdobje od 1. 12. 2019 do 31. 12. 2019, prispevek za starševsko varstvo od fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost; 9) obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače za obdobje od 1. 12. 2019 do 31. 12. 2019, prispevek za starševsko varstvo od fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost; in 10) odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, za obdobje od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020, št. DT 4224-2389/2020-004612-09-130-21 z dne 8. 6. 2020.

9.Ni pa med strankama postopka sporno, da je davčni organ po izdaji izpodbijanega sklepa davčno izvršbo delno ustavil za znesek 576,14 EUR ter razveljavil vsa že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe s sklepom št. DT 4934-85550/2020-9 z dne 22. 12. 2020, nato pa je bila s sklepom št. DT 4934-85550/2020-11 z dne 18. 10. 2021 davčna izvršba začeta z izpodbijanim sklepom v celoti ustavljena.

10.Pri presoji izpodbijane odločbe sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah navedb oziroma razlogov, ki so navedeni v tožbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), hkrati pa je dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).

11.V upravnem sporu sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno (prvi odstavek 7. člena ZUS-1). Prav tako sme v upravnem sporu tožnik zahtevati, da se mu vrnejo vzete stvari ali da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta (drugi odstavek istega člena). S tožbo se lahko zahteva: - odprava upravnega akta (izpodbojna tožba); - ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba); - izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka); ter - sprememba upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije, prvi odstavek 33. člena ZUS-1).

12.V okviru materialnoprocesnega vodstva je sodišče tožnika kot laično stranko poučilo o tožbenih zahtevkih v upravnem sporu (sklep z dne 25. 4. 2024), v zvezi s čimer je tožnik v vlogi z dne 22. 5. 2020 pojasnil, da zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta ter povrnitev škode (v smislu povrnitve stroškov, ki so mu nastali v pritožbenem postopku in postopku upravnega spora) oziroma podrejeno, da sodišče v sporu polne jurisdikcije spremeni izpodbijani akt z ugotovitvijo, da je upravni organ izdal nezakonito odločbo, saj davčna terjatev nikoli ni obstajala.

13.Glede na zgoraj obrazloženo je sodišče štelo, da je tožnik v predmetni zadevi vložil ugotovitveno tožbo ter zahtevek za povračilo škode, podrejeno tožbo v sporu polne jurisdikcije, ni pa zahteval odprave izpodbijanega akta.

14.Obravnavana zadeva po svoji naravi predstavlja davčno izvršbo: gre za izterjavo davčnih obveznosti, ki jih tožnik kot davčni zavezanec do datuma zapadlosti ni poravnal prostovoljno. Pri odločanju o zakonitosti izpodbijanega sklepa je zato sodišče zavezano slediti določbah zakona, ki urejajo postopek davčne izvršbe, to je določbam ZDavP-2, na katere se v svojih razlogih pravilno sklicujeta davčna organa. Tako sodišče, skladno z določilom 71. člena ZUS-1, v tem delu sledi utemeljitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega akta, v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodatno navaja:

15.Kot je pravilno izpostavila že toženka, se skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2, lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi (in v nadaljevanju s tožbo) uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. V postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov po vsebini, saj so zoper le-te predvidena druga pravna sredstva. Tako v upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 (veljaven izvršilni naslov) ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2. Sodišče torej v tem postopku ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, kar pomeni, da sodišče pri presoji izdanega sklepa o davčni izvršbi ne more presojati, ali je obstajala pravna podlaga za plačevanje prispevkov tožnika, za kar se smiselno zavzema tožnik, ko poudarja, da prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij za obdobje 1. 12. 2019 do 31. 12. 2019 ni zavezan plačati, zato ker je bil takrat že polno zaposlen, finančni organ pa je plačilo prispevkov terjal od njegovega delodajalca.

16.Po določbah ZDavP-2 je namreč za izterjavo in za začetek davčne izvršbe bistveno, da obveznost, ki se terja, ni bila plačana v rokih, predpisanih z zakonom (143. člen) in da obstaja izvršilni naslov, saj se v skladu z določbami 145. člena izvršba lahko opravi le na podlagi izvršilnega naslova. Kateri so upoštevni izvršilni naslovi, je taksativno našteto v drugem odstavku istega člena, za vse pa velja, da morajo biti izvršljivi in, v skladu s 151. členom ZDavP-2, navedeni v izreku sklepa. V 151. členu ZDavP-2 so sicer navedene še vse ostale obvezne sestavine sklepa. Ker gre za sklep, zoper katerega je po določbi prvega odstavka 157. člena ZDavP-2 dovoljena pritožba, pa mora v skladu z določbami 228. člena ZUP vsebovati tudi obrazložitev in pouk o pritožbi. Pri čemer je v sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 izrecno določeno, da s pritožbo ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, kar pomeni, da se pravilnost in zakonitost aktov, ki se izvršujejo, v postopku izvršbe več ne presoja.

17.V obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa sledi, in med strankama o tem niti ni spora, da izrek izpodbijanega sklepa vsebuje vse sestavine, ki so predpisane s 151. členom ZDavP-2, podlaga za izvršbo pa so izvršilni naslovi plačilo obveznosti po katerih je v času izdaje izpodbijanega sklepa že zapadlo ter so izvršljivi. Izpodbijani sklep se torej nanaša in s tem izvršba opravi na podlagi izvršljivih izvršilnih naslovov, kot so določeni v 145. členu ZDavP-2, in s tem na zakoniti podlagi. Iz izreka izpodbijanega sklepa tudi sledi, da se sklep nanaša na tožnika in da obveznosti, ki se izvršujejo, niso plačane. Vsebuje pa izrek tudi znesek davka in pripadajoče obresti, sredstvo in predmet davčne izvršbe ter stroške davčne izvršbe, čemur tožnik ne ugovarja.

18.Sodišče glede na vsebino tožbenih navedb o tem, da dolžnik prispevkov za socialno varstvo ni dolžan plačati, ker je bil v spornem obdobju že zaposlen za polni delovni čas, pojasnjuje, da, kot že obrazloženo, teh ugovorov v postopku presoje utemeljenosti izdanega sklepa o izvršbi, ne sme upoštevati, saj to skladno z zakonom, v tej fazi postopka, ni več dopustno. To ne pomeni, da zaradi takšne omejitve tožnik ostaja brez pravnega varstva. Pred začetkom izvršbe je imel možnost, da uporabi pravna sredstva zoper akte, ki so izvršilni naslov, zato se v tem pogledu sodišču ne poraja dvom v ustavnost zakonske ureditve.

19.Dalje, med strankama postopka ni sporno, da je bil po izdaji izpodbijanega sklepa postopek davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke ustavljen (sklep z dne 22. 12. 2020 in z dne 18. 10. 2021). Tožnik tozadevno navaja, da je finančni organ z ustavitvijo postopka izvršbe dejansko odpravil sklep o izvršbi, ki je bil nezakonit in neutemeljen že od njegove izdaje, odločbe o pobotu pa tožnik ni nikoli prejel.

20.V obravnavanem primeru izvršilni naslov predstavlja izvršljiva odločba davčnega organa z dne 22. 9. 2020. Izvršba po navedeni odločbi se je kasneje sicer ustavila, vendar ta okoliščina na zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva: skladno z načelom zakonitosti se vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke, to je praviloma prvostopenjska odločba, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in pred izdajo odločbe ugotovljenih dejstev in okoliščin (138. člen ZUP). Kasnejše spremembe dejanskega stanja, nastale po izdaji odločbe, na pravilnost oziroma zakonitost odločbe organa prve stopnje ne morejo vplivati. Kolikor je po tem, ko je že izdan sklep o davčni izvršbi, izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, to za posledico nima odprave sklepa o davčni izvršbi, pač pa davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo. V kolikor je bila izvršba ustavljena iz razloga, ker je bil izvršilni naslov izdan neutemeljeno, gre lahko zgolj za vprašanje povrnitve morebitno neupravičeno izterjanih plačil in povračilo nastalih stroškov izvršbe, ne predstavlja pa to pravne podlage za razglasitev sklepa o davčni izvršbi za nezakonitega. Zahteva tožnika naj na tej podlagi sodišče izpodbijan sklep izreče za nezakonitega ali ga spremeni (podredni zahtevek tožnika za odločitev v sporu polne jurisdikcije) je po obrazloženem v celoti neutemeljena. Ker izpodbijan sklep ni nezakonit, tožnik tudi ni upravičen do povračila škode (64. a člen ZUS-1 v zvezi s 67. členom ZUS-1): o akcesornem zahtevku za povrnitev škode lahko namreč sodišče odloči le s sodbo, s katero tožbi ugodi, saj je v upravnem sporu mogoče odločati samo o škodi, ki je tožniku nastala v zvezi z (nezakonitim) izpodbijanim upravnim aktom, takšna situacija pa v konkretnem primeru ni podana. Ob tem sodišče dodaja še, da je - glede na to, da tožnik v okviru zahtevka za povrnitev škode dejansko uveljavlja povračilo stroškov, ki naj bi mu nastali zaradi nezakonito uvedene davčne izvršbe - skladno s tretjim odstavkom 152. člena ZDavP-2 povračilo takšnih stroškov potrebno zahtevati pri davčnem organu, česar tožnik (še) ni storil. Sodna praksa je v tem oziru že zavzela stališče, da gre v primeru, da so bili sklepi o davčni izvršbi v času njihove izdaje upravičeno izdani, a se je kasneje izkazalo, da so bili izdani neupravičeno, za situacijo iz tretjega odstavka 152. člena ZDavP-2, skladno s katerim nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe, zato lahko dolžnik od davčnega organa zahteva povračilo neupravičeno nastalih stroškov izvršbe.

21.V tožbi je tožnik navajal še, da so bila v postopku kršena temeljna načela varstva pravic strank, varstva javne koristi, načelo zakonitosti in zaslišanja, zlasti prvostopenjski organ tožniku ni dal možnosti, da bi se izjasnil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, saj je izvajal avtomatiziran ugotovitveni postopek, s katerim se je tožnik prvič seznanil v izpodbijani odločbi.

22.Kot že obrazloženo, je namen davčne izvršbe izterjava (neplačane) davčne obveznosti. Pogoj za slednje je veljaven izvršilni naslov (le-ti so, kot že obrazloženo, v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavno obstajali), obveznosti iz izvršilnih naslovov pa neprerekano niso bile poravnane. Ker v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ob tem pa davčne zadeve ne sodijo v okvir 6. člena EKČP, so po presoji sodišča tožnikove navedbe o tem, da mu organ ni dal možnosti, da bi se izjasnil o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe preveč pavšalne, da bi jih sodišče lahko preizkusilo. Tožnik namreč tako v upravnem postopku kot tudi v postopku pred sodiščem izpodbija izvršilni naslov po vsebini, to pa za presojo zakonitosti sklepa o davčni izvršbi, kot že obrazloženo, ne more biti pravno relevantno. Glede katerih dejstev, ki preprečujejo izvršbo bi bilo tožniku potrebno omogočiti izjavo in kako bi njegovi (pravnorelevantni) ugovori v času izdaje izpodbijanega sklepa vplivali na (ne)uvedbo davčne izvršbe na denarne prejemke, tožnik v tožbi ali nadaljnjih navedbah ne pojasni (v postopku pred upravnim organom tega ni grajal), zato sodišče njegovega ugovora v tem oziru ne more preizkusiti. Tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitev ostalih temeljnih načel so po presoji sodišča pavšalni (tožnik zgolj navede načela po imenu), zato se jih ne da preizkusiti in posledično na pravilnost izpodbijane odločbe nimajo vpliva.

23.Prav tako po presoji sodišča v konkretnem primeru niso podani razlogi iz katerih bi se upravni akt izrekel za ničnega. Tožnik v tem oziru na splošno zatrjuje, da je upravni akt ničen iz razlogov, ker je davčni organ postopal nezakonito. V zvezi z navedbami glede ničnosti odločbe sodišče pojasnjuje, da je zahteva za izrek ničnosti odločbe izredno pravno sredstvo, katerega namen je saniranje z zakonom določenih procesnih in materialnih pravnih napak, zaradi katerih je priznanje obstoja odločbe za pravni red nevzdržno. Po 279. členu ZUP se za nično izreče odločba: - ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku; - ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; - ki je sploh ni mogoče izvršiti; - ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila; - ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja; - v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Tožnik nobene iz okoliščin iz 279. člena ZUP v svojih navedbah ne pojasnjuje ali konkretizira, takšnih okoliščin pa v zvezi z izpodbijanim sklepom v okviru presoje po uradni dolžnosti ni zasledilo niti sodišče. Navedbe tožnika v tem oziru so zato po presoji sodišča neutemeljene.

24.Glede na obrazloženo je po presoji sodišča izpodbijani upravni akt pravilen in utemeljen na zakonu, sodišče ni našlo nobenih nepravilnosti, na katere bi moralo paziti po uradni dolžnosti, odločitev je obrazložena, upoštevana pa so bila tudi pravila postopka, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek tožnika) in odločilo kot izhaja iz izreka.

K točki II. izreka

25.Kadar sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Obračun prispevkov za socialno varnost, ki ga je davčni organ, kot to izhaja iz navedb tožnika, predizpolnil in oddal v sistemu eDavki, predstavlja izvršilni naslov. UPRS sodba opr. št. I U 2227/2018-9 z dne 6. 10. 2020.

2Enako Kerševan E. (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 266.

3UPRS sodba opr. št. II U 133/2019-16 z dne 20. 10. 2021.

4VSRS sodba opr. št. X Ips 438/2005 z dne 10. 9. 2009.

5UPRS sodba opr. št. III U 163/2017-9 z dne 17. 5. 2018 in sodba opr. št. IV U 66/2015 z dne 22. 10. 2015.

6Kersevan E. (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 385.

7UPRS sodba opr. št. I U 1738/2018-10 z dne 19. 5. 2020.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia