Jedro

Tožena stranka, ki je izpolnila zahtevek po vložitvi tožbe, ni uspela dokazati, da stroški tožeče stranke v določenem delu pred umikom tožbe niso bili potrebni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 750,77 EUR v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa in sicer tako, da se tožnici naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni od prejema sklepa Višjega sodišča v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne poteka 15 dnevnega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo oz. podrejeno pritožbi pritožnika ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje prvostopnemu sodišču. Poudarja, da je do prevzema prišlo že v roku 48 ur po 3.1.2007. Da je pritožnik izpolnil izdano začasno odredbo dejansko izhaja tudi iz tožničine vloge z dne 30.1.2007. Iz razlogov izpodbijanega sklepa tudi ni mogoče razbrati, kateri stroški so bili dejansko priznani posamezni pravdni stranki.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je lahko sporno zgolj to ali je tožeča stranka upravičena še do stroškov postopka za odgovor na ugovor zoper izdano začasno odredbo in ali je tožena stranka upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov v zvezi z ugovorom na izdano začasno odredbo. Zgolj ti dve vlogi pravdnih strank sta namreč predstavljali procesna dejanja pravdnih strank, v zvezi s katerim sta priglasili stroške postopka v še, glede na trditve pritožnika spornem obdobju 48 ur po 3.1.2007, ko naj bi potrditvah pritožnika tožeča stranka prevzela izpraznjene prostore, do 30.1.2007, ko bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje lahko oz. morala tožeča stranka umakniti tožbo. Ne glede na to, kdaj natančno v navedenem obdobju je tožeča stranka prevzela prostore, pa je odločilna okoliščina, ali je bila vložitev ugovora sploh potrebna oziroma utemeljena in posledično - ali je bilo potrebno tožeči stranki na takšen ugovor odgovoriti. Tožena stranka v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 9.1.2007 ne navaja, da je prostore že izpraznila in jih izročila tožeči stranki, pa bi to lahko storila, upoštevaje da sedaj trdi, da so bili že do 5.1.2007 le ti izpraznjeni. To pa po prepričanju pritožbenega sodišča pomeni, da vendarle njena teza, da so bili prostori izpraznjeni že pred tem, ni verjetna. Dejstvo, da je tožeča stranka v vlogi z dne 30.1.2007 omenjala izročitev prostorov, tudi ne izkazuje, da so bili izpraznjeni do vložitve pritožnikovega ugovora (tožeča stranka navaja le to, da je toženec v pretežni meri izpolnil obveznost šele po izdaji začasne odredbe).Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da sta bili obe omenjeni procesni dejanji opravljeni še pred izpraznitvijo in izročitvijo prostorov tožnici in so bili stroški v zvezi z odgovorom na ugovor potrebni, kot tudi vsi pred tem dejanjem nastali stroški tožeče stranke, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu utemeljeno priznalo. Nenazadnje pa je tožeča stranka uspela v postopku z izdajo začasne odredbe, saj je bil toženčev ugovor zoper izdano začasno odredbo pravnomočno zavrnjen in pripadajo stroški v zvezi z ugovornim postopkom tožeči stranki tudi na podlagi kriterija uspeha.

Ker sta natančnejša specifikacija ter sodna ocena priglašenih stroškov pravdnih strank razvidna iz stroškovnikov obeh pravdnih strank, ki sta sestavni del odločitve o stroških postopka, ter je odmera stroškov tudi v skladu z Zakonom o sodnih taksah oz. Taksno tarifo ter z Odvetniško tarifo, so neutemeljeni očitki, da iz razlogov izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, kateri stroški so bili dejansko priznani (vsebinski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Prav tako pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da odgovor na ugovor ni bil potreben, saj je glede na svojo vsebino pripomogel pri odločitvi o ugovoru. Pripomba pritožnika, da nista bila potrebna tožba in predlog za izdajo začasne odredbe, pa je neutemeljena že zgolj zato, ker je toženec šele po vložitvi obeh vlog izpolnil zahtevek in je tožeča stranka upravičeno uveljavljala omenjeno sodno varstvo.

Ob povedanem je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (člen 353 ZPP v zvezi s členom 366 ZPP).