Jedro

Tožeča stranka ni zatrjevala, še manj dokazala, da bi konkretno pozvala toženca k omogočanju souporabe nepremičnine. Samo solastnik, ki proti svoji volji solastne stvari ne more uporabljati, ima pravico do ustreznega nadomestila (uporabnine). Da bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela, bi morala dokazati, da nepremičnine proti svoji volji ne uporablja in da je toženka okoriščena zaradi uporabe njenega dela. Tožena stranka tudi ni bila dolžna posebej tožeči stranki predlagati načina souporabe nepremičnine. Kot je bilo ugotovljeno, je sodišče prve stopnje povzelo izpoved toženca iz prejšnjega postopka P 72/2011, da se je pripravljen dogovoriti glede uporabe nepremičnine, kakor bi (mišljeno tožeča stranka) želeli. Torej toženec načeloma ni imel zadržka, da ne bi omogočil tožeči stranki souporabe nepremičnine. Glede na dokazno breme tožeče stranke ji niti ni bil dolžan dati konkretnega predloga. V ugotovljenih dejanskih okoliščinah zato ni utemeljen tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka spremeni, tako da spremenjena sodba sedaj v celoti glasi: "I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – Centralnega oddelka za verodostojno listino VL 100020/2016 z dne 5. 10. 2016 se razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka izreka sklepa in se tožbeni zahtevek za plačilo 19.330,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2016 dalje do plačila zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi te sodbe povrniti toženi stranki pravdne stroške 2.289,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila."

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – Centralnega oddelka za verodostojno listino VL 100020/2016 z dne 5. 10. 2016 za 1.537,31 EUR v prvi točki izreka in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka). Delno je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – Centralnega oddelka za verodostojno listino VL 100020/2016 z dne 5. 10. 2016 v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 17.792,78 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2016 dalje do plačila ter stroške tožeče stranke 165,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške 3.133,29 EUR v roku 8 dni po vročitvi sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev (III. točka izreka). Med strankama je bilo nesporno, da sta solastnika vsak do 1/2 nepremičnin parc. št. 625/2 k. o. ... - ID oznaka ...-625/2-0, parc. št. 170/5 - ID oznaka ...-170/5-0 in parc. št. 328.S - ID oznaka ...-1474/0-0, oboje k. o. ..., slednje pa izhaja tudi iz zemljiškoknjižnih izpiskov. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je bistvo spora predstavljalo vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena do plačila uporabnine za nepremičnine, katerih solastnik je postala na podlagi prodajne pogodbe z dne 16. 3. 2009, uporabljal pa jih je zgolj toženec. Tožeči stranki je uspelo dokazati, da je toženec v vtoževanem obdobju uporabljal tudi njeno polovico nepremičnine, za kar ji ni plačeval uporabnine ali z njo sklenil drugega dogovora, ki mu ga je ponudila v dopisu z dne 16. 1. 2015, pri čemer je imel toženec korist, sama pa je bila za to korist prikrajšana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz dopisa izhaja, da toženec kljub izdani in pravnomočni sodbi ter mesečno izdanim računom ne plačuje mesečne uporabnine, prav tako ni poravnal zneska, ki mu ga je v plačilo naložilo sodišče. Ugotovilo je, da iz dopisa izhaja tudi, da je tožeča stranka pozvala toženca, da predlaga način, kako urediti solastništvo na nepremičninah parc. št. 170/5 in 328.S k. o. ..., pri čemer mu je predlagala tri možnosti: odkup polovice nepremičnine s strani toženca po ocenjeni vrednosti neodvisnega cenilca, prodajo celotne nepremičnine in razdelitev kupnine po solastniških deležih ali sklenitev najemne pogodbe za mesečno najemnino 300,00 EUR. Tožeča stranka je na več načinov poskušala urediti solastniško razmerje, da bi tudi sama imela korist od solastnih nepremičnin, pri čemer so po oceni sodišča prve stopnje brezpredmetne navedbe toženca, da tožeča stranka ni predlagala souporabe in da je v prikrajšanje privolila. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je relevantna zgolj njegova pasivnost, saj je tožeča stranka aktivno poskušala na več načinov urediti solastnino, česar toženec ni prerekal, pa jima zaradi njegove neodzivnosti ni uspelo ničesar doseči ali se dogovoriti. Četudi je toženec v postopku P 72/2011 izpovedal, da se je pripravljen dogovoriti glede souporabe nepremičnine, kakor bi želeli, to po oceni sodišča prve stopnje ne izkazuje, da se je bil dejansko pripravljen dogovoriti. Glede na njegovo odzivnost na konkretne predloge tožeče stranke, toženec ni izkazal interesa za ureditev solastniškega razmerja, temveč je kljub temu, da mu je bilo s pravnomočno sodbo naloženo plačilo uporabnine, tožeča stranka pa mu je mesečno pošiljala račune in ga v januarju 2015 ponovno pozvala k ureditvi solastnine, nepremičnine še naprej sam oziroma z ženo uporabljal, pri čemer je brezplačno uporabljal tudi solastniški delež tožeče stranke tudi že samo s tem, da je imel celotno nepremičnino v izključni posesti in je imel korist od dela tožeče stranke.

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje vlaga pritožbo toženec po pooblaščeni odvetnici iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navaja, da ni podlage za zaključek sodišča, da dejstvo, da je izpovedal, da se je pripravljen dogovoriti glede souporabe nepremičnine, kakor bi želeli, ne izkazuje, da se je bil dejansko pripravljen dogovoriti glede na njegovo neodzivnost na konkretne predloge tožeče stranke. Tudi iz zaslišanja toženca na naroku 26. 3. 2019 izhaja, da so bili s tožečo stranko dogovori, vendar niso prišli skupaj ter da so prišli gledati, da bi se nepremičnina fizično delila, vendar ni bilo interesa, ker je bilo potrebno kaj vložiti. Tožeča stranka ni tožencu nikoli podala konkretnih predlogov glede uporabe nepremičnine. Nesporno je, da je toženec predlagal souporabo tožeči stranki in da ni pristala na souporabo niti je ni predlagala, temveč je bil njen interes vedno le denarno izplačilo (uporabnina oziroma najemnina, odkup oziroma prodaja). Tožeča stranka ni nikoli zahtevala souporabe nepremičnine niti ni tega zatrjevala. Kot je toženec že izpostavil tekom postopka, ustaljena sodna praksa zagovarja stališče, da mora biti solastnik proti svoji volji, ki jo mora izraziti drugemu solastniku, izključen iz souporabe nepremičnine, da je upravičen do uporabnine (odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 187/2013, II Ips 998/2007). Tožeča stranka ni izrazila volje po souporabi nepremičnine, tudi po tem, ko ji je bila s strani toženca predočena možnost souporabe in ponujena na način, kakor bi želel (31. 1. 2012). Tožeča stranka ni zatrjevala niti izkazala, da bi zahtevala souporabo nepremičnine, s tem se v skladu z ustaljeno sodno prakso šteje, da je v prikrajšanje privolila, zaradi česar zahtevek za izplačilo uporabnine ne more biti utemeljen (odločbi VSM I Cp 955/2018, VSL III Cp 972/2016).

3. Tožeča stranka je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je s pisnim pozivom z dne 16. 1. 2015 predlagala tožencu več načinov za ureditev razmerij. Na poziv ni reagiral. Toženec spregleda, da dejanska uporaba oziroma posest nepremičnine ni edini način, na katerega je mogoče nepremičnino uporabljati oziroma imeti korist od nje. Tožeča stranka je večkrat navedla, da bi lahko nepremičnino koristila drugače, saj bi jo npr. oddajala v najem, pa tudi v to vrsto uporabe je ni mogoče prisiliti.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo med strankama nesporno, da sta solastnika vsak do 1/2 nepremičnin parc. št. 625/2 k. o. ... - ID oznaka ...-625/2-0, parc. št. 170/5 - ID oznaka ...-170/5-0 in parc. št. 328.S - ID oznaka ...-1474/0-0, oboje k.o. ..., in da slednje izhaja iz zemljiškoknjižnih izpiskov (15. točka obrazložitve sodbe). Teh ugotovitev tožena stranka ne izpodbija. Nadalje je sodišče prve stopnje štelo, da je bistvo spora predstavljalo vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena do plačila uporabnine za nepremičnine, katerih solastnica je postala na podlagi prodajne pogodbe z dne 16. 3. 2009, uporabljal pa jih je zgolj toženec (16. točka obrazložitve sodbe). Tudi tega tožena stranka v pritožbi ne zanika.

6. Iz dopisa tožeče stranke tožencu z dne 16. 1. 2015 je sodišče prve stopnje povzelo, da je tožeča stranka pozvala toženca, da predlaga način, kako urediti solastništvo na nepremičninah parc. št. 170/5 in 328.S k. o. ..., pri čemer mu je predlagala tri možnosti: odkup polovice nepremičnine s strani toženca po ocenjeni vrednosti neodvisnega cenilca, prodajo celotne nepremičnine in razdelitev kupnine po solastniških deležih ali pa sklenitev najemne pogodbe za mesečno najemnino 300,00 EUR (19., 20. točka obrazložitve sodbe). Tudi teh ugotovitev tožena stranka ne izpodbija. Omenjena listina tožeče stranke je bila za sodišče prve stopnje bistven dokaz za zaključek: ker se toženec ni odzval na pozive k ureditvi solastnine, se ni bil pripravljen dogovoriti glede souporabe nepremičnine (20. točka obrazložitve sodbe). Se pravi, da je v neodzivnosti na pozive urediti solastnino zajeta nepripravljenost dogovoriti se glede souporabe. Toženec utemeljeno izpodbija ta zaključek in ponavlja stališča sodne prakse1, na katero se je skliceval že pred sodiščem prve stopnje: da dejstvo, da je tožeča stranka zahtevala delitev solastnine oziroma izkazala interes zanjo, še ne pomeni oziroma ne predpostavlja, da je zahtevala souporabo solastne nepremičnine. Uporaba in delitev (so)lastne nepremičnine sta dve povsem različni upravičenji, ki izhajata iz (so)lastninske pravice2. 7. Toženec utemeljeno navaja bistveno, da tožeča stranka ni nikoli zahtevala souporabe nepremičnine, da tega niti ni zatrjevala in da je bil dejansko on tisti, ki je tožeči stranki predlagal souporabo nepremičnin. Celo sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec v prejšnjem postopku P 72/2011 izpovedal, da se je pripravljen dogovoriti glede souporabe nepremičnine, kakor bi želeli (20. točka obrazložitve sodbe), in slednjemu ne nasprotuje tožeča stranka v odgovoru na pritožbo. V njem sicer navaja, da je večkrat navedla, da bi lahko nepremičnino koristila drugače, saj bi jo npr. oddajala v najem, in da je v to vrsto uporabe ni mogoče prisiliti, vendar v nadaljevanju odgovora na pritožbo ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretno zatrjevala, kdaj naj bi pozvala toženca, da ji omogoči souporabo nepremičnine. To pomeni, da tožeča stranka ni zatrjevala, še manj dokazala, da bi konkretno pozvala toženca k omogočanju souporabe nepremičnine. Samo solastnik, ki proti svoji volji solastne stvari ne more uporabljati, ima pravico do ustreznega nadomestila (uporabnine). Da bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela, bi morala dokazati, da nepremičnine proti svoji volji ne uporablja in da je toženka okoriščena zaradi uporabe njenega dela. Tožena stranka tudi ni bila dolžna posebej tožeči stranki predlagati načina souporabe nepremičnine3. Uporabnina je sredstvo za saniranje nepravičnosti, do katere pride, ko eden od solastnikov ne more uporabljati svoje nepremičnine. Zadostovala bi zahteva tožeče stranke za souporabo, ki bi v primeru toženčevega neupoštevanja vodila k nastanku obligacije iz naslova neupravičene obogatitve4. Kot je bilo ugotovljeno, je sodišče prve stopnje povzelo izpoved toženca iz prejšnjega postopka P 72/2011, da se je pripravljen dogovoriti glede uporabe nepremičnine, kakor bi (mišljeno tožeča stranka) želeli. Torej toženec načeloma ni imel zadržka, da ne bi omogočil tožeči stranki souporabe nepremičnine. Glede na dokazno breme tožeče stranke ji niti ni bil dolžan dati konkretnega predloga. V ugotovljenih dejanskih okoliščinah zato ni utemeljen tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine. 198. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki je bil podlaga sodišču prve stopnje za prisojo uporabnine (17., 21. točka obrazložitve sodišče), določa za primer, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi toženca zoper odločitev o glavni stvari in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka tako, da se razveljavi sklep o izvršbi tudi še v preostalem delu in zavrne tudi tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 17.792,78 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2016 dalje do plačila (2. in 5. alineja 358. člena ZPP).

8. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala spremembo odločitve o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi. Tožeča stranka je v celoti propadla s tožbo, zato mora toženi stranki povrniti njej priznane pravdne stroške postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pritožbeno ne izpodbija presoje sodišča prve stopnje, kateri so njeni potrebni pravdni stroški. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožene stranke tudi v tem delu in odločitev o pravdnih stroških spremenilo tako, da mora tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni povrniti 2.289,43 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pri plačilu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila (prvi odstavek 299. člena v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ).

9. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Vse odločbe instančnih sodišč v sodni praksi, na katere se je toženec skliceval, so bile sprejete po sodbi Višjega sodišča v Celju Cp 106/2014 z dne 12. 6. 2014, ki je bila izdana med istima strankama, le za drugo časovno obdobje uporabnine. 2 Sodba VS RS II Ips 187/2013. 3 Sodba VSM I Cp 955/2018, sodba in sklep VSL II Cp 1881/2017. 4 Sodba VSL I Cp 1473/2017, sodba VSL I Cp 3137/2016, sklep VSL III Cp 972/2016.