Jedro

Revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev in so zato neupoštevne navedbe, ki se nanašajo na obstoj kvalifikatornih okoliščin oziroma hujših posledic, ki ali pogojujejo izrek najstrožjega ukrepa, ali vplivajo na pogojno odložitev njegove izvršitve ali na samo izbiro disciplinskega ukrepa (olajševalne in obteževalne okoliščine). Vse naštete okoliščine pomenijo dejanske ugotovitve, v katere pa revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz določila 3. odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno več posegati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke tako, da je .... za ugotovljene hujše kršitve delovnih obveznosti po 1. in 6. točki 6. člena pravilnika o odgovornosti ... (zloraba položaja in prekoračitev pooblastil ter nevestno razpolaganje s sredstvi podjetja) sicer vzdržalo v veljavi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, njegovo izvršitev pa je odložilo za dobo enega leta.

Sodišča druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh strank v delu izreka pod točko 3., 4. in 5., nanašajočem se na plačila nadomestila plače tožniku za čas njegove nezakonite odsotnosti z dela ter na odškodninski zahtevek tožene stranke, vzdržalo pa je v veljavi odločitev prvostopnega sodišča, o izreku pogojnega ukrepa tožniku. Ugotovilo je, da je ... odgovoren za kršitev delovne obveznosti po 1. in 6. točki 6. člena pravilnika o odgovornosti tožene stranke, zato mu je bil v skladu z 10. členom istega pravilnika in 89. členom zakona o delovnih razmerjih zakonito izrečen najstrožji ukrep. Ker pa so obstojali razlogi za pogojno odložitev njegove izvršitve, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je potrdilo njegovo odločitev.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni odločbi nižjih sodišč pod točko 1., 2. in 3. tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno, da jih razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje in razsojo. Po mnenju revidenta je podana absolutno bistvena kršitev določb ZPP iz 13. točke 2. odstavka 354. člena, saj so razlogi v izpodbijani odločbi v nasprotju z njenim izrekom. Drugostopno sodišče je pogojno odložitev izvršitve izrečenega ukrepa vzdržalo v veljavi med drugim tudi zaradi razloga, ker je ocenilo, da zaradi tožnikovih kršitev ni nastala znatnejša škoda, hkrati pa je s svojim razveljavitvenim sklepom napotilo prvostopno sodišče, da ugotovi obstoj in višino toženi stranki povzročene škode. V svoji obrazložitvi drugostopno sodišče tudi ni utemeljilo domneve, da bo pogojno odložena sankcija vzgojno vplivala na tožnikovo ravnanje. S tem je sodišče kršilo določbe 58. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, 89. člena zakona o delovnih razmerjih in 10. člen pravilnika tožene stranke. Revizija opozarja tudi na dejstvo, da ima izbris ukrepa iz evidence le psihološki učinek, ne pa pravnega. Zato tožnikov izbris javnega opomina ne pomeni njegove nekaznovanosti, kot je zmotno razlogovalo pritožbeno sodišče, ki je to okoliščino celo upoštevalo kot olajševalno. Tudi tožnikovega dolgoletnega dela ni mogoče šteti med olajševalne okoliščine.

Revizija je bila na podlagi 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP niso podane.

V reviziji uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP pa ni utemeljena. Revizija očita odločbi sodišča druge stopnje nasprotje med izrekom in njenimi razlogi s trditvijo, da je sodišče ob neugotovljenem obstoju in višini povzročene škode le-to ocenilo kot neznatno. Sodišče druge stopnje je sicer res razveljavilo odločitev prvostopnega sodišča v delu, ki se nanaša na odškodninski zahtevek tožene stranke, vendar iz vsebine odločbe očitno izhaja, da je svoj zaključek oprlo na uveljavljeni in v podjetju ugotovljeni znesek nastale škode 109.980,00 SIT. Ta okoliščina pa ne pomeni odločilnega dejstva pri ugotavljanju nastalih hujših posledic iz tožnikovega ravnanja, saj bi v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje lahko prišlo kvečjemu do njenega znižanja, s tem pa posledično do ugodnejšega položaja tožnika. S tem pa ne bi bil izkazan pravni interes revidenta, varovanega z določbo 374. člena ZPP v zvezi z določbo 399. člena ZPP. Zato revizijsko sodišče že samo zaradi teh razlogov tega revizijskega očitka ni moglo upoštevati (2. odstavek 389. člena ZPP).

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Uvodoma je potrebno ugotoviti, da revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev in so zato neupoštevne navedbe, ki se nanašajo na obstoj kvalifikatornih okoliščin oziroma hujših posledic, ki ali pogojujejo izrek najstrožjega ukrepa, ali vplivajo na pogojno odložitev njegove izvršitve ali na samo izbiro disciplinskega ukrepa (olajševalne in obteževalne okoliščine). Vse naštete okoliščine pomenijo dejanske ugotovitve, v katere pa revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz določila 3. odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno več posegati.

Po določbi 89. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju ZDR) se izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je zaradi njih nastala ali bi lahko nastala z zakonom določena hujša posledica. S to določbo je realizirana pooblastilna norma iz 2. odstavka 58. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju ZTPDR). Po določilu 89. člena zakona o delovnih razmerjih se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu ali kako drugače bisteno oteženo poslovanje organizacij oziroma delodajalca. V tem členu so torej določeni pogoji glede odgovornosti za hujšo posledico, ki je nastala iz temeljne kršitve delovne obveznosti. Pojem hujša posledica praviloma pomeni, da je iz osnovne kršitve nastala istovrstna posledica v večjem obsegu ali v hujši obliki; ali pa je nastala kakšna druga posledica, ki se po naravi stvari lahko pričakuje. V obeh primerih mora biti podana vzročna zveza med temeljnim dejanjem in nastalo hujšo posledico. Znake nastalih posledic je potrebno kot dejstvo ugotavljati z vso gotovostjo; za ugotovitev obstoja okoliščin pa zadošča že velika verjetnost. Za uporabo 89. člena ZDR ni potrebno, da je kršitelj vedel ali moral vedeti za vse okoliščine, ob katerih lahko pride do hujše posledice, marveč zadostuje, da je mogel in moral vedeti, da ob določenih okoliščinah temeljne kršitve lahko pride do hujše posledice.

V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje na podlagi presojenih dokazov ugotovilo, da so nastale hujše posledice, ki pogojujejo izrek najstrožjega ukrepa tožniku in se kažejo v motenju delovnega procesa. Tako ugotovljena hujša posledica tožniku očitanih in dokazanih disciplinskih kršitev je zadoščala sodišču za njegov pravilen zaključek, da je bil tožniku zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Razlogovanje sodišča druge stopnje, da s storitvijo nedopustnega ravnanja tožnika ni bila povzročena večja škoda, pa se nanaša na okoliščino, zaradi katere je bila odložena izvršitev sankcije. Načelo individualizacije namreč zahteva, da se v disciplinskem postopku ne uporabljajo samo ukrepi kaznovalne narave, če so podani pogoji tudi za uporabo sankcije opominjevalne narave. Izraz "večje škode" iz 89. člena ZDR je nedoločen pravni pojem oziroma "nedoločena vrednostna količina", ki se šteje kot pravni standard. Pri pravnih standardih namreč v dispoziciji pravne norme ni uporabljen povsem določen pojem z natančno vsebino, zato je natančnejša določitev vsebine prepuščena sodišču. Sodišču je torej dano pooblastilo, da ovrednoti pravni standard premoženjske škode tako, da glede na konkreten primer oceni škodo kot majhno, večjo ali veliko. Zato pomeni ocena sodišča glede vrednotenja nedoločene vrednostne količine "premoženjske škode" uporabo materialnega prava. Za premoženjsko škodo, nastalo toženi stranki z nedopustnim ravnanjem tožnika in izkazano z zneskom 109.980,00 SIT, je sodišče druge stopnje štelo, da ne predstavlja večje materialne škode. S tem pravnim stališčem soglaša tudi revizijsko sodišče, saj ustreza - po analogiji inter legem - pomenu večje premoženjske škode iz 2. alinee 13. točke 126. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94, popravek 70/94). Po omenjeni zakonski določbi se za večjo premoženjsko škodo šteje znesek, ki presega pet povprečnih čistih plač v gospodarstvu. V aprilu 1993, to je v času seje komisije za ugotavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke (priloga B 33), je znašala povprečna čista plača v gospodarstvu - 41.257,00 tolarjev (Uradni list RS, št. 49/93), kar pomeni, da bi se za večjo premoženjsko škodo štel znesek 206.285,00 SIT.

Revizijsko sodišče sicer soglaša s pravnim stališčem revizije, da izbris ukrepa iz evidence (2. odstavek 68. člena ZTPDR) nima nobenih pravnih učinkov, torej ga ni mogoče upoštevati niti kot olajševalno niti kot obteževalno okoliščino. Ne glede na uvodno ugotovitev, da predstavljajo navedene okoliščine ugotavljanje dejanskega stanja, v katero revizijsko sodišče ne sme posegati, je opozoriti, da drugostopno sodišče tožnikove nekaznovanosti ni štelo med olajševalne okoliščine.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).