Jedro

Tehtnica za živino, ki stoji na podržavljenem zemljišču, ni objekt v smislu 2. člena ZGO-1. Zato ni ovir za vračilo zemljišča v naravi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano dopolnilno odločbo je bilo odločeno, da se denacionalizacijskemu upravičencu A.A. vrne v last in posest parc. št. 48/1 k.o. ... (1. točka izreka); da je zavezanka Kmetijska zadruga B. z.o.o. dolžna upravičencu oz. skrbnici za poseben primer C.C. vrniti podržavljeno premoženje v last in posest v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka) ter da vsaka stranka nosi svoje stroške, stroški upravnega postopka pa bremenijo proračun (3. točka izreka). V obrazložitvi upravni organ prve stopnje ugotavlja, da je sporna parc. št. 48/1 k.o. ... nastala iz parcele št. 48 in parc. št. 50 ter da za navedeno parcelo ne obstajajo ovire za vrnitev v naravi po drugem odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), saj tehtnica za živino, ki stoji na parceli, ni objekt v smislu določbe 2. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Tudi iz kopije zemljiško katastrskega načrta o podržavljenju, ki ga je izdelala Geodetska uprava Občine Maribor – Pesnica – Ruše – Lenart ni razvidno, da bi na parc. št. 48 in 50 stali kakršnikoli objekti v času podržavljenja. Iz potrdila o zemljiško katastrskih podatkih parcel v času podržavljenja je razvidno, da je bila vrsta rabe parcele št. 48 v času podržavljenja njiva v izmeri 6348 m2 in da je bila kot vrsta rabe za parc. št. 50 navedeno da gre za pašnik, v izmeri 417 m2, vse k.o. ... Upravni organ je tudi zavrnil predlog tožeče stranke kot zavezanke za vračilo sporne parcele, za dopolnitev ugotovitvenega postopka s postavitvijo izvedenca gradbene stroke (ki bi naj pojasnil, ali je na sporni parceli objekt kot ga kategorizira ZGO-1 ali ne), z utemeljitvijo, da je v zadevi dovolj dokazov, na podlagi katerih je mogoče oceniti, da ne gre za objekt po ZGO-1. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo in okolje z odločbo št. 490-52/2012/2 z dne 5. 3. 2013. V obrazložitvi zavrača pritožbene navedbe, da naj bi bila sedanja parc. št. 48/1 k.o. ... del funkcionalnega zemljišča k objektu stoječem na parc. št. 10/1 k.o. ... Funkcionalno zemljišče k temu objektu, ki pa sedaj po podatkih v zemljiškem katastru več ne obstaja, se je določalo v posebnem postopku določitve funkcionalnega zemljišča izven postopka denacionalizacije in je za postopek denacionalizacije brezpredmetno. Funkcionalno zemljišče k objektu se v postopku denacionalizacije namreč lahko določa le v okviru denacionalizacijskega postopka in to le v skladu s Strokovnim navodilom in usmeritvami upravnim enotam za postopanje pri določitvi funkcionalnih zemljišč, odmerah in parcelacijah v postopku denacionalizacije, ki ga je izdalo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo dne 13. 4. 2003. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi kršitve materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ponavlja pritožbene ugovore, da je dokazna ocena upravnega organa, da objekt, ki stoji na parceli, ki se vrača, ne predstavlja objekta po določbah ZGO-1, napačna. Navaja tudi, da se upravni organ ni spuščal v presojo dokazne ocene v zvezi z določitvijo parc. št. 48/1 k.o. ... kot funkcionalnega zemljišča. Poleg tega, da je na tej parceli objekt, je namenjena tudi nakladanju in razkladanju trgovskega blaga in proizvodov Kmetijske zadruge B. Opozarja tudi na okoliščino, da je bil v zvezi s predmetno parcelo in določitvijo funkcionalnega zemljišča sprožen upravni spor in da iz obrazložitve sodbe opr. št. U 124/2003 z dne 10. 2. 2005 nedvomno izhaja, da je prvostopni upravni organ bistveno kršil pravila postopka, ker je tožnikovo vlogo zavrgel, ne da bi je vsebinsko obravnaval. To odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopnemu upravnemu organu v ponovno odločanje oz. porejeno, da se izpodbijana odločba in odločba Ministrstva za okolje in prostor odpravita ter se zadeva vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom D.D. v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita ter da je upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in tudi pravilno porabil materialno pravo. Zaključkov in odločitev zato tožeča stranka ne more izpodbiti s tožbenimi navedbami, da naj bi šlo za gradbeni objekt, ki naj bi bil kot nepremičnina izvzet iz vračila v naravi v denacionalizacijskem postopku. Po mnenju zainteresirane stranke se neutemeljeno v tožbi navaja tudi, da gre za onemogočanja tehnološkega procesa pri zavezanki. Zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so upoštevaje določbo 2. odstavka 32. člena ZDen podane ovire za vračilo nepremičnine s parc. št. 48/1 k.o. ..., ker na tej nepremičnini stoji živilska tehtnica. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča namreč ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca.

Tehtnica za živino, ki stoji na zemljišču s parc. št. 48/1 k.o. ... tudi po presoji sodišča ni objekt v smislu 2. člena ZGO-1, zato sodišče pritrjuje stališču upravnih organov prve in druge stopnje, da ni ovir za vračilo predmetne nepremičnine v naravi. Izpodbijana odločitev je zato pravilna in zakonita, upravna organa pa sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklicuje in jih ponovno ne navaja. V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Kot izhaja iz podatkov predloženih upravnih spisov, je bila izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi (šestega) poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve št. 321-58/1993-93 z dne 28. 12. 2011, izdanega v skladu s 65. členom ZDen, da železna tehtnica, namenjena tehtanju živine, ne predstavlja objekta, kot ga kategorizira ZGO-1, ter ne predstavlja ovire za vrnitev navedene parcele v naravi. Tožeča stranka je dne 19. 1. 2012 sicer vložila pripombe na citirano poročilo, vendar zgolj v obsegu dopolnitve postopka z izvedencem gradbene stroke in razjasnitve ali gre za objekt, kot ga kategorizira ZGO-1. Šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo (v kateri je upravni organ po presoji sodišča utemeljeno zavrnil predlagano dopolnitev postopka z izvedencem gradbene stroke), pa je pričela zatrjevati, da naj bi navedena parcela predstavljala tudi funkcionalno celoto zemljišč, ki jih uporablja za svojo dejavnost. Z izdelavo citiranega poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju, njegovo osebno vročitvijo tožeči stranki in možnostjo pripomb, ki jih je tožeča stranka tudi posredovala (v smislu predloga za pritegnitev izvedenca gradbene stroke), so bile v postopku denacionalizacije tožeči stranki zagotovljene pravice v skladu s temeljnim načelom zaslišanja stranke (8. in 143. člen ZUP/86), da se izjavi o celotnem ugotovitvenem postopku, o posameznih izvedenih dokazih ter da predlaga izvedbo novih dokazov oz. vseh tistih dejanj, za katere meni, da jih je za pravilno in zakonito odločitev treba izvesti. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da se upravni organ ni spuščal v presojo dokazne ocene v zvezi z določitvijo funkcionalnega zemljišča, saj so, glede na zagotovljeno in tudi izrabljeno možnost udeležbe tožeče stranke v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, predstavljale nedovoljeno pritožbeno novoto (2. odstavek 236. čl. ZUP/86).

Nerelevantne za odločitev v tem upravnem sporu pa so tudi tožbene navedbe v zvezi z upravnim sporom v zadevi pod opr. št. U 124/2003. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožeče stranke in stranke z interesom je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem (med drugim) v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi svaka stranka svoje stroške postopka.