Jedro

Pravno odločilno je, da je bil tožnik po eni strani seznanjen z okoliščinami v zvezi s finančnimi vlaganji v pogodbeno dogovorjenih okvirih, in da je bila tožena stranka po drugi strani vezana tudi na njegove posamične odločitve. Zato v konkretnem primeru ni bila kršena niti krovna Pogodba, niti kakršenkoli drug dogovor oziroma pogodbe, ki sta jih kasneje sklepali pravdni stranki. Tudi sklicevanje na Direktivo o trgih finančnih instrumentov na pravilnost izpodbijanih odločitev ne more vplivati. Zahteva, da bi tožena stranka morala svojim tovrstnim komitentom vselej in sprotno svetovati, kakšne bi bile najugodnejše naložbe v zvezi s sredstvi skladov oziroma vrednostnimi papirji in v zvezi s prodajo teh sredstev ter njihovim nadaljnjim investiranjem, ter z njimi celo samoiniciativno gospodariti, kot bi se lahko razumelo revizijske trditve, namreč presega njeno obveznost v smislu predmetne Pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.143.960,00 EUR ter tožniku naložilo, naj toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 9.849,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, o stroških pa odločilo tako, da pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Revizijo vlaga tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se reviziji ugodi, izpodbijani sodbi spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka iz odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da sodišči prve in druge stopnje nelogično navajata, da Pogodba za opravljanje storitev privatnega bančništva (v nadaljevanju Pogodba) ne predstavlja krovne pogodbe, na podlagi katere bi bilo treba presojati poslovanje med pravdnima strankama, pri čemer pa ne povesta, kaj predstavlja podlago za njuno medsebojno sodelovanje. Pogodba je po vsebini mandatna pogodba, skladno s katero mora po določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) prevzemnik naročilo izvršiti po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma gospodar, pri čemer mora ostati v mejah naročila in paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vedno vodilo. Tožena stranka se je kot prevzemnik naročila zavezala tožniku kot naročitelju, da si bo prizadevala zanj opraviti določen posel oziroma posle in da bo pri tem ravnala v skladu z ustrezno skrbnostjo, ki je v primeru tožene stranke strokovna skrbnost. Poslovna podlaga mandatne pogodbe je zaupne, fiduciarne narave, pri čemer mora mandatar vidno ravnati za uresničitev naročiteljevega interesa, ki mu mora biti vodilo. Prevzemnik naročila mora ravnati v dobri veri v korist naročitelja, pooblastila mora izvrševati v skladu z njihovim namenom, njegove osebne koristi (ali koristi delodajalca, za katerega izvršuje pooblastila) pa ne smejo biti v nasprotju s koristmi naročitelja. Teh obveznosti pa tožena stranka ni spoštovala in je zato njeno ravnanje protipravno in tudi vzrok za nastalo škodo. Tožena stranka je s pogodbo za plačilo nadomestila prevzela obveznosti, kot so določene v A oddelku II. točke Pogodbe. Dolžna se je bila seznaniti in spoštovati tožnikove finančne načrte. Za svoje delo je zaračunala ali prejela nadomestilo, saj je opravljala plačljivo storitev privatnega bančništva. Zato bi ga morala seznanjati z njegovim interesom, finančnim stanjem ter cilji in sprejemljivo stopnjo tveganja kot tudi obveščati in ustrezno izvrševati njegova naročila. Bančnici je zaupal. Njena temeljna obveznost je bila, da namesto njega skrbi za njegovo premoženje in koordinira vse posle v okviru bančne skupine A., finančno načrtuje, svetuje in upravlja njegovo finančno premoženje. V prvem letu ni opravila nobene storitve, kasneje pa je posredovala par elektronskih sporočil o vrednosti njegovih skladov, kar je bilo sicer objavljeno tudi na spletu in bi lahko po navedbah tožene stranke tudi sam opravljal pregled, ter še preposlala nekaj elektronskih sporočil, ki so bila namenjeni le bančnim svetovalcem. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Zaključevanje sodišč, da naj bi šlo pri Pogodbi zgolj za okvirno urejanje medsebojnih pravic in obveznosti, konkretizacija pa naj bi nastopila šele s posamičnim pravnim aktom, je materialnopravna napačna. Kakšne pogodbe so se kasneje sklepale med strankama, na vsebino pogodbenih obveznosti tožene stranke ne vpliva, saj je treba vse ostale pogodbe presojati z upoštevanjem toženkinih obveznosti. S kasnejšimi pogodbami so le poskušali sanirati napake zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, kar pa ne more izničiti veljavnosti prve pogodbe. Gre za nasprotja v obrazložitvi, saj po eni strani sodišče navaja, da je ključno vprašanje, ali je tožena stranka kršila svoje obveznosti iz Pogodbe, nato pa sklene, da so pravice in obveznosti s Pogodbo urejene le okvirno in da se zato ostale pogodbe ne morejo presojati v njeni luči. Razlogi sodbe so zato nejasni in med seboj v nasprotju, storjena pa bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s čimer je kršena tudi ustavna pravica iz 25. člena Ustave RS. Del te pravice je tudi dolžnost sodišča, da svojo odločitev obrazloži tako, da jo lahko stranka s pritožbo izpodbija in navaja nasprotne razloge. Tožena stranka je bila dolžna predložiti finančni načrt v odobritev ter implementacijo. Ni jasno, zakaj sodišči zaključujeta, da pojem predložitve pomeni lahko tudi ustni pogovor. Sodišči zgolj ugotavljata, da se je z bančnico pogovarjal o možnostih investiranja ter da mu je ta predstavila prednosti in slabosti posameznih vrst naložb. Vendar pa pogovor ne pomeni predložitve načrta. Sklicuje se na SSKJ, kjer je razložen glagol predložiti. (Ta pomeni dati komu …, da to uporabi, upošteva pri določenem opravilu. V postopku: predložiti sodišču nove dokaze; predložiti potrdilo, račun/ predložiti listino v podpis, načrt v odobritev/ predložiti osnutek zakona v razpravo). Tožena stranka pa ni predložila nobenega dokumenta glede obveznosti izvedbe skrbnega in podrobnega pogovora glede celovitega finančnega načrtovanja tožnika, skladno z njegovim edinstvenimi potrebami, kot je to določeno v Pogodbi v točki A pododdelka a pogodbe. Na podlagi predloženih listin je mogoče zgolj zaključiti, da je le pridobila nekaj podatkov zanj in ga. Tomc skupaj in ne posebej za tožnika. Sodišče tudi ne navede, kaj naj bi odobril, in ali je tožena stranka obveznost izpolnila. Finančnega načrta ni izročila in ni mu bilo omogočeno, da se o njem opredeli. Jasno je, da če bi finančni načrt izdelala in mu ga predložila v odobritev, ga ne bi odobril, če mu načrt ne bi omogočal prevzema gotovine v obdobju, v katerem je imel namen denar investirati. Če bi mu pojasnila, da je predvideno obdobje za naložbe v skladu pet let, se za tako naložbo ne bi odločil. Zato tudi ne vzdržijo zaključki sodišča, da ni navedel, kako naj bi navedena opustitev bila v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Na področju finančnih instrumentov velja pravilo, da je investiranje v sklade smiselno za obdobje od pet let dalje, ne pa za krajša obdobja. Ob napovedi, da namerava v kratkem investirati v nepremičnine na Hrvaškem, tožena stranka ni mogla izdelati pisnega finančnega načrta, ker ga ne bi potrdil. Ni jasno, kako sodišče zaključuje, da je pregledal in odobril finančni načrt in kako je tožena stranka finančni načrt realizirala. Sodišče poskuša nepredložitev načrta v pisni obliki opravičiti s tem, da zgolj pojasnjuje, da so mu bili pred vsakim nakupom predloženi prospekti. Pomen pojma predložiti torej ne bi smel biti sporen, vendar pa se sodišče opredeljuje popolnoma arbitrarno v korist tožene stranke. Čeprav navaja, da ni v pogodbi določeno, da je finančni načrt treba izdelati in ga komitentu predložiti v pisni obliki, ne pojasni, kako bi ga tožena stranka lahko drugače predložila. S predložitvijo pa bi dokazala, da je izpolnila pogodbeno obveznost. Kljub temu zaključuje, da do neizpolnitve pogodbe ni prišlo. Hkrati se postavi na stališče, da ustna seznanitev zadostuje, tožnik pa je bil dolžan upoštevaje ista pogodbena določila vsako odločitev potrditi pisno. Če sta se stranki dogovorili za pisno komunikacijo, bi slednja morala veljati za obe. Tudi je pojasnil, da so bila naročila ustna in da jih je tožena stranka vedno realizirala. Ni pojasnjeno, zakaj je v primeru, ko tožena stranka naročila ni realizirala in mu je nastala škoda, veljavna le pisna komunikacija. Sodišče je ugotovilo, da je dokazni postopek pokazal, da ga osebna bančnica ni obveščala o nihanju vrednosti skladov, kljub temu pa zaključuje, da gre za splošno znano dejstvo, in da tega ni bila dolžna storiti oziroma, da ne gre za kršitev pogodbe. Prav tako navede, da upoštevaje, da ne bi mogel razpolagati s skladi, tudi če bi osebno naročil prodajo, ta ne bi imela želenega učinka. Poskuša pojasniti, da pogodbenih obveznosti dejansko ni treba spoštovati, saj sankcij za kršitve ne bo. Očitno je sodišče upoštevalo zgolj delne izpovedbe posameznih prič. Priča V. je večkrat potrdila njegove navedbe ali pa je bila njena izpovedba v primerjavi z njegovimi izpovedbami in drugih prič neprepričljiva in neverodostojna; upoštevane pa so le njene izpovedbe, čeprav so bili na sestanku junija po ugotovitvah obeh sodišč še on, B. B., C. C. ter D. D. Iz izpovedb prič C. C. in E. E. pa izhaja, da je zaradi investicije na Hrvaškem želel imeti prosta sredstva in da je tožena stranka vsiljevala sklade, da je denar potreboval v letu 2007, ter da je bila F. celotno leto 2007 seznanjena, da bo potreboval denar in ji je glede na določilo pogodbe verjel, da mu bo povedala, kdaj sklade prodati. Sodišče pa sledi zgolj priči F. F. Ker je v določenem delu celo potrdila njegove navedbe, bi sodišče moralo njeno izpovedbo presojati celovito in nepristransko ter v povezavi z drugimi dokazi. Bistvena kršitev določbe je podana, ker bi moralo sodišče odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in ne le na podlagi dokaza, ki gre v prid njegovi odločbi. Razlogov o ostalih dokazih sodišče ni navedlo, čeprav bi jih bilo dolžno analizirati, nato pa napraviti sintezo upoštevaje vse izvedene dokaze. Priča F. pa je pojasnila, da je bila njena edina naloga ponujanje produktov tožene stranke tožniku; kako je na ta način opravljala storitve v skladu s pogodbo predvsem pa upravljala z njegovim premoženjem, pa tudi ni znala pojasniti. Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj ga ni sproti obveščala o padanju in rasti vrednosti skladov upoštevajoč, da je splošno znano dejstvo, da se njihova vrednost lahko drastično spreminja tudi dnevno. Sodišče napačno povzema stališče tožene stranke, da se je najverjetneje pozanimal o vrednosti skladov oziroma, bi se o tem lahko pozanimal. Sprašuje se, kaj mu je tožena stranka sploh zaračunavala, če je lahko sam pregledoval stanje vrednosti skladov, odločitve pa je moral sprejemati, kljub temu, da je bančna svetovalka izpovedala, da ne nadzoruje višine skladov že zato, ker sploh ne zna uporabljati računalnika. Pooblastil jo je, da to delo zanj opravlja. Njena izpovedba je bila vnaprej pripravljena, naučena, predvsem glede na njen osebni interes. Je še vedno zaposlena pri toženi stranki in je jasno, da bo pričala v njeno korist, da bi zavarovala lastni položaj in se poskušala izogniti morebitnim odškodninskim zahtevkom delodajalca oziroma drugim posledicam, ki bi vplivale na njen delovnopravni položaj. Sodišče ni uporabilo enakega argumenta pristranskosti glede izpovedb F. in ostalih prič, ki so bile zaposlene pri tožnikovi družbi G., d. o. o., oziroma bile z njim v sorodstvenem razmerju. Napačno so ocenjeni dokazi, da ga tožena stranka ni obvestila o padanju vrednosti skladov ter da bi bilo priporočljivo ostale prodati. Sklicuje se na izpovedbe prič glede investicije na Hrvaškem, o čemer je obvestil že na sestanku v letu 2006 in nato večkrat leta 2007, kar je potrdila tudi priča E. Pojasnil je tudi, da se je ravnal po strokovnem nasvetu bančnice in da ni bil opozorjen, da je priporočena doba vlaganj v sklade pet let. Če bi bil torej finančni načrt predložen, bi to bilo navedeno. Sodišči tudi napačno zaključujeta, da če se ne bi strinjal z vlaganji v sklade, pristopne izjave ne bi podpisal, in da je bila odločitev glede investiranja v sklade njegova lastna presoja. Vendar je utemeljeno zaupal bančnici, ki je imela bistveno več izkušenj z vlaganji v sklade in druge finančne inštrumente, kot on, ki je na tem področju laik. Tožena stranka ga je kot ena največjih finančnih institucij v Sloveniji prepričala, da skrbi za njene premoženjske interese in ni imel razloga, da bi dvomil v sposobnost in poštenost tožene stranke ter njenih zaposlenih. Bil je zaveden in je pristopno izjavo podpisal na podlagi zatrjevanja tožene stranke, da je vložek v sklade zanj primerna investicija. Glede na dotedanje poslovanje med pravdnima strankama tudi ni bilo razloga, da bi kot neuka stranka moral svoje želje oziroma naročilo toženi stranki še zapisati. Osebna bančnica bi ga morala opozoriti, da mora svoje naročilo še pisno potrditi, česar pa ni storila. Tožena stranka ni poslovala pisno in ne razpolaga z listinskimi dokazi, da je izpolnila svoje pogodbene obveznosti, čeprav ji to nalagata pogodba in zakonodaja. Sodišči podpirata zaključek, da za toženo stranko kot profesionalno osebo velja, da se ni dolžna držati pogodbenih določil medtem, ko gre njemu kot laiku upoštevanje poslovanja na način tožene stranke v škodo. Očitno napačno je ocenjena verodostojnosti izvedenih dokazov, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, kar predstavlja kršitev 8. člena ZPP kot tudi 212. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zakaj sodišče prve stopnje njegovi izpovedbi, da je že dne 17. 7. 2007 napovedal prodajo skladov, ne verjame, ni obrazložilo. Navedlo je zgolj, da napoved prodaje še ne pomeni tudi zahteve za prodajo in da bi se moral zavedati, da mora vsako naročilo potrdilo tudi pisno, česar pa ni storil. Ni se opredelilo do njegovih navedb, da sta se z bančnico vselej dogovarjala ustno, potem pa mu je slednja pripravila potrebne dokumente. Sodišče se je oprlo na izpovedbo priče, namesto da bi presojalo vsebino pogodbe in njeno naravo. Ključna obveznost tožene stranke je, da skrbi za njegovo premoženje in koordinira vse finančne posle v okviru bančne skupine A., finančno načrtuje in svetuje ter upravlja njegovo finančno premoženje, kar je tudi namen in smisel storitve osebnega bančništva. Če bi želel sam poslovati, take pogodbe ne bi potreboval in bi po lastni oceni sklepal vse pogodbe in sprejemal odločitve o investicijah. Odločitev o prodaji skladov je res na strani komitenta, ki pa more biti s strani osebnega bančnika ustrezno poučen in seznanjen o vseh okoliščinah, ki so pomembne za njegovo odločitev, med drugim tudi o tem, kdaj je smiselno sklade prodati. Tožena stranka je oglaševala v mapi „Privatno bančništvo“, da razpolaga z vsemi potrebnimi informacijami in je lahko tožnik brez skrbi. Sodišče se na izpovedbo F. F. opira tudi glede zatrjevanja opustitve obveznosti obveščanja o naraščanju vrednosti skladov na nivoju julija 2007, pri čemer ni res, da ga tožena stranka ni bila dolžna na podlagi njunega dogovora obveščati o določeni vrednosti v določenem obdobju. Sam je izpovedoval prav obratno - izrecno je od nje zahteval, da mora izvršiti prodajo, ko bo vrednost vseh treh skladov skupaj dosegla znesek, ki bi ga dosegli v juliju 2007, ker mu je ponudila še dolgoročnejši kredit, ki pa ga je zavrnil. Zagotovil je, da je bil z banko dogovorjen, da najema kredit, dokler vrednost skladov ne bo dosegla najvišjega nivoja iz julija 2007. Ne vzdrži obrazložitev sodišča, ki mu ni verjelo, da se je z bančno svetovalko dogovoril, da ga obvesti, ko bodo skladi spet narasli na nivo iz julija 2007 oziroma, da takrat proda sklade, saj ni verjetno, da bi mu bančnica kaj takega svetovala. Dne 17. 7. 2007 mu je povedala, da je trenutni znesek njegovih skladov 1.300.000,00 EUR. Klicala ga je zaradi podaljšanja depozita. Tedaj ji je pojasnil, da je to njegova zadnja mesečna vezava, ter da se je odločil za prodajo skladov, ker mora v avgustu po dopustu izplačati prodajalce zemljišč, v višini 1.000.000,00 EUR. Po telefonu mu je kot običajno pritrdila, da je naročilo prevzela. Ko se je avgusta vrnil z dopusta, jo je poklical in mu je bilo pojasnjeno, da skladov niso prodali, da pa mu zaradi trenutnega padca vrednosti skladov predlagajo, da vzame kredit do ponovnega dviga vrednosti skladov, saj so vedeli, da potrebuje denar takoj. Zato je nepravilen in nelogičen zaključek, da naj ne bi bila podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, ker naj bi se samostojno odločil za najem kredita, čeprav je prejel 21. 8. 2007 tudi poročilo o lastnih virih financiranja in je odločitev o tem prestavil za sedem dni. Protipravnost ravnanja tožene stranke se kaže tudi v kršitvi pravil MiFID (2004/39/ES) Direktive o trgih finančnih instrumentov (v nadaljevanju Direktiva o trgih finančnih instrumentov), skladno s katero morajo ponudniki na trgu finančnih instrumentov ravnati v skladu z najboljšim interesi potrošnika in predvsem skrbeti, da se želje potrošnikov ustrezno obravnavajo, ter predvsem ne smejo izbrati takšnega produkta, ki je za stranko neprimeren, pomeni pa dober provizijski zaslužek za posrednika. V konkretnem primeru pa je bilo opuščeno ustrezno svetovanje, predvsem pa je bila kršena Pogodba. Toženkino ravnanje je tudi v nasprotju z 188. členom Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI), ki posebej izpostavlja pravila in standarde stroke opravljanja investicijskih storitev. Oseba, ki opravlja ta poklic, mora svoji stranki pomagati ugotoviti dejansko finančno stanje. Strokovno in neodvisno mora izdelati strategijo za doseganje kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih ciljev, svetovati naložbe, ki bodo ustrezale zastavljeni strategije upravljanja osebnega premoženja. Tožena stranka pa ni spoštovala svojih obveznosti iz pogodbe in je ravnala v nasprotju z njenim namenom. Napačno je tudi zaključevanje, da so bili investicijski kuponi zastavljeni v korist A., d. d., za zavarovanje kreditnih terjatev do družbe G., d. o. o., in da z njimi ni bil upravičen razpolagati brez soglasja tožene stranke, tako da mu škoda iz naslova neprodaje skladov niti ni mogla nastati. Investicijski kuponi vzajemnih skladov so namreč neprenosljivi in zastavne pravice ni mogoče vpisati v Centralni register KDD, ampak se ta vpiše v evidenci imetnikov investicijskih kuponov, ki jo vodi posamezna družba za upravljanje, v konkretnem primeru A. skladi, d. o. o. Zastavna pravica bi nastala, če bi kuponi postali prenosljivi. Zato se očitno toženi stranki ni zdelo pomembno julija in avgusta 2007 na to opozoriti, saj prepovedi razpolaganja dejansko ni bilo. Če bi ta obstajala, bi ga kot strokovna oseba morala opozoriti. Da ni bilo prepovedi razpolaganja, pa nenazadnje pokaže tudi dejstvo, da je zastavljene investicijske kupone vzajemnih skladov prodal, tožena stranka pa je izdala potrdilo o izbrisu zastavne pravice. V zvezi z višino tožbenega zahtevka opozarja, da gre za preprosto računsko operacijo glede na splošno znane podatke o tem, kolikšna je bila vrednost sklada na dan, ko je v mesecu oktobru 2007 dosegla nivo iz julija 2007 in na dan 31. 5. 2010, kar predstavlja izgubo pri unovčenju skladov. Če pa bi realiziral napovedani projekt, bi škodo predstavljal tudi dobiček, ki bi ga dobil in bi bila škoda za navedeni znesek večja. Sodišče pa je očitno spregledalo, da ni zgolj tožnik za izračun višine škode predložil izvedenskega mnenja, temveč je to storila tudi tožena stranka, ki je v potrditev svojih navedb v spis vložila izvedensko mnenje mag. M. K. Na podlagi primerjave obeh izvedenskih mnenj je mogoče zaključiti, da so razlike med njima majhne. Podrobno povzema zaključke obeh izvedenskih mnenj. Zaključuje, da je napačno uporabljeno materialno pravo v zvezi z vprašanjem kršitve pogodbe. Sodišče se je oprlo večinoma na izpovedbo priče F., ki pa je bila na več mestih v nasprotju z listinami v spisu, iz njene izpovedbe pa tudi ne izhaja, da je ravnala tako, kot bi morala po pogodbi, to je racionalno, strokovno, kakovostno ter s skrbnostjo dobrega strokovnjaka dobre borznoposredniške hiše. Zgrešen je materialnopravni zaključek, da naj bi ravnanje tožene stranke ne bilo protipravno. Ni obrazloženo, zakaj obstaja razmerje med laično osebo in strokovnjakom, ki za svojo dejavnost prejema plačilo. Glede zaslišanja tožnika sodba nima razlogov, kar predstavlja po eni strani absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, po drugi strani pa je ostalo zaradi tega dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bil ključni dokaz, na katerega se je sodišče oprlo, zaslišanje navedene priče. Sodišče je sprejelo očitno napačno oceno verodostojnosti izvedenih dokazov, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, kar predstavlja kršitev 8. in 212. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Obširne povzete revizijske navedbe, ki se osredotočajo na očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje sledili le protislovnim in neverodostojnim izpovedbam priče F., ne pa tudi prepričljivejšim izpovedbam drugih prič in predvsem izpovedbam tožnika, ter nadalje obširni revizijski prikazi neprepričljivosti ter nelogičnosti dejanskih zaključkov sodišč glede posamičnih okoliščinah v zvezi s sklenitvijo in uresničevanjem Pogodbe pomeni v revizijskem postopku nedopustno izpodbijanje dokazne ocene oziroma dejstev ugotovljenih s strani nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Ne obstaja očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom in 213. členom(1) ZPP (pomanjkljiva formalna dokazna ocena), saj se je - kot v bistvu izhaja že iz samih revizijskih očitkov - sodišče prve stopnje v dokaznem postopku in nato tudi v ožji dokazni oceni v sodbi opredelilo do izpovedb vseh zaslišanih oseb. Natančno je pojasnilo, zakaj je verjelo priči F., ne pa drugim pričam, ki niso kot navedena priča sodelovale pri vseh pogovorih in tudi niso slišale vseh telefonskih pogovorov med njo in tožnikom, še posebej ne (pri) tistih z dne 17. 7. 2007 in z dne 21. 8. 2007, na katera se osredotoča tožnik tudi še v reviziji. Takšna dokazna ocena ni obsegala le presoje (ne)pristranskosti posameznih prič, temveč tudi celovito abstraktno logično in življenjsko izkustveno presojo, sodišče druge stopnje pa je takšni procesno popolni dokazni presoji lahko pritrdilo. Dokazna ocena torej temelji na analitično sintetični presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter upoštevajoč vse okoliščine primera, torej upošteva zahtevane procesne standarde iz omenjenih zakonskih določb (primerjaj obširne razloge sodišča prve stopnje na osmi do štirinajsti strani sodbe in razloge sodišča druge stopnje na šesti do sedmi strani sodbe).

8. Tudi ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči prve in druge stopnje sta se opredelili tudi do tožnikovih trditev in izpovedb, jih skrbno analizirali ter primerjali z izpovedbami priče F. S tem sta odgovorili na tožnikova ključna stališča glede pravno odločilnih dejstev, kar pomeni, da imata sodbi tudi v tej smeri potrebne razloge in je omogočen njun preizkus. Tudi niso utemeljeni nadaljnji (prav tako zgoraj povzeti) revizijski očitki, ki poskušajo prikazati enako procesno kršitev, da se namreč sodišči prve in druge stopnje nista opredelili oziroma nista pojasnili okoliščin glede upoštevnih dejanskih in pravnih podlag, na katere sta oprli presojo o zadostni skrbnosti tožene stranke pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti. Razlogi obeh sodišč so obširni, izčrpni in natančni ter odgovarjajo na vse tožnikove ugovore dejanske in pravne narave, ki se nanašajo na očitke o kršitvah pogodbenih obveznosti oziroma premajhni aktivnosti in skrbnosti tožene stranke pri obveščanju in svetovanju tožniku, med drugim tudi o predstavitvi finančnega načrta v okviru pogodbenega okvira in njegovem konkretnem uresničevanju, vključno s svetovanjem v juliju in avgustu 2007, ko jo je tožnik obvestil, da namerava prodati svoje naložbe v skladih. Prav tako so razlogi izpodbijanih sodb medsebojni skladni in jasni, kar tudi ne omogoča ugotovitve o obstoju očitane procesne kršitve. Ugotovitve sodišč, da je Pogodba le okvirno urejala pravice in obveznosti pogodbenih strank, posamične pogodbe pa predstavljale predvsem uresničitev naložb v sklade in pridobivanje finančnih sredstev v tožnikovo korist, ne predstavlja očitanega procesnega nasprotja v sodbenih razlogih, temveč le korekten povzetek vsebine med pravdnima strankama vzpostavljenih pogodbenih razmerij. Za sodišči je bila torej utemeljeno odločilna - notranje povsem skladna - presoja obsega in vsebine obveznosti, določenih z omenjeno okvirno Pogodbo, ki je napotovala na sklenitve nadaljnjih posameznih pogodb ob tožnikovem vsakokratnem soglasju, sodišči pa sta se oprli tudi na ravnanje tožnika, ki je po svoji volji, na katero je bila tožena stranka tudi vezana, odločal o upravljanju s svojim premoženjem, vloženem v sklade (primerjaj obširne razloge sodišča prve stopnje na šesti do šestnajsti strani sodbe in razloge sodišča druge stopnje na četrti do sedmi strani sodbe).

9. Tudi materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. Tožnik je očital toženi stranki protipravnost ravnanja zaradi kršitve Pogodbe (predvsem oddelka A in B točke II), zaradi česar mu je nastala škoda izražena v izgubi vrednosti delnic oziroma skladov, v katere je vlagal svoje prihranke. S tem uveljavlja predvsem očitek opustitve potrebne profesionalne skrbnosti tožene stranke, torej skrbnosti dobrega strokovnjaka v smislu določbe drugega odstavka 6. člena OZ. Vendar pa sta sodišči ugotovili, in na te dejanske ugotovitve je vezano tudi revizijsko sodišče - da je bil tožnik s strani osebne bančne svetovalke in na podlagi prospektov - že v začetku in nato sprotno seznanjen s finančnim načrtom, ki je bil naravnan „konzervativno“, brez večjih tveganj, torej prilagojen dejstvu, da naj bi bil tožnik laik na tem področju, nadalje seznanjen s finančnimi tveganji ter v okviru dogovorjene časovne dinamike tudi obveščan o nihanju vrednosti skladov, oziroma bil v trenutku, ko se je odločal o prodaji, seznanjen z vrednostjo naložb in stanjem njegovih finančnih sredstev, da je s sklenitvijo posameznih pogodb o vezavi sredstev in nakupu skladov potrjeval tudi spremembo naložb, sicer napovedal vlaganje v investicijo na Hrvaškem ter v zvezi s tem tudi napovedal prodajo naložb v sklade v zanj ugodnem trenutku, vendar pa bi moral telefonsko sporočeno napoved v skladu s Pogodbo še pisno potrditi, česar pa ni storil in je namesto tega najel nov kredit. Tudi v reviziji se sklicuje, da naj enako ne bi veljalo za toženo stranko, ki se je lahko zadovoljila s predložitvijo finančnega načrta na ustni način. Vendar pa pri tem spregleda, da takšna obveznost tožene stranke ne izhaja iz pogodbe, po drugi strani pa njegova obveznost, izraziti pogodbeno voljo na pisni način - izrecno izhaja iz pogodbenih določb. Tožena stranka se je z neobstojem pisne predložitve finančnega načrta celo v svojo škodo izpostavila tveganju težjega dokazovanja izpolnitve svojih pogodbenih obveznosti v primeru spora. Po drugi strani pa s potrditvijo svojih poslovnih odločitev tožnik ni bil podvržen kakšni posebno zahtevni obveznosti oziroma bremenu, temveč je prav nasprotno dolžnost pisne potrditve bila v njegovo korist zaradi lažjega dokazovanja morebitne neizpolnitve pogodbenih obveznosti tožene stranke – ustrezno se odzvati na njegovo pisno potrjeno naročilo. Pravilno je tudi pravno razlogovanje obeh sodišč, da pojem predložiti finančni načrt ob pomanjkanju zapisa o obvezni pisni obliki jezikovno pojmovno lahko pokriva tudi ustni način, s kakršnim je tožena stranka predložila oziroma seznanila tožnika z načinom in vrsto vlaganj, kot tudi njegovim finančnim stanjem oziroma stanjem naložb ter vrednostjo skladov. Bistveno je, da je po dejanskih ugotovitvah sodišč tožena stranka že takoj na začetku dovolj jasno in natančno seznanila tožnika z načinom in obsegom investiranja ter upravljanja njegovih sredstev v posameznih skladih ter opisano naložbeno politiko, nato pa vselej ravnala tudi v skladu z informacijami, ki jih je in ko jih je prejela od tožnika.

10. Pravno odločilno je torej, da je bil tožnik po eni strani seznanjen z okoliščinami v zvezi s finančnimi vlaganji v pogodbeno dogovorjenih okvirih, in da je bila tožena stranka po drugi strani vezana tudi na njegove posamične odločitve. Zato v konkretnem primeru ni bila kršena niti krovna Pogodba, niti kakršenkoli drug dogovor oziroma pogodbe, ki sta jih kasneje sklepali pravdni stranki. Tudi njegovo sklicevanje na Direktivo o trgih finančnih instrumentov na pravilnost izpodbijanih odločitev ne more vplivati. Zahteva, da bi tožena stranka morala svojim tovrstnim komitentom vselej in sprotno svetovati, kakšne bi bile najugodnejše naložbe v zvezi s sredstvi skladov oziroma vrednostnimi papirji in v zvezi s prodajo teh sredstev ter njihovim nadaljnjim investiranjem, ter z njimi celo samoiniciativno gospodariti, kot bi se lahko razumelo revizijske trditve, namreč presega njeno obveznost v smislu predmetne Pogodbe.(2) Sodišče druge stopnje pravno pravilno pojasnjuje razliko med pogodbo o borznem posredovanju iz 142. člena ZTVP, katere elemente vsebuje tudi predmetna Pogodba, in pogodbo o gospodarjenju z vrednostnimi sredstvi iz 168. člena ZTVP, za katero se neupravičeno vsebinsko zavzema revident. Dodatne aktivnosti, katere je od tožene stranke tožnik pričakoval, bi morale biti dogovorjene v Pogodbi ali posebnem dogovoru, v skladu s Pogodbo. Torej je tudi upoštevaje navedeno direktivo pravilna razlaga sodišča druge stopnje, da v konkretnem primeru niti s krovno Pogodbo ni bila tožniku ponujena takšna investicijska storitev (torej tožnika ves čas in samoiniciativno obveščati o vseh najboljših investicijskih naložbah in njenih spremembah oziroma celo kar v njegovem imenu in na njegov račun upravljati z njegovim premoženjem), kar pomeni, da se tudi upoštevaje interpretativno odločbo SEU neupravičeno sklicuje na obveznost tožene stranke zagotavljati mu takšno investicijsko storitev, kot jo šele ob navedenih pogojih zagotavlja navedena direktiva.(3) V teh mejah je treba v konkretnem primeru presojati tudi standarde, ki jih zakonska ureditev določa pri mandatni pogodbi (pogodbi o naročilu), na katere se revizija prav tako sklicuje. Sodišče druge stopnje pa se je sicer pravilno opredelilo tudi do tožnikove zahteve za direktno oziroma neposredno uporabo določbe 188. člena ZTFI, ki v času sklenitve pogodbe še ni veljala.

11. Tudi očitek v zvezi z investicijskimi kuponi in njihovo neprenosljivostjo oziroma nenastanku zastavne pogodbe zaradi njihove neprenosljivosti, ni pravno utemeljen oziroma ni niti pomemben. Predstavlja namreč zgolj rezervni dodatni razlog obeh sodišč pri utemeljevanju svojih odločitev. Tudi pravni zaključki v zvezi s to okoliščino so pravilni. Sodišči ugotavljata, da je bila med strankama dogovorjena prepoved razpolaganja s investicijskimi kuponi vzajemnih skladov. Treba je bilo torej tudi v tem pogledu upoštevati pogodbeno voljo strank.

12. Ker ob povedanem torej ni izkazana že protipravnost ravnanja tožene stranke, kot enega od elementov odškodninske odgovornosti, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo tudi z revizijskimi očitki, ki se nanašajo na obstoj pravno relevantne vzročne zveze med nastalo posledico in očitanim ravnanjem oziroma opustitvami tožene stranke.

13. Kolikor se revizija dotika vprašanja oziroma razlogov v zvezi z višino zahtevka, so ti prav tako nepotrebni. Ker je bil zahtevek zavrnjen že po temelju, se revizijskemu sodišču enako kot pred njim pritožbenemu sodišču, z njimi ni treba ukvarjati.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Op. št. (1): V reviziji je očitno pomotno citirano določilo 212. člena ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije (SEU) z dne 30. maja 2013, C-604/11, v kateri je SEU odgovarjalo na predhodno vprašanje in zavzelo razlago cit. Direktive in sicer, „.. da je treba 19. člen Direktive razlagati tako, da je investicijska storitev ponujena kot del finančnega proizvoda samo, če je njegov sestavni del, ko je ta finančni proizvod ponujen stranki.....“.

Op. št. (3): Glej cit. odločbo SEU.