Jedro

Pravici stranke, da se v postopku izjavi, odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost, ter da se do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Sodišče prve stopnje bi moralo zato tožencu odgovoriti na oba ugovora. Opredeliti bi se moralo tudi do ugovora izpolnitve, saj je nosilnega pomena.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožniku plačati 1,230.576 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2000. Naložilo mu je tudi, da mora tožniku povrniti 152.300 SIT pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da je tožnik denar posodil tožencu in ne podjetju G. d.o.o. (katerega direktor je bil toženec). Pritožbeno sodišče je še dodalo, da posojilo tudi ni bilo vrnjeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vložil odgovor na tožbo, s katerim je obrazloženo prerekal tožbene trditve ter predložil potrdili z dne 10.4.1998 in z dne 3.3.1999. Teh listin sodišče ni ocenilo. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja zgolj to, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila prva posojilna pogodba sklenjena 10.4.1998, tako da je tožnik tožencu izročil 3.200 DEM. Sodišče bi moralo v obrazložitvi povzeti dokaze in jih oceniti. Ker tega ni storilo, ostaja nejasno, na podlagi katerih dokazov je sprejelo dokazno oceno. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Pritožbeno sodišče je sicer dopolnilo obrazložitev prvostopnega sodišča, vendar tega ne bi smelo storiti. Pritožbeno sodišče namreč ne more sanirati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je zagrešilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je tudi kršilo dolžnost pomoči prava neuki stranki. Kljub vabilu s standardnim vabilom "GO 1" je imel tožnik v tej pravdi prednost, saj je po izobrazbi pravnik, zastopal pa ga je odvetnik. Toženec je bil na naroku sam in z dokumentacijo, ki jo je imel v originalu, saj ni vedel, da mora biti dokumentacija v toliko izvodih, kolikor je strank. Sodišče bi ga moralo zato opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi, saj prava neuke stranke ne vedo, kaj pomeni izraz prvi narok za glavno obravnavo. Če bi bil toženec poučen, da mora vse listine predložiti do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, bi jih predložil v originalu. Tako pa jih je istega dne predložil v kopijah, kar kaže, da ni razumel svojih procesnih pravic. Prestrogo je tudi stališče pritožbenega sodišča, da je toženec prekludiran glede navajanja in predlaganja novot.Nesprejemljivo je stališče, da listini z dne 30.4.1998 in z dne 22.4.1998 nista pomembni. Z njima je namreč toženec želel dokazati, da s tožnikom kot fizično osebo ni bil nikoli v posojilnih razmerjih, marveč vselej kot zakoniti zastopnik podjetja G. d.o.o. Sodišče prve stopnje ni poskrbelo, da se razčistijo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih ter da se ponudijo oziroma dopolnijo dokazi. Ta očitek se nanaša na listine, ki jih je tožnik predložil šele po obravnavi, pokazal pa na sami obravnavi, ter na nejasnosti v zvezi s potrdilom z dne 10.4.1998, iz katerega izhaja, da se nanaša na poplačilo dolga do L. d.o.o. Sodišče bi moralo tudi razjasniti, ali je kredit vrnjen. Sodišče prve stopnje o tem ni zavzelo nikakršnega stališča, pač pa se je do teh toženčevih navedb opredelilo (šele) pritožbeno sodišče, pri čemer se je sklicevalo na neskladje med navedbo v odgovoru na tožbo in toženčevo izpovedbo na obravnavi. Če bi sodišče širše ugotavljalo razmerje med obema strankama, bi ugotovilo, da je tožnikova terjatev do podjetja G. d.o.o. višja (kar je dokazano z listinami, ki pa jih sodišče ni upoštevalo), ter da je zato razumljiva toženčeva izjava, da ne ve več, če je dolg poravnan. Če se je sodišče postavilo na stališče, da je šlo za posojilno razmerje, potem bi moralo oceniti potrdila za vrnitev zneska 700.000 SIT in 550.000 SIT. Nesprejemljivo je, da je pravno naravo teh listin ocenjevalo drugače kot pravno naravo potrdil o prejemu denarja.

Končno je podana tudi zmotna uporaba materialnega prava, saj sta sodišči zmotno uporabili določbe 557. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR), ki urejajo posojilno razmerje. Posojilna pogodba nastane, ko se stranki sporazumeta o vseh bistvenih sestavinah pogodbe, in ko je podano soglasje volj. Soglasje se mora nanašati tudi na osebe, s katerimi se posel sklepa. Potrdili z dne 10.4.1998 in z dne 3.3.1999 zato ne moreta vplivati na pravno naravo posojilne pogodbe, saj je bila sklenjena prej. Potrdili dokazujeta le prejem denarja, pri čemer pa opustitev pečata in pripis zakonitega zastopnika ne more vplivati na samo naravo pravnega posla.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP), so brez pomena revidentove trditve, ki se nanašajo na kritiko dokazne ocene potrdil z dne 10.4.1998 in z dne 3.3.1999. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima namreč razloge, ki omogočajo njen preizkus. Sodišče prve stopnje je razumljivo pojasnilo, kateri so nosilni razlogi za ugoditev tožbenemu zahtevku, in na podlagi česa je prišlo do zaključka, da je bilo posojilo dano tožencu (in ne podjetju G. d.o.o.).

Revizijsko sodišče soglaša tudi z odgovorom pritožbenega sodišča na toženčev očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb 557. člena ZOR, ki za posojilno pogodbo ne predpisujejo pisne oblike. Tožencu je namreč pravilno pojasnilo, da sodišče prve stopnje ni zaključilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pisna pogodba - pisna so bila zgolj predložena dokazila o prejemu posojenih zneskov, pri čemer pa iz teh pisnih dokazil ne izhaja, da gre verjeti tožencu, da je denar prejel kot zastopnik G. d.o.o., ker to nikjer na potrdilih ni navedeno (ter da je treba zato verjeti tožniku, da je toženec denar prejel kot fizična oseba).

Pač pa revizija utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je toženec v odgovoru na tožbo uveljavljal dva ugovora. Prvi se nanaša na stvarno pasivno legitimacijo, drugi na prenehanje obveznosti zaradi izpolnitve (1. odstavek 295. člena ZOR). To je pravilno ugotovilo tudi pritožbeno sodišče, ko je v 3. odstavku na 3. strani izpodbijane sodbe zapisalo: "Za pravilno uporabo materialnega prava sta tako bili v konkretnem primeru odločilni dve dejstvi: kdo sta stranki posojilne pogodbe in ali je bilo posojilo vrnjeno tožniku". Prvi ugovor je sodišče prve stopnje obravnavalo (ugotovilo je, da je bilo posojilo dano tožencu osebno in ne podjetju G. d.o.o.), drugega ne. Revizija zato sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se ni opredelilo do toženčevih navedb, da je bil znesek posojil v celoti vrnjen, ter do dokazov, ki jih je v ta namen predlagal (potrdilo št. 21/98 o vrnitvi posojenih sredstev po 800.000 SIT z dne 22.4.1998, potrdilo o vrnitvi dolga 700.000 SIT pred izvensodno poravnavo z dne 3.1.2000 in potrdilo o poplačilu individualnega dolga z dne 2.2.2000 za znesek 550.000 SIT), pritožbenemu sodišču pa, da je te nosilne obrambne argumente vsebinsko obravnavalo. Pravica strank do kontradiktornega postopka mora biti namreč zagotovljena na vseh stopnjah sojenja (prim. odločbe Ustavnega sodišča Up 232/99 z dne 17.2.2000, Up 3/2000 z dne 2.3.2000 in Up 410/2001 z dne 14.2.2002). Če je bila stranka za to pravico prikrajšana v postopku pred sodiščem prve stopnje, tega ni mogoče nadomestiti z obravnavanjem na pritožbeni stopnji. Opredeljevanje pritožbenega sodišča do nosilnih dejanskih in pravnih argumentov stranke, ki jih je sodišče prve stopnje spregledalo, bi predstavljalo tudi kršitev pravice do pritožbe. Pomenilo bi namreč, da so ti argumenti (v konkretnem primeru ugovor izpolnitve) obravnavani in preizkušani le na eni stopnji sojenja.

S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevega ugovora izpolnitve, pritožbeno sodišče pa je ta ugovor vsebinsko obravnavalo in pritožbo zoper to sodbo (tudi iz tega razloga) zavrnilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 379. člena ZPP).

Glede na dosedaj povedano, posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.