Jedro

Iz pritožbenih navedb je mogoče razbrati očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo vse ugotovitve M. P. šteti kot tožnikove in jim slediti. Ta očitek pa ni utemeljen. Mnenje tožnikovih navedb ne dopolnjuje, temveč jim nasprotuje, skupna obravnava tistega, kar je zatrjeval tožnik in tistega, kar je v mnenju navajal M. P. pa privede do kontradiktornih trditev o odločilnih dejstvih. Ker je eden od elementov civilnega delikta nedopustno škodno ravnanje (zavarovanca toženke), ki ga mora zatrjevati in dokazati tožnik, je jasno, da mora v zvezi s tem najprej postaviti jasne trditve glede poteka prometne nezgode, predvsem glede nedopustnega ravnanja zavarovanca toženke in jih nato tudi dokazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 447.014,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti od 15.1.1999 do plačila in tožniku naložilo, da mora plačati toženki stroške postopka v višini 6.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Proti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu pritožuje tožnik. Najprej navaja, da ima sodišče prav, da zavarovanec toženke ni prehiteval tožnika, kar tožnik zmotno zatrjuje. Do prehitevanja ni moglo priti, toda ta ugotovitev sodišča ne more predstavljati osnove za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj gre za nesporni lapsus lingues. Nadalje tožnik v pritožbi povzema svoje trditve v zvezi s 31. čl. ZVCP, podane na glavni obravnavi dne 6.2.2002. V zvezi s tem navaja, da 31. čl. ZVCP ne vsebuje nobene od teh njegovih navedb. Temelj je nakazan v mnenju izvedenca P., ki ga je sodišče upoštevalo kot navedbo tožnika. Nadalje pritožnik povzema razloge sodbe, da je sodni izvedenec ovrgel ugotovitve njegovega izvedenca in nato v pritožbi povzema ugotovitve iz mnenja P.. Sodišču očita, da je od 18-ih ugotovitev njegovega izvedenca upoštevalo le 4 navedbe. Kako uspešno je sodni izvedenec ovrgel trditve tožnika in njegovega izvedenca je razvidno iz pripravljalne vloge tožnika z dne 15.3.2004, na katero se sklicuje v pritožbi. Pritožba pritrjuje tudi oceni sodišča, da ne verjame tožniku, da vse do trčenja ni videl soudeleženega vozila prihajati po prednostni cesti, nasprotuje pa ugotovitvam sodišča prve stopnje v 2. odstavku na strani 5 sodbe. Sodišče je tu sledilo mnenju sodnega izvedenca, ki na svoji fotografiji št. 3 prikazuje, da so sledi zaviranja potekale naravnost in nekoliko stran, kar pa je tožnikov izvedenec v točki 9.1.2.4. ovrgel, ko je pojasnil, da do takšne dinamike nastajanja vidnih sledi zaviranja ni moglo priti. Nesprejemljiva je tudi trditev sodišča, da skica v glavnem ustreza dejanskemu stanju. Primerjava skice policije in skice tožnikovega izvedenca kaže, da postavljeni prometni znaki ne odgovarjajo dejanskemu stanju. Zgrešena je tudi trditev sodišča prve stopnje, da je tožnik predstavljal nevarnost za zavarovanca toženke od trenutka, ko je prevozil talno signalizacijo in znak stop pa do trka ter trditev, da tožnik te signalizacije ni prevozil v skladu s predpisi, saj se pri vključevanju ni prepričal o prometu na prednostni cesti. V zvezi s tem pritožba ponuja svoje izračune in svoje "strokovno" videnje škodnega dogodka, ob tem pa na "strokoven" način polemizira z mnenjem sodnega izvedenca. Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z zavrnitvijo njegovega predloga za zaslišanje priče S. L., ki je bila pravočasno predlagana kot edina priča, očividec dogodka. Prišla je na razpisani narok 13.3.2002, vendar je sodišče njeno zaslišanje zavrnilo, češ da je prišla potem, ko je bil naknadno plačan predujem. Tožnik je vztrajal pri njenem zaslišanju, vendar njegovemu predlogu ni bilo ugodeno niti do konca glavne obravnave. Tožnik meni, da je sodišče ni namenoma zaslišalo, saj bi lahko le ona povedala resnični potek dogodka in bi bil tako nesporno dokazan temelj tožbenega zahtevka. Njena izjava bi bila odločilni moment pri natančni podaji izvedenskega mnenja in nato pravilni odločitvi sodišča glede odgovornosti za nastanek prometne nezgode. Sodišče zato tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj se je le opiralo le na ugotovitev, da je že iz trditev tožnika ugotovljeno, da do nesreče ni prišlo tako, kot je trdil v tožbi, kar je mogoče tudi res, če se le striktno sledi navedbam v tožbi. Po mnenju pritožnika pa bi moralo sodišče slediti navedbam tožnika in njegovim navedbam v mnenju izvedenca P. in v pripravljalni vlogi z dne 15.3.2004. Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pri sojenju ni zagrešilo niti očitanih, niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka (te so naštete v 2. odst. 350. čl. ZPP) in tudi materialnopravno je odločitev pravilna.

Pravilna je ocena prvostopenjskega sodišča, da tožnik poteka prometne nezgode, kot ga zatrjuje, ni dokazal. V tožbi je zatrjeval eno verzijo dogodka (zavarovanec toženke R. B., ki je vozil po prednostni cesti iz tožnikove leve strani naj bi tožnika, ki je stal pred znakom stop, hotel prehiteti po desni strani), zaslišan kot stranka je trdil spet nekaj drugega (da je B., ki je prihajal z njegove leve strani po prednostni cesti z veliko hitrostjo, nameraval zavijati v desno, imel je vklopljen desni smerokaz in je trčil v tožnika, ki je bil še vedno na vozišču stranske ceste), M. P., ki je po naročilu tožnika izdelal izvedeniško mnenje (po zaslišanju tožnika in po pridobitvi mnenja sodnega izvedenca M.), pa je v njem podal neko tretjo verzijo dogodka in ovrgel tisto, ki jo je zatrjeval tožnik. Iz pritožbenih navedb je mogoče razbrati očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo vse ugotovitve M. P. šteti kot tožnikove in jim slediti. Ta očitek pa ni utemeljen. Mnenje tožnikovih navedb ne dopolnjuje, temveč jim nasprotuje, skupna obravnava tistega, kar je zatrjeval tožnik in tistega, kar je v mnenju navajal M. P. pa privede do kontradiktornih trditev o odločilnih dejstvih. Ker je eden od elementov civilnega delikta nedopustno škodno ravnanje (zavarovanca toženke), ki ga mora zatrjevati in dokazati tožnik, je jasno, da mora v zvezi s tem najprej postaviti jasne trditve glede poteka prometne nezgode, predvsem glede nedopustnega ravnanja zavarovanca toženke in jih nato tudi dokazati. Že zato, ker tega ni storil, z zahtevkom ni mogel uspeti. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo in tudi ugotovilo, da je nevarno situacijo povzročil tožnik, ki je prevozil talno cestno signalizacijo ter znak stop z namenom, da se bo vključil na prednostno cesto, vključitve pa ni v celoti izpeljal, ker je zagledal prihajati vozilo zavarovanca toženke, zato je ostal z vozilom deloma na svojem voznem pasu, deloma pa na vozišču prednostne ceste. S tem je predstavljal oviro za zavarovanca toženke, ki se ji kljub ustrezni reakciji ni mogel pravočasno izogniti, pri čemer zavarovancu toženke ni moč pripisati protipravnega ravnanja. Teh zaključkov sodbe, ki temeljijo na v postopku izvedenih dokazih, pritožba z izpostavljanjem mnenja M. P., ki v tej pravdni zadevi ni imel položaja izvedenca, ni izpodbila. Poleg tega je mnenje sodnega izvedenca M. M. tožnik neuspešno napadel z mnenjem M. P. že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Na s strani tožnika pridobljeno mnenje je sodni izvedenec odgovoril s strokovnimi argumenti, s katerimi je prepričal tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko sodišče. Pritožbeno strokovno polemiziranje z mnenjem sodnega izvedenca, v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja ne more ogroziti. Pritožbeno sodišče strokovnega znanja s tega področja (s področja raziskav prometnih nezgod) nima in mu na te pritožbene navedbe ni potrebno odgovoriti. Prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo očitanih kršitev ZPP. Ni res, da tožnikova priča S. L. ni bila zaslišana zaradi neplačila predujma, zaslišana ni bila zato, ker je prvostopenjsko sodišče že iz izjave tožnika ugotovilo, da do nesreče ni prišlo tako, kot trdi v tožbi. Zato je odločitev, da te priče ne zasliši, pravilna.

Upoštevaje zgoraj navedene razloge, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).