Jedro

Zgolj posplošeno sklicevanje na vrsto oziroma tip kršitve ter hipotetično teoretiziranje in polemiziranje z judikatom, povsem drugovrstnim predmetni kazenski zadevi, glede na sprejeto priznanje krivde obdolženega in v izpodbijani sodbi eksplicitno navedenih dokazov, ki so podano priznanje podprli ter prvostopenjsko presojo, da je obdolženemu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu, sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne more omajati, kaj šele ovreči.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 54. členom KZ-1. Obdolženemu je za obravnavano kaznivo dejanje na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 pa je obdolženemu, upoštevajoč kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki mu je bila izrečena za dve kaznivi dejanji velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in dve kaznivi dejanji velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 39987/2022 z dne 21. 9. 2022, pravnomočno dne 29. 10. 2022, in kazen eno leto zapora iz te sodbe izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolženemu v izrečeno enotno kazen zapora vštelo čas odvzema prostosti in pridržanja od 31. 1. 2022 od 19.30 ure do 2. 2. 2022 do 15.30 ure, kot tudi že prestano kazen (po sodbi I K 39987/2022 z dne 21. 9. 2022) od 26. 2. 2022 od 00.30 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega z odločbo brezplačne pravne pomoči, bremenijo proračun. V skladu z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP pa je obdolženega obremenilo plačila stroškov pooblaščene odvetnice oškodovane družbe C. d.o.o., B. B. iz Murske Sobote, kar bo predmet odločitve s posebnim sklepom. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je obdolženega tudi obremenilo plačati priglašene premoženjske zahtevke, in sicer v razmerju do oškodovane družbe C. d.o.o. znesek 3.856,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2022 do plačila (1/3 od utemeljeno priglašenega premoženjskopravnega zahtevka v znesku 11.569,41 EUR), medtem ko je bilo oškodovano družbo v presežku do 11.569,41 EUR in 1.632,24 EUR iz naslova izgubljenega dobička, napotiti na pot pravde. V razmerju do oškodovane družbe D. d.o.o. pa je obdolženi dolžan plačati znesek 246,46 EUR (1/3 od utemeljeno priglašenega premoženjskopravnega zahtevka v znesku 793,40 EUR), medtem ko se v presežku do 739,46 EUR in 10.794,75 EUR iz naslova škode zaradi plačila dela študentov oškodovano družbo napoti na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakonika po svojem zagovorniku pritožil obdolženi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega iz razloga po 1. točki prvega odstavka 358. člena ZKP obtožbe oprosti, oziroma podrejeno izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne priglašena premoženjskopravna zahtevka oškodovane družbe IMO REAL d.o.o. v znesku 3.856,46 EUR ter oškodovane družbe D. d.o.o. v znesku 246,46 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik obdolženega trdi, da je izpodbijana sodba napačna in nezakonita. Pojasnjuje, da je obdolženi z okrožno državno tožilsko res sklenil sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo, vendar meni, da se obdolženi s tem ni odpovedal presoji, če je očitano kaznivo dejanje sploh kaznivo, saj je in mora biti ta presoja vedno v rokah sodišča. 5. Takšno pritožbeno izvajanje pa je povsem zgrešeno. Sodišče krši kazenski zakon le v primeru, če na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo, ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, sploh ni uporabilo. V obravnavani kazenski zadevi pa ne gre za tak primer. Poleg tega je zagovornik obdolženega dolžan zatrjevano kršitev zakona razločno pojasniti in utemeljiti, kar predstavlja nujen pogoj, da lahko pritožbeno sodišče preizkusi utemeljenost graje, naslovljene prvostopenjskemu sodišču. Zgolj posplošeno sklicevanje na vrsto oziroma tip kršitve ter hipotetično teoretiziranje in polemiziranje z judikatom, povsem drugovrstnim predmetni kazenski zadevi, glede na sprejeto priznanje krivde obdolženega in v izpodbijani sodbi eksplicitno navedenih dokazov, ki so podano priznanje podprli ter prvostopenjsko presojo, da je obdolženemu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu, sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne more omajati, kaj šele ovreči. Ravnanje sodišča prve stopnje namreč povsem ustreza postopkovnim določbam ZKP. Obseg in način prvostopenjske sodne presoje obdolženčevega priznanja, obseženega v sporazumu o priznanju krivde, dodatno preizkušenega tudi s podvprašanji, ter presoja pogojev iz 1. do 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP in 450.a, 450.b, 450.c in 450.č člena ZKP, jasno, določno in nedvoumno izhaja iz točk 3 in 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

6. Prav pa nima zagovornik obdolženega niti, ko presojo prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi dolžan plačati premoženjskopravne zahtevke, ovrednoti kot zmotno in izrazi prepričanje, da ti namreč niso v skladu z obtožbo ter jih zato prvostopenjsko sodišče ne more povsem "avtomatično potrjevati". Ob takšni pritožbeni graji pa povsem prezre dejstvo, da je obdolženi A. A. v navzočnosti zagovornika na predobravnavnem naroku dne 13. 6. 2023 priglašena premoženjskopravna zahtevka pripoznal v okviru, kot škoda oškodovanim družbam izhaja iz opisa obtožbe, v preostanku, kar iz obtožbe ne izhaja, pa premoženjskopravnih zahtevkov ne priznava (l. št. 162 in 163).

7. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je odločanje o premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku urejeno v 10. poglavju ZKP (100. - 111. člen) in, kot je to navedeno tudi v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 103/14-27 z dne 6. 6. 2018, iz določb navedenega poglavja izhaja, da odločanje o premoženjskopravnem zahtevku pomeni odločanje v sporih iz premoženjskopravnih razmerij med obdolžencem (kot tožencem) in drugo fizično ali pravno osebo (kot tožnikom). Spori iz premoženjskopravnih razmerij so praviloma sicer res predmet obravnave v okviru pravdnega postopka, vendar kadar upravičenec za podajo premoženjskopravnega zahtevka trdi, da je določeno obligacijsko razmerje nastalo zaradi ravnanja, ki hkrati izpolnjuje tudi znake kaznivega dejanja, o katerem odloča sodišče v kazenskem postopku, se zaradi načela ekonomičnosti o premoženjskopravnem zahtevku odloči tudi v okviru kazenskega postopka (prvi odstavek 100. člena ZKP). V takem primeru se znotraj kazenskega postopka izvede t.i. pridruženi (adhezijski) pravdni postopek. Smisel odločanja o premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku je torej, da sodišče v enotnem postopku odloči tako o kazenskopravnih, kot tudi o civilnopravnih posledicah kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče je zatorej imelo ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da je v skladu s prvim odstavkom 105. člena ZKP vsebinsko (glede na ugotovljeno sostorilstvo v tretjinskem deležu, ki krivdno bremeni obdolženega v točkah 3 in 4 izreka izpodbijane sodbe) odločilo o priglašenih premoženjskopravnih zahtevkih oškodovanih družb C. d.o.o. in D. d.o.o.. To je ustrezno storilo na konkreten način in z zadostno jasnostjo, ki izhaja iz izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe, tj. z delno prisojo ene tretjine od utemeljeno priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov ter v presežku z napotitvijo na pot pravde. Za sprejeto odločitev je vsekakor imelo zanesljivo podlago ter je tozadevno v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ponudilo prepričljive, logične in razumne razloge, ki skopim, posplošenim pritožbenim trditvam odvzamejo vsako težo. Ker je hkrati povsem zadostno in izčrpno obrazložilo tudi s strani obdolženega nepriznana relevantna dejstva, pa tudi tista, ki so v okviru prvostopenjskega sojenja ostala dokazno nepodprta, je zaključiti, da tako obrazložena odločitev kazenskega sodišča v bistvenem vsebuje vse sestavine, ki bi jih o postavljenih premoženjskopravnih zahtevkih morala sicer vsebovati odločitev pravdnega sodišča. 8. Po obrazloženem, in ker zagovornik obdolženega glede odločilnih dejstev ne navaja nič takšnega, kar bi še terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

9. Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).