Jedro

Udeleženci so lastninsko pravico uveljavljali na podlagi prvega in drugega odstavka 21. člena ZVEtL-1, ki kot poseben primer pravnega naslova pridobitelja šteje tudi primer, ko so izpolnjeni pogoji iz 116. člen SZ za vpis v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. V skladu z dokaznimi pravili in domnevami, vsebovanimi v določbah 19. do 21. člena ZVEtL-1, so bolj verjetne trditve udeležencev o lastninski pravici na celotnih posameznih delih z ID št. ...-37-1 in ...-37-2, kot trditve predlagatelja o manjši kvadraturi teh delov.

Izrek

I. Pritožbam prvega in drugega udeleženca A. A. in B. B. ter tretjega udeleženca C. C. se ugodi in se sklep spremeni: v 11. in 12. točki V. točke izreka tako, da glasi: "11. Lastnika posameznega dela št. 11 sta: – A. A., EMŠO: ..., stan.: C. 12, do deleža 1/2 in – B. B., EMŠO: ..., stan.: C. 12, do deleža 1/2. 12. Lastnik posameznega dela št. 12 je: – C. C., EMŠO: ..., stan.: C. 12, do celote (1/1)", v prvem odstavku VI. točke izreka pa tako, da glasi: "Hipoteke (ID pravic ..., ... in ...) v korist hipotekarne upnice D. d.d. in v breme lastniškega deleža C. C. na posameznem delu z ident. št. ...-37-901 se prenesejo na: – posamezna dela z ident. št. ...-37-4 in ...-37-12."

II. Pritožbe predlagatelja E. in udeležencev F. F. in G. G. se zavrnejo in se sklep v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožbi H., d.d., in I. se zavržeta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom na stavbi z ident. št. ...-37 na naslovu C. 12, ki je povezana s parc. št. *331 k.o. ..., dokončalo vzpostavitev etažne lastnine (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je v zemljiški knjigi pri stavbi št. 37 k.o. ... že vpisana nedokončana etažna lastnina ter navedlo njene že vpisane posamezne dele, medtem ko je kot njen splošni skupni del (pripadajoče zemljišče) že vpisana zemljiška parcela št. *331 k.o. ... (II. točka izreka). Nadalje je sklenilo, da se izbrišejo že vpisani posamezni deli, navedeni v II. točki izreka, in ugotovilo v III. točki izreka nove posamezne dele na stavbi št. 37 k.o. ... kot dele stavbe z ident. št. ...-37-1 do ...-37-12. Ugotovilo je, da so splošni skupni deli navedene stavbe poleg že v II. točki izreka tega sklepa navedene zemljiške parcele s št. *331 k.o. ... (pripadajoče zemljišče), še deli stavbe z ident. št. ...-37-13 do ...-37-16, na katerih je vzpostavilo solastninsko pravico v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe s solastniškimi deleži iz III. točke izreka sklepa (IV. točka). V V. točki izreka pa je ugotovilo obstoj lastninske pravice za vsak posamezni del stavbe št. 37 k.o. ... (od št. 1 do12). Nadalje je izvedlo prenos hipotek in izvedenih pravic v korist hipotekarnih upnikov in v breme lastniških deležev posameznih udeležencev (VI. točka izreka) ter odločilo, da se sklep izvede v zemljiški knjigi v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka vzpostavitve etažne lastnine (VII. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep so bile vložene štiri pritožbe.

3. Predlagatelj E. in I. v pritožbi izpodbijata odločitev sodišča glede posameznih delov stavbe z ID znakoma ...-37-1 in ...-37-2. Navajata, da je podano odločilno neskladje med dejanskim stanjem in stanjem v katastru stavb, zaradi česar bi moralo sodišče pri navedenih dveh posameznih delih popraviti katastrski vpis. Poudarjata, da je glede katastrskega vpisa novo uveljavljeni ZVEtL-1 v določbah 28. člena predlagatelja postavil v neprimerno manj ugoden položaj v primerjavi z določbami ZVEtL, kar je ustavno nedopustno in gre za poseg v predlagateljeve pridobljene pravice. Pri obeh posameznih delih ne gre zgolj za odstopanje v kvadraturi, ampak tudi v etažnosti dela stavbe, oba dela segata v četrto in peto etažo. Udeleženci F. F., G. G. in J. J. v spis niso predložili pravnih naslovov za lastništvo na delu stanovanj v peti etaži. Presežna površina posameznega dela z ID znakom ...-37-1 znaša 44,33 m2 in sega v dve etaži. Sodišče je spregledalo, da je bila ta površina v času pred denacionalizacijo družbena lastnina, na kateri priposestvovanje ni bilo možno ter da je bilo stanovanjsko vprašanje J. J. rešeno že s pridobitvijo stanovanja v četrti etaži. V primeru pridobitve lastninske pravice na posameznem delu z ID znakom ...-37-2 je sodišče naložilo udeležencema predložitev pravnih naslovov, s katerima izkazujeta upravičenje do pridobitve lastninske pravice, a jih predlagatelj ni prejel. Presežna površina tega posameznega dela znaša 64,14 m2 in sega v dve etaži. Sodišče je tudi glede tega dela spregledalo, da priposestvovanje ni možno ter da je bilo stanovanjsko vprašanje F. F. rešeno že s pridobitvijo stanovanja v četrti etaži. Za sporno stanovanje ne morejo biti izpolnjeni pogoji iz 116. člena SZ glede pridobitve lastninske pravice po samem zakonu. Listine v spisu nedvomno izkazujejo, da so bili posegi s strani F. F. in K. K. opravljeni v slabi veri in samovoljno. Pritožba še opozarja na stališče sodne prakse, da postopek za vzpostavitev etažne lastnine ni namenjen naknadni legalizaciji nedovoljenega posega.

4. Udeleženca A. A. in B. B. v pritožbi izpodbijata odločitev o dodelitvi lastništva za posamezni del ID ...-37-11 predlagatelju, v naravi pomožni prostor oziroma klet. Navajata, da je v kupoprodajni pogodbi, ki sta jo sklenila 16. 12. 1987 z L., navedena specifikacija prostorov, ki so bili predmet prodaje, med njimi je tudi del pomožnega prostora. Gre za klet v vzhodnem delu južnega trakta stavbe, v kateri so bivši najemniki stanovanja hranili premog in drva. Ta prostor so si skupaj z lastniki sosednjega stanovanja razdelili na približno polovico in ga tudi primerno uredili ter ga od vselitve v stavbo 1989 vse do danes zasedajo in mirno uporabljajo. Doslej med uporabniki posebnih delov št. 11 in 12 ni bilo nobenih nesoglasij. Tudi predlagatelj, ki mu je bilo v denacionalizacijskem postopku leta 2000 vrnjenega večina podržavljenega premoženja, udeležencem vse do začetka postopka za vzpostavitev etažne lastnine nikoli ni oporekal lastništva kleti. Odločitev je v celoti nepravilna, ker temelji na nestrokovni interpretaciji in zato zmotni uporabi podatkov iz cenilnega poročila izvedenca M. M., ki je bilo osnova za sklenitev kupoprodajne pogodbe. Za določitev prodajne vrednosti stanovanja je potrebno neto gradbeno površino za posamezne vrste prostorov pomnožiti z ustreznimi korekcijskimi faktorji. Za prostore za shranjevanje kuriv je določen faktor 0,50. Ker je bil prostor v resnično zelo slabem stanju, je izvedenec verjetno po lastni presoji uporabil še en faktor 0,50 in je na ta način izračunana korigirana neto površina pomožnega prostora 3,18 m2, ki je bila tudi privzeta za izračun prodajne cene, čeprav gre za prostor v dejanski fizični izmeri 12,74 m2. Sodišče je za posamezni del št. 11 štelo nepravilno izhodiščno površino za ta prostor 3,18 m2, namesto pravilnih 12,74 m2. Tudi če ne bi sledilo utemeljitvi o napačni izhodiščni površini posebnega dela št. 11, še vedno ostaja dejstvo, da ta prostor nemoteno, zakonito, brez ugovora in mirno uporabljajo že od leta 1989, zato so podani vsi pogoji za priposestvovanje.

5. Udeleženca F. F. in G. G. se pritožujeta zoper odločitev, da je predlagatelj lastnik posameznega dela stavbe št. ...-37-8. Pojasnjujeta, da je šlo pri izdelavi drvarnic, ki imata sedaj številki posameznih delov stavbe ...-37-8 in ...-37-9, za dogovor tistih, ki so plačevali in izvajali obnovo stavbe v letih 1987 do 1991, torej takratnih imetnikov stanovanjske pravice in lastnikov, pri čemer pa predlagatelj pri dogovoru ni sodeloval, kajti v tistem času sploh ni bil solastnik stavbe. Drvarnici sta izdelani v soglasju vseh po 116. členu SZ/91 in sta pritožnika tako na podlagi navedenega pridobila lastninsko pravico na posameznem delu stavbe št. ...-37-8. Poleg tega sta od leta 1997, ko je stopil v veljavo ZLNDL, na drvarnici pridobila lastniško posest, torej sta lastninsko pravico na njej tudi priposestovala. Tudi, če bi sodišče štelo, da ni podan temelj po 116. členu SZ-91, niti na podlagi priposestvovanja, ne bi smelo določiti lastninske pravice za predlagatelja, temveč bi ta posamezni del lahko predstavljal edino splošni skupni del, kot del dvorišča. Predlagatelj ni zanikal, da sta drvarnice izdelala zakonca F. F. in K. K. Poseg je bil narejen na parceli, ki je splošni skupni del stavbe. Tako je z izpodbijano odločitvijo predlagatelj obogaten, kar ni dopustno. Predlagatelj po končanju denacionalizacijskih postopkov od obeh udeležencev ni zahteval vračila drvarnice. Če bi štel drvarnico za svojo, bi lastnik zagotovo ukrepal in zahteval njeno izročitev. Udeleženec C. C. se pritožuje zoper odločitev o lastninski pravici na posameznem delu št. ...-37-12. Strinja se z navedbami v pritožbi A. A. in B. B., saj gre dejansko za povsem istovrstno napako sodišča. Iz II. člena kupoprodajne pogodbe s 16. 12. 1987 izhaja obseg nakupa. Pogodba se v celoti sklicuje na cenilno mnenje sodnega izvedenca M. M., iz katerega bi sodišče lahko ugotovilo, v čem je razlog za razliko v površini dela pomožnega prostora iz omenjene pogodbe in sedanjega posameznega dela stavbe ...-37-12. Iz izračuna izvedenca izhaja, da je bila računska dejanska površina polovice kleti 12,75 m2, pri čemer je za prodajno površino kleti uporabil količnik 0,5 in zaradi slabega stanja prostora še enkrat 0,5, zato prodajna oziroma koristna površina le 3,18 m2, čeprav je dejanska 12,75 m2. Zato ima pritožnik lastninsko pravico na tem posameznem delu stavbe tako na podlagi kupoprodajne pogodbe kot tudi na podlagi priposestvovanja, saj je bil vseskozi v dobroverni posesti. Nenazadnje je bil tudi elaborat za vpis stavbe ...-37 narejen sporazumno in s strani predlagatelja ob izdelavi elaborata ni bilo pripomb. Pri sporazumni fizični delitvi pomožnega prostora je očitno prišlo do manjše razlike, saj ima sedaj posamezni del ...-37-11 dejansko površino 12,70 m2, kar je skoraj enako kot v izvedenskem mnenju M. M., posamezni del ...-37-12 pa ima dejansko izmero 15,90 m2, kar je le nekaj več kot v mnenju izvedenca. Vendar seštevek površin obeh prostorov iz elaborata za vpis stavbe v kataster stavb znaša 28,6 m2, površina istega prostora iz načrta stanja ob podržavljanju, ki ga je priložil predlagatelj, pa 27,91 m2. Torej gre pri dejanskih izmerah tako rekoč za isto površino, obstaja pa sum manjše napake izvedenca M. M., saj njegova skupna izmera istega prostora znaša 25,50 m2. V kolikor bi pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ni dovolj usposobljeno preveriti obrazložen preračun površin, pritožnik predlaga, da se angažira izvedenec gradbene stroke in poda mnenje o preračunu, ki ga zatrjuje in dokazuje z listinami.

6. H., d.d., upravnik stavbe, je vložil ugovor zoper izpodbijani sklep, ki ga je po vsebini šteti za pritožbo. Izpodbija odločitev o lastništvu predlagatelja za dele stavbe z ID oznakami ...-37-8, ...-37-9, ...-37-11 in ...-37-12, ki v naravi predstavljajo kletne prostore. Navaja, da lastnik teh posameznih delov ne more biti E., ampak so lastniki posamezni udeleženci, ki so v soglasju z ostalimi zdajšnimi lastniki in Samoupravno stanovanjsko skupnostjo ter takratnim predstavnikom I. izdelali kletne prostore. Vsi udeleženci in dejanski posestniki te nepremičnine uporabljajo več kot deset let, jih vzdržujejo in plačujejo vse prispevke.

7. Predlagatelj je odgovoril na pritožbe udeležencev ter upravnika, udeleženci in upravnik pa so odgovori na pritožbo predlagatelja. Predlagajo zavrnitev pritožbe nasprotne stranke ter v tem delu potrditev sklepa.

8. Pritožbe udeležencev A. A. in B. B. ter C. C. so utemeljene. Pritožbe predlagatelja E. in udeležencev F. F. ter G. G. niso utemeljene. Pritožbi upravnika H., d.d., in I. nista dovoljeni.

9. Po prehodni določbi 57. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1)1 se vsi postopki, v katerih je bil predlog za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi, na kateri je bila oblikovana dejanska etažna lastnina pred 1. januarjem 2003, nadaljujejo in dokončajo po določbah tega zakona, če ni v njem drugače določeno. V tej zadevi je bil predlog za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi z ID št. ...-37 na naslovu C. 12, ki stoji na parceli številka *331 k.o. ..., vložen pred 19. 7. 2017, ko je začel veljati ZVEtL-1. Postopek se je zato nadaljeval in dokončal po določbah ZVEtL-1 in mora njegove določbe uporabiti tudi pritožbeno sodišče. Glede pritožbenega očitka predlagatelja o ustavni nedopustnosti uporabe teh določb ter posegu v že pridobljene pravice predlagatelja, pa pritožbeno sodišče dodaja, da v odločilnih delih določbe ZVEtL-1 niso bistveno drugačne od določb ZVEtL, ki jih je uporabilo prvostopenjsko sodišče. To velja tudi za določbo 28. člena ZVEtL-1, ki jo izpostavlja pritožba predlagatelja. V primeru, če je stavba že vpisana v kataster stavb, lahko sodišče tudi po uveljavitvi ZVEtL-1 zagotovi spremembo katastrskega vpisa ali zagotovi nov vpis, a le v primeru, če ugotovi odločilno neskladje med dejanskim stanjem in stanjem v katastru stavb (prvi odstavek 28. člena ZVEtL-1), ne pa prav v vseh primerih morebitnih neskladij med katastrskim in dejanskim stanjem. Tudi sicer je ugovor predlagatelja o ustavno nedopustni uporabi določb ZVEtL-1 v primerjavi z določbami ZVEtL ter retroaktivnem poseganju v pridobljene pravice neutemeljen tudi zato, ker lahko udeleženci in druge osebe, kljub izpodbijanemu sklepu, svoje pravice na skupnih in posameznih delih uveljavljajo v pravdi, saj odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1).

10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno povzelo relevantne določbe ZVEtL-1. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine ZVEtL-1 ureja v določbah 17. do 40. člena. Temeljni namen teh določb je na čim lažji in čimbolj ekonomičen način doseči uskladitev nepremičninskih evidenc s pravim dejanskim in pravilnim pravnim stanjem. Čeprav mora biti postopek ekonomičen, učinkovit in brez nepotrebnih administrativnih ovir, pa ne sme potekati na škodo pravne varnosti udeležencev razmerij.2 S tem postopkom naj se omogoči vzpostavitev etažne lastnine kljub neusklajenim interesom in morebitnim sporom med udeleženci ter kljub nepopolnosti listin iz časa množičnega zunajknjižnega prometa s stanovanji. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine pa ni namenjen in ne omogoča razreševanja spornih lastninskopravnih vprašanj. Sodišče o njih odloči na podlagi pravnih domnev in dokaznih pravil o pravnih naslovih ter na podlagi verjetnosti kot standarda materialne resnice. Spornih lastninskih vprašanj torej ne rešuje nepravdno sodišče, prav tako je uzakonjena prepoved prekinitve postopka in napotitve na pravdo. Zaradi takšnih značilnosti postopka lahko udeleženci in druge osebe svoje pravice po pravnomočnosti odločbe uveljavljajo v pravdi oziroma drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v tem postopku ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju.

11. V tem postopku gre za odločanje o t. im. nedokončani etažni lastnini (3. točka tretjega odstavka 17. člena ZVEtL-1), saj je stavba št. 37 k.o. ... že vpisana v zemljiški knjigi, vendar niso vpisani vsi njeni posamezni in skupni deli. Tekom postopka pa so udeleženci sami v upravnem postopku uredili vpis stavbe v kataster stavb na podlagi sklepa GURS z dne 19. 6. 2014, pri čemer je strokovno podlago oziroma elaborat za vpis pripravila družba N., d.o.o. Stavbi z ID št. ...-37, ki je povezana s parc. št. *331 k.o. ..., je določenih 16 delov, in sicer so določeni posamezni deli z ID št. ...-37-1 do ...-37-12 ter splošni skupni deli z ID št. ...-37-13 do ...-37-16. V pritožbenem postopku je sporna ugotovitev lastninske pravice na posameznih delih 1, 2, 8, 11 in 12. Glede pritožbe predlagatelja E.:

12. Pri posebnih delih stavbe ID ...-37-1 in ID ...-37-2 gre za stanovanji v tretjem nadstropju stavbe, ki deloma segata v del stavbe, ki je prej predstavljalo podstrešje v četrtem nadstropju (stanovanje št. 1 v lasti J. J. za 44,33 m2, stanovanje št. 2 v solasti F. F. in G. G. pa v izmeri 64,14 m2). Predlagateljica v pritožbi ugovarja, da udeleženca za lastništvo tega dela stanovanj nista predložila nikakršnih pravnih naslovov, zaradi družbene lastnine pa ni bilo možno niti priposestovanje omenjene presežne površine stanovanj. Zato meni, da bi moralo sodišče ustrezno popraviti katastrski vpis v skladu z določbo prvega odst. 28. člena ZVEtL-1. 13. Glede na trditve udeležencev, lastnikov obeh spornih stanovanj, ki so podprte z listinami v spisu in ugotovitvami opravljenega ogleda, pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve, da so udeleženci verjetno izkazali, da so lastniki celotnega posameznega dela, torej tudi tistega, ki sega v podstrešni del stavbe (četrto nadstropje). Za oba navedena podstrešna dela sicer enotnih stanovanj so udeleženci lastninsko pravico uveljavljali na podlagi prvega in drugega odstavka 21. člena ZVEtL-1, ki kot poseben primer pravnega naslova pridobitelja šteje tudi primer, ko so izpolnjeni pogoji iz 116. člen SZ za vpis v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Po tej določbi (v zvezi z določbo drugega odstavka 196. člena SZ-1), ki sodi med privatizacijske določbe, so pogoji za pridobitev lastninske pravice sledeči: da je pred uveljavitvijo SZ/91 na novo nastalo stanovanje s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši ter da je občan za izgradnjo stanovanja v prejšnjih skupnih prostorih iz z vselitvijo vanje razrešil svoje stanovanjsko vprašanje. Lokacijsko oziroma gradbeno dovoljenje sta po stališču sodne prakse zgolj podlaga za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju, na katerem je bila pridobljena lastninska pravica na originaren način po pogojih iz prvega odstavka 116. člena SZ, njun obstoj pa ni predpostavka pridobitve lastninske pravice.3 Kot pravilno poudarja prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa, so udeleženci obeh spornih stanovanj glede podstrešnega dela s številnimi listinami izkazovali, da gradbeni poseg v podstrešni del stavbe, ki so ga pričeli izvajati že v letu 1986 in ga pretežno sami financirali, ni bil izveden samovoljno in zato tudi ne nedopustno in slaboverno. Za preureditev podstrešja je bilo 13. 11. 1986 pridobljeno lokacijsko dovoljenje, gradnja in prenova stanovanj kot celote pa je potekala ob soglasju in soinvestitorstvu takratne Samoupravne stanovanjske skupnosti ... Tudi potrdila o priglasitvi gradbenih del Komiteja za urejanje prostora Občine A, ki sta jih predložila investitorja F. F. in K. K., prav tako z verjetnostjo potrjujejo trditve udeležencev, da ni šlo za samovoljen, ampak dovoljen poseg v dotedaj skupne podstrešne prostore, zaradi česar tudi ni odločilno, da je omenjeno lokacijsko dovoljenje, ki izrecno omenja izrabo podstrešja za stanovanje, kasneje prenehalo veljati, ker investitorji niso pravočasno vložili zahtevka za gradbeno dovoljenje. Predlagatelj ni zanikal trditev lastnikov obeh spornih posameznih delov stavbe, da podstrešni del stanovanj nemoteno uživajo ves čas od vselitve v stanovanja (v letih 1991 in 1992) ter da jim nihče od takratnih lastnikov stanovanj in poslovnega prostora v stavbi ni oporekal uporabe spornega podstrešnega dela stavbe, prav tako ne predlagatelj vse od vrnitve v denacionalizacijskem postopku do vložitve predloga v obravnavani zadevi. Zakaj šteje za bolj verjetne trditve udeležencev J. J., F. F. ter G. G., da so si tudi s preureditvijo podstrešnih prostorov razrešili stanovanjsko vprašanje, je prvostopenjsko sodišče prav tako utemeljilo, saj tudi iz listin v spisu iz časa prenove ter okoliščin soinvestitorstva izhaja, da je bil namen prav ta, da se omogoči mladim družinam razrešitev stanovanjskega vprašanja. V skladu z dokaznimi pravili in domnevami, vsebovanimi v določbah 19. do 21. člena ZVEtL-1, so tudi po presoji pritožbenega sodišča bolj verjetne trditve udeležencev o lastninski pravici na celotnih posameznih delih z ID št. ...-37-1 in ...-37-2, kot trditve predlagatelja o manjši kvadraturi teh delov. Zato je pritožbo predlagatelja zavrnilo in v izpodbijanem delu sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

Glede pritožbe udeležencev A. A. in B. B. ter C. C. 14. Za posamezna dela z ID znakom ...-37-11 in ...-37-12 (kleti) je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je lastnik predlagatelj E., ker iz obeh kupoprodajnih pogodb z dne 16. 12. 1997 ni mogoče z verjetnostjo ugotoviti, ali sta bila navedena prostora dejansko predmet teh pogodb. Med kvadraturo v pogodbah omenjenih delov pomožnih prostorov in njihovo dejansko velikostjo je po oceni prvostopenjskega sodišča preveliko neskladje. Pritožniki so ves čas zatrjevali nasprotno, namreč, da sta bila oba sporna posebna dela zajeta v kupoprodajnih pogodbah kot "del pomožnega prostora". V pritožbi utemeljeno očitajo sodišču zmotno presojo, saj bi moralo v pogodbi navedeno kvadraturo dela pomožnega prostora (3,18 m2), pri katerem so bili upoštevani korekcijski faktorji po metodologiji za kletne prostore, primerjati z dejansko površino teh prostorov, ki izhaja iz cenilnega poročila sodnega izvedenca M. M., to pa je bilo narejeno prav za namen sklenitve kupoprodajne pogodbe. Ob takšni razlagi pa je treba šteti pravico udeležencev B. B., A. A. in C. C. glede posameznih delov št. 11 in 12 za bolj verjetno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbam v tem delu ugodilo in sklep spremenilo tako, da je dodelilo sporne kletne prostore udeležencem (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

Glede pritožbe F. F. in G. G. 15. Tudi posamezni del stavbe z ID št. ...-37-8 je v naravi klet, glede katere sta solastninsko pravico uveljavljala udeleženca F. F. in G. G. Sodišče prve stopnje stopnje je zaradi odsotnosti pravnega naslova na podlagi dokaznega standarda verjetnosti odločilo, da je lastnik tega posameznega dela (enako kot pri ID št. ...-37-9) predlagatelj E., kot pravni naslednik L., kateremu so bili prostori v postopku denacionalizacije vrnjeni. Drugače kot zgoraj navedeni udeleženci, zakonca A. A. in B. B. in C. C., ki pravni naslov izkazujejo s kupoprodajnima pogodbama, pa se udeleženca F. F. in G. G. glede spornega prostora št. 8 tudi v pritožbi sklicujeta zgolj na dogovor tistih, ki so plačevali in izvajali obnovo stavbe, da jima drvarnica, ki je bila prej del dvorišča in skupni prostor, pripada. Dogovor, na katerega pritožnika opirata lastninska upravičenja, ni pravni naslov skladno z določbo drugega odstavka 19. člena ZVEtL-1 (listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja, ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe). Prav tako se ne more šteti, da je izkazan posebni pravni naslov pridobitelja zaradi izpolnitve pogojev iz 116. člena SZ, saj ni šlo za razreševanje stanovanjskega vprašanja. Zaradi pomanjkanja pravnega naslova pa tudi niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje lastninske pravice ne posameznem delu stavbe v skladu z določbo 20. člena ZVEtL-1. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da je lastnik dela stavbe št. 8 (ki je opredeljen kot posebni del in ne kot splošni del stavbe), predlagatelj E., ker je dejanski lastnik premoženja, vrnjenega v denacionalizacijskem postopku L., je zato pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in v tem delu potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

Glede pritožbe upravnika H., d.d. 16. Prvostopenjsko sodišče je skladno z določbami prej veljavnega ZVEtL dopustilo udeležbo upravnika v tem postopku. Po uveljavitvi ZVEtL-1 pa upravnik ni več samostojni udeleženec tega postopka, ampak je udeleženec, če ima stavba upravnika, skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov (3. točka prvega odstavka 27. člena ZVEtL-1), ki jo zastopa upravnik (drugi odstavek 4. člena ZVEtL-1). Pritožbo upravnika, ki ni udeleženec postopka za vzpostavitev etažne lastnine in tudi ne izkazuje interesa za pritožbo v korist nekaterih lastnikov posameznih delov stavbe, je zato pritožbeno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (343. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in tretjim členom ZVEtL-1).

Glede pritožbe I. 17. Za predlagatelja sta pritožbo vložila poleg E. še I. Glede slednjega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ni več udeleženec postopka s pravnomočnim sklepom II N 104/2011 z dne 10.2.2015. Dejanski lastnik v postopku denacionalizacije vrnjenih prostorov je sedaj E., kar izhaja tudi iz podrobnega pojasnila predlagatelja v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2017. Pritožbeno sodišče je zato nedovoljeno pritožbo zavrglo na podlagi 343. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1. 1 Uradni list RS, št. 34/2017. 2 Več o tem v obrazložitvi predloga zakona, objavljeni v Poročevalcu Državnega zbora RS z dne 25. 4. 2017. 3 VSRS II Ips 172/2009, II Ips 814/2005.