Jedro

Če tožena stranka ni v celoti ugodila tožnikovemu zahtevku in mu priznala doživljenjsko mesečno rento do njegovega povratka v domovino dne 24.6.1948, mora v odločbi poleg relevantnega dejanskega stanja navesti tudi razloge, ki narekujejo takšno odločitev, sicer njena odločba ni obrazložena v skladu z 209. členom ZUP (1986).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2016/98-8 z dne 9.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi in odločbo tožene stranke z dne 17.11.1998, v delu v katerem tožniku ni bila priznana zahtevana doživljenjska mesečna renta za obdobje od 21.7.1945 do 24.6.1948 odpravilo ter ji zadevo vrnilo v nov postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila tožnikovi pritožbi zoper odločbo Upravne enote K. z dne 4.1.1997, s katero mu je bil priznan status žrtve vojnega nasilja - izgnanca za čas od 6.2.1942 do 15.5.1945, ne pa tudi zahtevani doživljenjska mesečna renta in pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja in mu doživljenjsko mesečno rento priznala za čas 39 mesecev (od 6.2.1942 do 21.7.1945).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da so po določbi 3. alineje 1. odstavka 16. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 70/97, v nadaljevanju ZZVN) čas trajanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja šteje v dejanskem trajanju do povratka v domovino. Če se je žrtev vojnega nasilja vrnila v domovino po 31.12.1945, se ji čas po tem datumu prizna le, če dokaže, da se pred tem ni mogla vrniti iz razlogov, ki jih ni sama povzročila. Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil tožnik s staršema dne 6.2.1942 izgnan v taborišče L., od koder je bil zaradi bolezni premeščen v bolnico (najprej v M. in pozneje v K.M.) ter dne 11.12.1947 preko repatriacijskega centra predan v invalidski dom v Z., kjer so ga dne 24.6.1948 prevzeli njegovi starši. Kolikor mu tožena stranka ni priznala doživljenjske mesečne rente do 31.12.1945, je navedeno zakonsko določbo napačno uporabila, saj bi morala upoštevati tožnikov dejanski povratek v domovino in ne povratek njegovih staršev. Za priznanje doživljenjske mesečne rente po 31.12.1945, pa zakon ne veže ravnanja otrok na ravnanje njihovih staršev. Ker pa gre v obravnavani zadevi za majhnega otroka in njegovo zdravljenje, je lahko ravnanje tožnikovih staršev odločilno, če bi vplivalo na njegovo vrnitev. Vendar pa niti iz odločbe, izpodbijane v upravnem sporu, niti iz podatkov upravnih spisov ne izhaja, na čem temelji ugotovitev tožene stranke, da je bilo ravnanje tožnikovih staršev "hoteno". Podatki spisov kažejo prej na nasproten zaključek, da je bil tožnik vse do repatriacije nesposoben za transport in da starši, vsaj v določenem obdobju (zlasti po repatriaciji), niso vedeli, kje se nahaja. Odločba tožene stranke zato ni obrazložena tako kot določa 209. člen ZUP/86. Po navedeni zakonski določbi mora obrazložitev obsegati tudi relevantno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekujejo sprejeto odločitev. Ker pa odločbe iz navedenih razlogov v tem delu ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje, tožnik po njeni presoji, ni upravičen do doživljenjske mesečne rente tudi po 21.7.1945, ko bi se lahko s starši vrnil v domovino. V upravnem postopku mu ni uspelo dokazati, da je bil tudi po njihovem odhodu izpostavljen prisilnim ukrepom ali nasilnim dejanjem okupatorja, kar je po določbah zakona pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in na tem zakonu temelječe pravice do doživljenske mesečne rente. Nesporno je, da tožnik sam k temu, da se v domovino ni vrnil prej, ni prispeval, saj kot bolan otrok k temu tudi ni mogel prispevati, so pa k temu prispevali njegovi starši, ki so ga pustili na zdravljenju, kasneje pa opustili osnovno skrbniško dolžnost nad njim. Sodišče s svojo odločitvijo širi tožnikove pravice tudi na čas, ko za to v zakonu ni več podlage. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

ZUP/86, ki ga mora tožena stranka uporabiti pri svojem odločanju, v 209. členu določa, v katerih primerih in na kakšen način mora biti odločba obrazložena. Pravna in dejanska obrazložitev je vselej potrebna, kadar ni ugodeno kakšnemu zahtevku stranke (2. odstavek 209. člena). V obravnavanem primeru je tako. Tožena stranka je v pritožbenem postopku le delno ugodila tožnikovi pritožbi in mu priznala doživljenjsko mesečno rento, kot obliko delnega materialnega zadoščenja žrtvi vojnega nasilja, le za obdobje 39 mesecev (od 6.2.1942 do 21.7.1945), ne pa tudi do njegove dejanske vrnitve domov (24.6.1948). Čeprav ZZVN ne veže ravnanja otrok na ravnanje njihovih staršev, je v obrazložitvi odločbe, izpodbijane v upravnem sporu, navedla, da je bilo ravnanje tožnikovih staršev "hoteno" in mu pravice po datumu, ko so se le ti lahko vrnili v domovino ni priznala. Vendar pa zakon veže trajanje prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja kot podlage za priznanje doživljenjske mesečne rente, na njegovo dejansko trajanje do povratka v domovino, če pa se je žrtev vojnega nasilja vrnila v domovino po 31.12.1945, pa na obstoj razlogov, ki jih ni sama povzročila. Zato so za priznanje doživljenjske mesečne rente v obravnavani zadevi, relevantne le okoliščine, ki se nanašajo na tožnikovo zdravstveno stanje in ki jih je ta v upravnem postopku zatrjeval in dokazoval. Ker pa odločba tožene stranke o navedenih dejstvih, ki so pomembna za odločitev nima razlogov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni obrazložena v skladu z 209. členom ZUP/86. Po navedeni zakonski določbi mora obrazložitev vsake odločbe, izdane v upravni stvari poleg ostalega obsegati tudi relevantno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev. Ker odločba glede tega ni obrazložena, je zato ni mogoče preizkusiti. Gre za neupoštevanje določb postopka, zaradi katerih ima odločba takšne bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonita ali ne. To pa je razlog za odpravo odločbe. Zato tudi v pritožbi uveljavljani ugovori, ki se nanašajo na ravnanje tožnikovih staršev po 21.7.1945, ko so se lahko vrnili v domovino, za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembni.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.