Jedro

Določba 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki določa, da zamuda zavarovalnice nastopi v treh mesecih od vložitve odškodninskega zahtevka, velja izključno za položaje, ko odgovornost zavarovalnice ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, zavarovalnica pa v tem času ne predloži ponudbe. V vseh ostalih primerih, kamor spada tudi obravnavani, pa je glede vprašanja zamude zavarovalnice in pričetka teka zakonskih zamudnih obresti treba uporabiti 299. člen OZ.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni - v I. točki izreka tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od zneska 15.093,24 EUR od 5. 11. 2013 do 24. 4. 2014, od zneska 5.000,00 EUR od 5.11. 2013 do 4. 12. 2015 in od zneska 16.000,00 EUR od 5. 11. 2013 dalje do plačila ter - v IV. točki izreka tako, da se stroški tožnice, naloženi v plačilo toženki, znižajo za 838,72 EUR (na 2.752,29 EUR).

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo toženki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožnici odškodnino za nematerialno škodo v znesku 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 15.093,24 EUR od 22. 1. 2014 do 24. 4. 2014, od zneska 5.000,00 EUR od 22. 1. 2014 do 4. 12. 2015 in zneska 16.000,00 EUR od 22. 1. 2014 do plačila (I. točka izreka), v preostalem delu, ki se nanaša na odškodnino za nematerialno škodo (za 25.000,00 EUR) pa tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je ustavilo pravdni postopek v delu, ki se nanaša na plačilo materialne škode (III. točka izreka) in toženki naložilo v plačilo tožničine pravdne stroške v višini 3.591,01 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 20.000,00 EUR (25.000,00 EUR z upoštevanjem 20 % soprispevka) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2013 dalje do plačila, nadaljnje zakonske zamudne obresti od že plačane in od z izpodbijano sodbo prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo še za čas od 5. 11. 2013 do 21. 1. 2014 ter celotne priglašene pravdne stroške. Priglaša tudi pritožbene stroške. Meni, da ji je sodišče ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju prisodilo prenizko odškodnino. V zvezi z odškodnino za strah povzema izvedensko mnenje in svojo izpovedbo, sprejema ugotovljeno dejansko stanje, a si poleg prisojenih 3.000,00 EUR prizadeva za dodatnih 1.000,00 EUR. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti poudarja, da so ji poškodbe pustile trajne posledice, kot so: brazgotinsko tkivo, ki lahko moti presnovo žolča, čigar posledica so bili tudi žolčni kamni; zaradi zarastlin na pljučih ima težave z dihanjem v hudi vročini in pozimi na snegu, omejena gibljivost v prstih desnice, boleča rama, ki jo ovira pri delu trgovke in omejitev pri športnih aktivnosti, kar naj bi po njenem mnenju utemeljevalo odškodnino v višini 38.000,00 EUR, še posebej glede na starost 20 let ob škodnem dogodku. V okviru skaženosti našteva vse brazgotine, opisuje svoj odnos in odnos okolice do njih ter izpostavi starost 20 let ob škodnem dogodku oziroma zdajšnjo starost 23 let, kar pomeni, da je v letih, v katerih je zunanji videz zelo pomemben, in da bo morala trpeti duševne bolečine glede na pričakovano življenjsko dobo prestajati še približno 55 let. Sklicuje se na domnevno podobne primere v sodni praksi II Ips 347/2000, II Ips 708/2008 in II Ips 474/2002 in na njihovi podlagi izračuna odškodnino, ki naj bi jo v podobnih primerih prisojala sodišča v višini približno 74 povprečnih mesečnih neto plač oziroma 75.184,00 EUR, kar pomeni, da je njen zahtevek v višini 70.000,00 EUR povsem utemeljen, prisojeni znesek pa prenizek. Izpodbija še odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti in v zvezi s tem navaja, da je toženka v zamudi od 5. 11. 2013 in ne od 22. 1. 2014. Končno se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj se ne strinja z odmero nagrade za predpravdni zahtevek po tar. št. 2200. Poudarja, da teža poškodb in njihovih posledic znatno odstopa od povprečja, zato bi ji sodišče moralo priznati vse priglašene stroške, upoštevaje najvišji možni količnik 2,5. 4. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da jo spremeni tako, da tožnici prisodi nižjo odškodnino. Sodišču očita napačno uporabo določbe 179. člena OZ. Zavzema se za znižanje prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem z 22.000,00 EUR na 10.000,00 EUR, pri čemer tožnici priznava, da je trpela neznosno hude bolečine, a poudarja, da so ji te v bolnišnici lajšali s protibolečinskimi infuzijami in injekcijami. Meni, da je to dejstvo treba upoštevati, saj izkustveno takšna protibolečinska sredstva pomagajo, da ljudje s poškodbami in po operacijah ne trpijo bolečin, iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi bilo pri tožnici kaj drugače. Tožnica ob zaslišanju ni navajala, da je zaradi bolečin zelo trpela, povedala je le, da je čutila bolečine in jih še tudi sedaj. Izpostavlja ugotovitev izvedenca, da tožnica čuti po težkem fizičnem delu blage bolečine in utrujenost, da pa v praksi opažajo, da se z leti tovrstne težave umirijo, delno tudi zato, ker poškodovanci prilagodijo opravila in način dela. Četudi se upošteva, da bo tožnica določene lažje bolečine trpela občasno tudi v bodoče, pa ji po njenem mnenju ne gre tolikšna odškodnina. Prizadeva si tudi za znižanje odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti z 16.000,00 EUR na 8.000,00 EUR. Glede tega opozarja na neutemeljen pripis pojava in operacije žolčnih kamnov ter diete posledicam poškodbe, ki jih je utrpela v prometni nesreči, pri čemer se sklicuje na izpovedbo izvedenca na naroku 12. 4. 2016, da so žolčni kamni lahko nastali neodvisno od poškodbe. Navaja, da iz izvedenskega mnenja in medicinske dokumentacije izhaja, da tožnici niso odstranili vranice, zato ne obstoji večja možnost okužb. Poudari, da izvedenec ni opazil funkcionalnih izpadov na desni roki in da se bodo glede na tožničino mladost težave z leti umirile, zato bo manj občutila posledice poškodb. Nasprotuje oceni uspeha ločeno po temelju in po višini, saj ugotavljanje temelja ni povzročilo nobenih stroškov. Pravdni stranki sta namerč na prvem naroku soglašali, da je tožnica soodgovorna 20 %. Sodišče je tudi napačno ocenilo, da je tožnica uspela po temelju z 80 %, saj je toženka ves čas (tudi pred pravdo) priznavala 60 % temelj, zato je tožnica uspela le z dodatnimi 20 %. Sodišču očita, da je dvakrat upoštevalo delni neuspeh toženke, tako pri temelju, kot tudi pri višini.

5. Tožnica v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške, ki jih je imela z njegovo vložitvijo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O nepremoženjski škodi

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica, sopotnica v vozilu, udeleženem v prometni nesreči, tedaj stara 20 let, utrpela politravmo (poškodbe več organskih sistemov, od katerih vsaj ena ogroža življenje): zlom VII. rebra levo, zlome druge do pete dlančnice desno, zlom ključnice levo, zlom lopatice levo, poškodbeni pnevmotoraks obojestransko (izhod zraka in krvi v votlini prsnega koša), udarnino in hematom pljuč obojestransko, raztrganino jeter in poškodbo vranice – strganino ovojnice brez poškodbe tkiva in odmerilo skupaj 45.000,00 EUR(1) odškodnine za nepremoženjsko škodo, od tega 22.000,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 16.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 4.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in 3.000,00 EUR za strah. Glede na dogovor med pravdnima strankama, da je zavarovanec toženke odgovoren za škodni dogodek odgovoren v deležu 80 %, tožnica pa je soodgovorna v deležu 20 % (zaradi prisedanja k vinjenemu vozniku, večjega števila oseb v vozilu od dovoljenega in neuporabe varnostnega pasu) bi toženka morala plačati tožnici odškodnino v višini 36.000,00 EUR, a ker ji je med pravdo že nakazala 20.000,00 EUR, je bilo toženki z izpodbijano sodbo naloženo plačilo še 16.000,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevalo merila, ki jih določa 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ter načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom se denarno zadoščenje odmeri glede na trajanje in intenziteto pri posameznem oškodovancu, upoštevaje okoliščine konkretnega primera. Funkcija drugega načela, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS), pa je vzpostavitev sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera in se kaže v tem, da mora sodišče enake položaje obravnavati enako, različne pa različno, z njim pa se doseže, da je znesek vpet v širše družbene okvire in v skladu z obstoječo sodno prakso.

9. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče tožnici prisodilo 22.000,00 EUR, kolikor je zahtevala. Toženka meni, da bi bila upravičena le do 10.000,00 EUR, a so njeni pritožbeni argumenti v tej smeri brez teže. Neuspešno skuša namreč znižati pomen 11-dnevnega obdobja neznosno hudih bolečin, s tem ko poudarja, da jih zaradi protibolečinskih infuzij in injekcij ni trpela. Po presoji pritožbenega sodišča bi pritrditev tej tezi vodila do tega, da bi šla oškodovancem odmena le za blage bolečine, ki so opredeljene kot tiste, zaradi katerih pacient ne potrebuje zdravil za njihovo umiritev.(2) Prav tako ne zdrži toženkin sklep, da ker tovrstnih bolečin tožnica ob zaslišanju ni izrecno omenila, ji jih ne gre priznati. Neprepričljivo je tudi sklicevanje na ugotovitev izvedenca, da se z leti tovrstne težave umirijo, deloma zato, ker poškodovanci prilagodijo opravila in način dela. Podlaga za prisojo so bile naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje glede trajanja in intenzitete bolečin, ki jih toženka ne izpodbija: hospitalizacija 22 dni, 4-krat operirana, 3-krat zdravljena zaradi razrasta operativne brazgotine na desni dlani, vsakokrat uvajanje v narkozo in prebujanje iz nje ter zbadanje ob dajanju lokalne anestezije, 8-dnevno zdravljenje na oddelku za intenzivno terapijo, v tem času so ji dajali pomirjevala, jo predihavali preko aparata in cevke za dihanje, bila zelo nebogljena in nemočna ter v vsem odvisna od negovalnega osebja, prejemanje zdravil v obliki injekcij, in sicer zdravil proti bolečinam, antibiotik in zdravilo za preprečevanje tvorbe strdkov v venah, 4 dni nameščene drenažne cevke in bila priključena na podtlak zaradi obojestranskega izliva krvi in zraka v obeh delih prsne votline, 19. 1. 2013 je po zaužitju hrane bruhala, zato so ji opravili ultrazvočno preiskavo trebuha, počutila se je slabo, 9 dni imela vstavljen arterijski, urinski in venski kateter ter sondo v želodec, po kateri je prejemala elektrolite in tekočino, neprijetno počutje ob vstavitvi hranilne cevke v želodec, več kot 10-krat rentgensko slikana, pogosto previjanje rane, iz njih pa tudi odstranjevali drenažne cevke in dvakrat zaostale šive, kar je povezano z bolečinami in neprijetnim počutjem; na desni dlani imela tri tedne nameščeno mavčevo imobilizacijo, po naslednjem posegu krajši čas; omejena pri opravljanju vsakodnevnih opravil, ki zahtevajo obe roki; 9 dni po poškodovanju negibno ležala v postelji in bila odvisna od negovalnega osebja, večkrat obiskovala fizioterapijo, ti postopki pa so bili zelo boleči in neprijetni, občasno imela mravljince v zgornji okončini in trebuhu; 2-krat operacija brazgotine na desni roki, enkrat pa odstranjevali z laserjem, vendar se stanje ni izboljšalo. Ob primerjavi z zadevami, v katerih so oškodovanci utrpeli podobne poškodbe s primerljivimi posledicami, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 22.000,00 EUR primerna.

10. Toženka se strinja z višino prisojene odškodnine iz naslova strahu, medtem ko si tožnica neutemeljeno prizadeva za nadaljnjih 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč v zadostni meri ovrednotilo intenziteto in trajanje njenega strahu. Pravilno je upoštevalo, da je tožnica utrpela hud primarni strah, saj se je zbala za svoje življenje, ki je bilo tudi objektivno ogroženo, ter močan strah za izid zdravljenja. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvega sodišča, da dane okoliščine ne narekujejo prisoje odškodnine, višje od 3.000,00 EUR.(3)

11. Toženka prav tako ne nasprotuje odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, tožnica pa meni, da je poleg prisojenih 4.000,00 EUR upravičena še do dodatnih 2.000,00 EUR. Glede tega ji velja odgovoriti, da je obseg njenih prikrajšanj (na zunanji strani desne roke zelo vidna brazgotina rdečkaste barve, ki je tožnica ne more zakriti in je izpostavljena tako ob delu prodajalke kot tudi v običajnih stikih z ljudmi, široka približno 1 cm in dolga približno 5 cm, na najbolj pordelem delu brazgotine je izboklina; na trebuhu je dolga navpična ter krajša vodoravna, vidna ob nošenju dvodelnih kopalk; brazgotine na obeh straneh prsnega koša in levi rami, pri čemer te spremembe na koži segajo visoko proti vratu in po vratu ter jih z običajnimi poletnimi oblačili ni mogoče zakriti) tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno ovrednoten z ustreznim upoštevanjem tožničine starosti v času škodnega dogodka (20 let). Novejša sodna praksa iz tega naslova prisoja odškodnino v povprečju med 2.000,00 EUR in 4.000,00 EUR(4), višjo(5) pa le, kadar to utemeljujejo posebne okoliščine.

12. Še najbolj se razhajata mnenji tožnice in toženke glede tega, kolikšna bi bila primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo odmeno v višini 16.000,00 EUR, tožnica se zavzema za zvišanje za 22.000,00 EUR (na zahtevanih 38.000,00 EUR), toženka pa za prepolovitev. Tožnica v pritožbi v pretežnem delu le povzema enake posledice, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje: težave pri opravljanju zdajšnjega poklica prodajalke (omejena gibljivost v prstih desnice, boleča leva rama, ki jo ovira pri delu), s katerimi bi se srečala tudi pri delu s področja zdravstva, ki ustreza njeni izobrazbi; nastanek žolčnih kamnov kot posledica poškodb notranjih organov, operativni poseg v zvezi z njimi in potreba po dietni prehrani po njem; oteženo dihanje v vročini in pozimi na snegu zaradi zarastlin na pljučih; manjša zmožnost rekreativnega teka, le po ravnem na relativno kratkih razdaljah; omejitve tudi pri drugih življenjskih aktivnostih. Odveč je tožničino poudarjanje, da ima težave z dihanjem, ko pa je to sodišče ugotovilo kljub temu, da je izvedenec pojasnil, da skoraj ne pomni primera iz klinične prakse, da bi zarastline med površino pljuč in notranjostjo stene prsnega koša opazno zmanjšalo življenjsko aktivnost. Sodišče je pri odmeri odškodnine dalo ustrezno težo tudi dejstvu, da je bila tožnica ob nastanku škodnega dogodka stara 20 let. Sodišče nadalje ocenjuje, da se pojav žolčnih kamnov in operativni poseg ter zahtevana dieta, ki mu je sledila, ne more šteti za trajno posledico, ki se obravnava v okviru zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nadalje toženka s povzetkom vsebine zaslišanja izvedenca vzpostavi dvom o obstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in pojavom žolčnih kamnov. Ta je ob zaslišanju na naroku dne 12. 4. 2016 pojasnil, da je eden od vzrokov za nastanek žolčnih kamnov poškodba notranjih organov (jeter in vranice) zaradi spremenjene dinamike toka žolča, ni pa to izključni razlog za njihov nastanek, saj bi ti lahko nastali neodvisno od poškodbe. Iz vsebine njegovega zaslišanja torej izhaja enako verjeten zaključek, da so žolčni kamni nastali zaradi poškodb, kot tudi zaključek, da niso v povezavi z njimi. Ob taki verjetnosti, ki ne dosega praga nadpolovične oziroma pretežne verjetnosti, gre zaključiti, da tožnica ni dokazala vzročne zveze. Da tožnica predhodno ni imela težav z žolčnimi kamni, kar izpostavlja sama v odgovoru na pritožbo, ne more vplivati na drugačen zaključek. Na mestu je tudi toženkino sklicevanje na izvedenčevo zaznavo, da ni opazil funkcionalnih izpadov na tožničini desni roki. Njihov obstoj bi lahko terjal zvišanje prisojene odškodnine. Brez potrebe pa poudarja, da tožnici niso odstranili vranice, zaradi česar naj ne bi obstajala večja možnost okužb, saj tega dejstva sodišče ni ugotovilo, kaj šele upoštevalo pri prisoji odškodnine. Odveč je tudi pritožbena trditev, da se bodo glede na tožničino mladost težave z leti umirile. Ta okoliščina utemeljuje kvečjemu višjo odškodnino zaradi daljšega obdobja, v katerem bo trpela posledice, ne more pa ji iti v škodo v smislu znižanja odškodnine. Po opredelitvi do pritožbenih navedb obeh pravdnih strank in primerjavi s podobnimi zadevami je moč zaključiti, da so tožničina prikrajšanja iz tega naslova ustrezno ovrednotena.

13. Nenazadnje tudi po primerjavi celotne prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo (brez upoštevanja 20 % tožničinega soprispevka k nastali škodi) v višini 44,04 povprečnih mesečnih neto plač s primeri, v katerih so oškodovanci utrpeli podobno poškodbo oziroma posledice podobnih razsežnosti,(6) sledi sklep, da je prisojena odškodnina povsem ustrezna. Ta znesek tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo, zato se pravdni stranki neutemeljeno zavzemata za njegovo zvišanje oziroma znižanje.

14. Zadeve, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi, niso primerljive z obravnavano. Zadeva II Ips 708/2008 od konkretnega primera odstopa predvsem v višini prisojene odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, vendar je to glede na precej večji obseg omejitev (še posebej pri delu) pri oškodovancu razumljivo. Sklicevanje na zadevo II Ips 474/2002 ni ustrezno, saj je oškodovanka utrpela precej hujše poškodbe, ki so ji pustile obsežnejše trajne posledice, kar je narekovalo prisojo 2-krat višje odškodnine. Končno se zadeva II Ips 347/2000 od konkretne razlikuje med drugim v tem, da je bila oškodovancu odstranjena vranica, zato mu je bila prisojena višja odškodnina.

O začetku teka zakonskih zamudnih obresti

15. Za utemeljen pa se izkaže pritožbeni očitek tožnice v zvezi z začetkom teka zakonskih zamudnih obresti. V tej zadevi določba 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki določa, da zamuda zavarovalnice nastopi v treh mesecih od vložitve odškodninskega zahtevka, ne velja, saj je ta ureditev pridržana izključno za položaje, ko odgovornost zavarovalnice ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, zavarovalnica pa v tem času ne predloži ponudbe. V vseh ostalih primerih, kamor spada tudi obravnavani, pa je glede vprašanja zamude zavarovalnice in pričetka teka zakonskih zamudnih obresti treba uporabiti 299. člen OZ.(7) Ob upoštevanju ugotovitve izpodbijane sodbe, ki je ne izpodbija nobena od pravdnih strank, da je toženka prejela odškodninski zahtevek 22. 10. 2013, in neprerekane trditve o 14-dnevnem roku za izpolnitev, je toženka prišla v zamudo z izpolnitvijo že 5. 11. 2013 (prvi odstavek 299. člena OZ). Tožnici gredo zakonske zamudne obresti od tega dne in ne šele od 22. 1. 2014, kot je napačno odločilo sodišče prve stopnje, kar je terjalo spremembo odločitve v obrestnem delu.

O stroških postopka

16. Obe stranki izpodbijata odločitev o stroških postopka, a le toženka utemeljeno. Tožnica se ne strinja z odmero nagrade za posel po tar. št. 2200 v višini le 521,00 EUR in ne v višini 2.605,00 EUR, kolikor jo je priglasila. Nagrada za posel v skladu s tar. št. 2200 se izračuna s pomočjo koeficienta (v razponu od 0,5 do 2,5) od nagrade, določene v 12. členu ZOdvT, pri čemer se, kadar gre za isti predmet, v skladu s tretjim odstavkom opombe 3 v 3. delu tarife polovica navedene nagrade, vendar največ 0,75, všteje v nagrado za postopek po tar. št. 3100. Preizkus pokaže, da je odmera pravilna, saj je sodišče, upoštevaje vrednost zahtevka, nagrado v višini 1.042,00 EUR pomnožilo s (končnim) koeficient 0,5. To pa pomeni, da je sodišče uporabilo ustrezen koeficient 1 in polovico nagrade vštelo v nagrado za postopek. Glede na povedano tožnica nikakor ne more biti upravičena do povrnitve nagrade v višini 2.605,00 EUR; koeficient bi bil sicer v danih okvirih (2,5), a v konkretnih okoliščinah občutno previsok, in bi zanemaril zahtevano vštevanje, ki preprečuje, da bi odvetnik dobil dve polni nagradi za opravili, ki se po vsebini (delno) prekrivata. Nasprotno toženka sodišču utemeljeno očita, da je napačno ločeno presojalo uspeh po temelju in višini. ZPP namreč ločevanja uspeha po temelju in višini zahtevka ne pozna, dopušča pa to sodna praksa v določenih (predvsem odškodninskih) primerih, v katerih to zaradi obsežnosti dokazovanja temelja predstavlja primernejši (pravičnejši) pristop. Gre za primere, ko je predstavljalo izvajanje dokazov glede temelja ne le pretežni, ampak tudi znatno dražji del dokaznega postopka.(8) V konkretnem primeru za takšen položaj ne gre, saj sta se pravdni stranki na drugem naroku dne 25. 11. 2015 dogovorili, da je tožnica soodgovorna do 20 %, s čimer je odpadla potreba po dokazovanju teh okoliščin z izvedencem. Zato ni bilo nobenega razloga za takšno (ločeno) ovrednotenje pravdnega uspeha. Glede na to, da je tožnica uspela glede 36.000,00 EUR od zahtevanih 70.000,00 EUR, njen uspeh po višini znaša približno 51 %. Po odmeri stroškov s strani sodišča prve stopnje, ki ji ne oporeka nobena od pravdnih strank, skupni stroški tožnice znašajo 5.492,11 EUR, stroški toženke pa 99,36 EUR. Glede na 51 % tožničin uspeh v pravdi ji je toženka dolžna plačati stroške v višini 2.800,98 EUR. Stroški toženke pa glede na njen 49 % uspeh znašajo 48,69 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici plačati 2.752,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedeno zahteva spremembo stroškov v IV. točki izreka izpodbijane sodbe tako, da se toženkina obveznost plačila stroškov zniža za 838,72 EUR (s 3.591,01 EUR na 2.752,29 EUR). Z upoštevanjem uspeha zgolj po višini je pritožbeno sodišče odpravilo dvakratno upoštevanje delnega uspeha, tako pri temelju, kot tudi pri višini, kar kot napačno izpostavi toženka v pritožbi. Zaradi soprispevka oškodovanke se je temelj odrazil v višini toženkine obveznosti na način, da se je odškodnina, ki bi šla tožnici, če ne bi soprispevala k nastanku škode, množila z 0,8 (80 %, kolikor znaša toženkina odgovornost, od odškodnine)(9), mora pritožbeno sodišče kljub temu odgovoriti na pritožbeni očitek o pravilnosti izračuna uspeha po temelju. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožnica po temelju uspela z 80 %, toženkino zavzemanje, češ da je uspela le z dodatnimi 20 % nad 60 %, ker naj bi ves čas (tudi pred pravdo) priznavala tolikšen temelj, pa se izkaže za zgrešeno.

17. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu (I. in IV. točki izreka) spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker sta pravdni stranki uspeli le v sorazmerno majhnem delu, in sicer v zvezi z odločitvijo o stranskih terjatvah (tožnica glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti, toženka pa glede odločitve o stroških postopka), vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor tožnice ni v ničemer prispeval k odločitvi o toženkini pritožbi, zato je bil za pravdo nepotreben in tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so nastali z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Ko pritožbeno sodišče navaja višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo po posameznih postavkah, ima v mislih odškodnino, ki bi šla tožnici, če ne bi bilo njenega 20 % soprispevka.

Op. št. (2): Enako opredelitev je podal tudi izvedenec v izvedenskem mnenju, natančneje na list. št. 47 spisa.

Op. št. (3): Primerjaj II Ips 290/2012. Op. št. (4): Na primer zadevi VSRS II Ips 93/2015 in II Ips 147/2014. Op. št. (5): Primerjaj zadeve VSRS II Ips 210/2012, II Ips 110/2010 in II Ips 281/2014 z dne 25. 2. 2016. V zadnji zadevi je Vrhovno sodišče RS znižalo prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti na končnih 4.500,00 EUR za višje število brazgotin večjih razsežnosti in še druge posledice v primerjavi z obravnavano zadevo.

Op. št. (6): Primerjaj II Ips 467/2002 z dne 27. 11. 2003. Op. št. (7): Podrobneje o tem sodba VSRS II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016. Op. št. (8): Tako na primer VSL sklep II Cp 3351/2011 z dne 28. 3. 2012. Op. št. (9): Ta položaj se razlikuje od tistega, ko bi se 80 % uspeh po temelju upošteval pri izračunu končnega uspeha v pravdi na način, da bi se prištel k uspehu po višini, njuna vsota pa bi se delila z 2, s čimer bi se izračunala aritmetična sredina obeh uspehov.