Jedro

Ničnost ne učinkuje šele z izdajo sodbe, pač pa sama po sebi. Pri zahtevku na ugotovitev ničnosti gre za ugotovitveni in ne oblikovalni zahtevek in tudi sodba, ki je izdana v zvezi s takšnim zahtevkom, je ugotovitvena.

Tožnik lahko v pravdnem postopku uveljavlja le začasne odredbe v zavarovanje zahtevkov, ki jih s tožbo uveljavlja, to je t. i. koneksne, s tožbenim zahtevkom povezane začasne odredbe. Za druge zahtevke ima tožnik (kot upnik) na razpolago postopek zavarovanja izven pravde v skladu z določili ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, s katero sta zahtevala, da se prvemu tožencu Č. J. prepove odtujitev in obremenitev v izreku navedenih nepremičnin ter da se prepoved vknjiži tudi v zemljiški knjigi. Ugotovilo je, da tožnik ni ponudil ustreznih trditev, ki bi omogočale presojo pogojev za izdajo t. i. regulacijske začasne odredbe. Vse, kar je bilo navedeno, se nanaša na zavarovanje zahtevkov, ki jih tožnika uveljavljata v postopku II P 2170/2004. 2. Zoper takšno odločitev tožnika vlagata pritožbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo predlogu ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da je sodišče napačno povzelo tožbene navedbe tožeče stranke, ko je v točki 2 na 9. strani obrazložitve zapisalo, da tožeča stranka ni navedla, kateri od tožencev je pogodbo sklenil z namenom oškodovanja upnikov. V zvezi s tem opozarjata na posamezne navedbe na 6. in 7. strani tožbe. Z napačnim povzemanjem tožbenih navedb je sodišče zagrešilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa in med vsebino listine, to je tožbe ter predloga za začasno odredbo. Zmoten je zaključek sodišča, da je zahtevek, ki se s tožbo uveljavlja, ugotovitveni zahtevek. Gre za oblikovalni zahtevek, ki temelji na materialnopravnem oblikovalnem upravičenju, ki ga je mogoče uveljavljati le s tožbo. Sodišče je pri presoji zmotno uporabilo materialno pravo. Posledica ničnosti je običajno vzpostavitev prejšnjega lastniškega stanja oziroma, da prvi toženec (po svoji smrti) drugemu tožencu ne bo mogel prenesti v last nepremičnin, ki so predmet pogodbe. V zvezi s kritiko sodišča, da tožnika nista navedla konkretnih trditev o tem, zakaj brez izdaje začasne odredbe sodno varstvo glede ugotovitvenega zahtevka ne bi bilo uspešno, opozarjata, da sta na 12. strani tožbe navedla, s čim izkazujeta pravni interes za zahtevek. Sta upnika prvega toženca. Svojo stvarnopravno oziroma obligacijsko pravico bosta lahko uveljavila le v primeru, da bo prvi toženec lastnik navedenih nepremičnin, saj sicer vpis v zemljiško knjigo ne bo mogoč oziroma, da bo primeru prisojene denarne terjatve lastnik premoženja, s prodajo katerega bosta tožnika lahko prišla do poplačila. Ker je prvi toženec razpolagal s svojim celotnim nepremičnim premoženjem, drugega premoženja pa nima, je podan pravni in ekonomski interes tožečih strank v tej zadevi. Če torej tožnika s svojim stvarnopravnim ali obligacijskim zahtevkom uspeta, drugi toženec pa bo dosegel vpis lastninske pravice po obeh pogodbah, tožnika svoje pravice po sodbi ne bosta mogla realizirati. Sodišče bi zato predlagano začasno odredbo moralo izdati. Sodno varstvo bi v nasprotnem primeru ostalo brez pomena. Zaključek, da lahko tožnika v tem pravdnem postopku uveljavljata le začasne odredbe za zavarovanje zahtevkov, ki jih s to tožbo uveljavljata, je zmotno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče pri pisanju sklepa storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi odločbe o vsebini listin, zapisnikov (o izvedbi dokazov) ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za to, da sodišče listinskemu gradivu, ki je namenjeno dokazovanju zatrjevanih dejstev, pripiše drugačno vsebino kot jo ima v resnici. Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe pa nista takšni listini.

5. Sodišče prve stopnje je zahtevek, ki ga pritožnika uveljavljata, pravilno opredelilo kot ugotovitveni zahtevek, saj se z njim ne zahteva ustanovitev, prenehanje ali preoblikovanje določenega pravnega razmerja, ampak se z njim (in posledično tudi z morebiti izdano ugotovitveno sodbo) ugotavlja le (ne)obstoj določenega pravnega razmerja. S takšno sodbo, če bo izdana, se ne bo nič zapovedalo oziroma preoblikovalo in takšna sodba tudi ne bo imela učinka izvršljivosti in ne oblikovalnih učinkov. Ničnost ne učinkuje šele z izdajo sodbe, pač pa sama po sebi.(1) Da gre pri zahtevku na ugotovitev ničnosti za ugotovitveni in ne oblikovalni zahtevek in da je tudi sodba, ki je izdana v zvezi s takšnim zahtevkom ugotovitvena, v sodni praksi ni sporno.(2)

6. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da lahko tožnik v pravdnem postopku uveljavlja le začasne odredbe v zavarovanje zahtevkov, ki jih s tožbo uveljavlja, to je t. i. koneksne, s tožbenim zahtevkom povezane začasne odredbe. Za druge zahtevke ima tožnik (kot upnik) na razpolago postopek zavarovanja izven pravde v skladu z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da konkretna začasna odredba ni bila predlagana v zavarovanje s tožbo uveljavljanega (ugotovitvenega) zahtevka, ampak zaradi zavarovanja stvarnopravnega oziroma obligacijskega zahtevka, ki ga tožnika uveljavljata v drugem pravdnem postopku (II P 2170/2004) pred istim sodiščem. To namreč izhaja iz navedb v predlogu.

8. Tako sta tožnika izrecno trdila, da v primeru nadaljnjega razpolaganja z nepremičninami ne bosta mogla izvršiti svojega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine oziroma stvarnopravnega zahtevka ter uveljaviti denarne terjatve, ki jo uveljavljata v zadevi II P 2170/2004 zoper prvega toženca. Tudi navedbe, ki se nanašajo na predpostavke za izdajo začasne odredbe, to potrjujejo. Nanašajo se namreč na predpostavko po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ(3) ter predpostavko po tretjem odstavku istega člena(4), ki ne moreta biti podlaga za izdajo regulacijske začasne odredbe.(5)

9. V konkretnem primeru bi, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, bila mogoča izdaja regulacijske začasne odredbe, vendar le v primeru, da bi tožnika trdila in izkazala, da je to potrebno, da se prepreči nasilje ali težko nadomestljiva škoda (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), zaradi česar sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Tega pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nista storila.

10. Tudi v pritožbi ponovno opozarjata le na ogroženost svojega stvarnopravnega in denarnega zahtevka ter kasnejšo (ne)možnost realizacije sodbe, ki naj bi bila izdana v zadevi II P 2170/2004. Tudi ostale navedbe, ki se nanašajo na pravni interes za vloženo ugotovitveno tožbo ter opozarjanje na to, kakšne so običajne posledice ničnosti, ne morejo pomeniti podlage za izdajo predlagane začasne odredbe. Tudi če bi v teku te pravde (zaradi smrti prvega toženca) prišlo do prenosa lastninske pravice na drugega toženca, to ne bi v ničemer ogrozilo ugotovitvenega zahtevka, ki ga tožnika postavljata v tej pravdi, prav tako pa ni mogoče reči, da pravno varstvo preko ugotovitve ničnosti ne bi bilo več smiselno. Če pa bi toženca pogodbo sama razdrla, to pomeni zgolj tisto, kar tožnika želita – da prvi toženec ostane lastnik nepremičnin.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

12. O stroških postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker niso bili priglašeni.

(1) II Ips 28/2010

(2) Primerjaj zadeve II Ips 174/2013, III Ips 68/2011, II Ips 185/2008, II Ips 355/1996 in II Ips 116/1998. (3) Gre za nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

(4) Če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, mu obstoja nevarnosti - da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - ni treba dokazovati.

(5) Namen regulacijske začasne odredbe ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe). Že po logiki stvari zato sklicevanje na to, da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ), ne pride v poštev. Ker se 3. odstavek 270. člena ZIZ navezuje le na to alinejo, saj upnika, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, oprošča dolžnosti dokazovanja nevarnosti, to velja tudi za to določilo (II Cp 2085/2013).