Jedro

Pomoč, ki je bila tožniku nudena strani patronažne službe, sicer je strokovna pomoč, vendar pa pri tožniku ni šlo za stalnost izvajanja te pomoči, saj mu je bila potrebna pomoč patronažne sestre zgolj občasno. Prevezovanj ran na nogah, ki so se opravljale dvakrat oziroma trikrat na teden, in občasnih odvzemov krvi, opravljenih s strani patronažne sestre, ni mogoče opredeliti kot stalne strokovne pomoči za izvajanje zdravstvene nege, kot to zahteva Sklep o dodatku za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke z dne 14. 10. 2008, odločbo Območne enote v ... z dne 26. 6. 2008 pa spremeni tako, da se tožniku prizna pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od 24. 7. 2007 dalje v znesku za najtežje prizadete kategorije upravičencev. Ugotovilo je, da sta odločbi tožene stranke z dne 14. 10. 2008 in z dne 26 .6. 2008 pravilni in zakoniti. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožnik je po pooblaščencu zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev. Navaja, da je bilo v izvedenem dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnik potreboval stalen in 24-urni nadzor svojcev in tudi od samega začetka dalje pomoč patronažne službe. To pomoč pa je v obliki, kot se je izvajala, vsekakor šteti kot strokovno pomoč in obseg izvajanja le-te kot stalno izvajanje zdravstvene nege. Tožnik je bil po utrpeli možganski kapi prizadet na desnih okončinah, imel je tudi motnjo govora. Po odpustu iz zdravilišča je bila zanj potrebna stalna pomoč in nadzor svojcev in tudi izvajanje stalne in ne samo občasne strokovne pomoči, ki jo je izvajala patronažna služba. Izvajanje pomoči s strani patronažne službe pa je potrebno šteti za takšno strokovno pomoč, kot jo predvideva sklep in je šteti, da je izpolnjeval vse pogoje za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo v znesku, ki pripada za najtežje prizadete kategorije upravičencev. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo od 24.7.2007 dalje v znesku, ki pripada za najtežje prizadete kategorije upravičencev, ugodi in toženi stranki naloži v plačilo poleg priglašenih stroškov še dodatne pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 14. 10. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 26. 6. 2008, s katero je tožena stranka odločila, da ima tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 258,65 EUR na mesec od 24. 7. 2007 dalje.

V zadevi je sporno, ali je bil tožnik najtežje prizadeti upravičenec in je potreboval 24-urni nadzor svojcev (laična pomoč) in obvezno strokovna pomoč (najmanj zdravstveni tehnik) za stalno izvajanje zdravstvene nege in je bil zaradi tega upravičen do višjega zneska dodatka za pomoč in postrežbo.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) v 3. odstavku 141. člena določa, da lahko Zavod za nekatere najtežje prizadete kategorije upravičencev s sklepom določi tudi višji znesek dodatka za pomoč in postrežbo. Kriterije za določitev upravičencev do višjega zneska dodatka za pomoč in postrežbo določi minister, pristojen za zdravstvo. Po določbi II. točke Sklepa o dodatku za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence (Ur. l. RS, št. 77/98) so najtežje prizadeti upravičenci osebe, ki potrebujejo 24-urni nadzor svojcev (laična pomoč) in obvezno strokovno pomoč (najmanj zdravstveni tehnik) za stalno izvajanje zdravstvene nege.

V predsodnem postopku sta tožnikovo potrebo po pomoči in postrežbi glede na določbo 261. člena ZPIZ-1 ugotavljali najprej invalidska komisija I. stopnje dne 11. 6. 2008 in tudi invalidska komisija II. stopnje dne 24. 9. 2008. Obe mnenji sta skladni v ugotovitvah, da se je tožnik več let zdravil zaradi zvišanega krvnega pritiska s permanentno atrijsko fibrilacijo, sladkorno boleznijo tipa II in kronično ledvično insuficenco. Aprila 2007 je utrpel CVI z desnostransko prizadetostjo in motnjo govora, ki se tudi po intenzivni rehabilitaciji nista popravila, tako da je ostal nepokreten in odvisen od tuje pomoči pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih opravil od 24. 7. 2007 dalje, ko je bil odpuščen iz zdravilišča in naj bi bila s tem rehabilitacija končana. Invalidska komisija II. stopnje je v obrazložitvi mnenja tudi izrecno navedla, da pri tožniku ne najde zadostnih zdravstvenih razlogov za ugotovitev 24-urne pomoči svojcev in stalne strokovne nege najmanj zdravstvenega tehnika kljub uvedenemu zdravljenju z inzulinom. Pri tem so se sklicevali tudi na poročilo patronažne službe, kjer je navedeno, da je bil tožnik le pod njihovim občasnim nadzorom. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje glede na tožbene navedbe, da tožnik za izvajanje zdravstvene nege potrebuje 24-urni nadzor svojcev in stalno strokovno pomoč, pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje in zaslišalo tožnikovo lečečo zdravnico dr. K.K.P. Tudi iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 14. 4. 2009, ki ga je komisija podala na podlagi preučitve medicinske dokumentacije, saj je tožnik dne 8. 3. 2009 umrl, izhaja enaka ugotovitev, kot je bila podana že v predsodnem postopku, torej, da je bilo pri tožniku mogoče ugotoviti neogibno potrebo po stalni pomoči in postrežbi pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih opravil od 24. 7. 2007 ter do dneva njegove smrti. V obrazložitvi mnenja invalidska komisija II. stopnje pojasnjuje, da so opravili razgovor s tožnikovo lečečo zdravnico, v katerem je pojasnila, da je tožnika pred smrtjo obiskovala patronažna sestra 3x na teden zaradi prevezovanja rane na nogi. Iz navedenega pa invalidska komisija II. stopnje zaključuje, da tožnik pred smrtjo ni imel izvajane vsakodnevne strokovne zdravstvene nege. V zvezi z izvajanjem pomoči, ki je bila tožniku nudena s strani patronažne službe, je lečeča zdravnica tudi na zaslišanju izpovedala, da je imel tožnik vključeno patronažno službo, ki je tožniku opravljala preveze rane na levem palcu, na dva dni od aprila 2007 do junija 2007, ko se je rana zacelila. Od septembra dalje pa je potreboval preveze na dva dni zaradi rane na desnem palcu. Ko se rana po 2-3 mesecih zaceli, se preveze opravljajo največ dvakrat tedensko. Pojasnila je še, da je patronažna sestra opravljala tudi odvzem krvi, aplikacijo inzulina pa so izvajali svojci sami. Tožnik je imel zagotovljeno tudi pomoč s strani Zavoda za oskrbo na domu, ki so mu nudili pomoč pri previjanju, oblačenju, umivanju, pri osebni negi.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje. Tožnik je namreč po utrpeli možganski kapi z desnostransko prizadetostjo in motnjo govora ostal nepokreten in odvisen od tuje pomoči pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih opravil od 24. 7. 2007 dalje, kar izhaja tako iz izvedenskih mnenj invalidskih komisij I. in II. stopnje, ki so skladne s priloženo medicinsko dokumentacijo, ter izpovedi lečeče zdravnice dr. K.K.P.. Sodišče I. stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku za najtežje prizadete kategorije upravičencev po zgoraj citiranem sklepu. Pomoč, ki je bila tožniku zagotovljena s strani Zavoda za oskrbo na domu, namreč ni mogoče šteti za strokovno pomoč, kot jo določa citirani sklep, saj Zavod za oskrbo na domu nudi pomoč pri previjanju, oblačenju, umivanju, pri osebni negi, pri čemer torej ne gre za strokovno pomoč najmanj zdravstvenega tehnika za stalno izvajanje zdravstvene nege. V zvezi s pomočjo, ki je bila tožniku nudena s strani patronažne službe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sicer gre za strokovno pomoč, vendar pa pri tožniku ni šlo za stalnost izvajanja te pomoči, saj je bila tožniku, kot je izrecno na zaslišanju izpovedala tožnikova lečeča zdravnica, potrebna pomoč patronažne sestre zgolj občasno. Prevezovanj ran na nogah, ki so se opravljale dvakrat oziroma trikrat na teden in občasni odvzemi krvi, opravljeni s strani patronažne sestre, ni mogoče opredeliti kot stalno strokovno pomoč za izvajanje zdravstvene nege, kot to zahteva zgoraj citirani sklep, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.