Jedro

Zahteva za podajo izjave volje, ki bi nadomestila procesno dejanje toženca v upravnem postopku – četudi sodi v okvir zaveze k aktivnemu ravnanju, dogovorjenem s sodno poravnavo – ni sestavni del civilnopravnega razmerja med pravdnima strankama. Za kršitev pogodbene zaveze ima tožnik na razpolago druge (civilnopravne) sankcije, ne more pa v pravdnem postopku doseči toženčevega sodelovanja v upravnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: 'Toženec J.Ž. je kot lastnik nepremičnine parc. št. 2645/1 k. o. X dolžan v roku 15 dni podpisati zapisnik mejne obravnave in parcelacije št. K-031/10 z dne 20.4.2010, ki ga je sestavil geodet S.M. kot predstavnik družbe G. d.o.o. in podpisati pooblastilo družbi G., d.o.o., za naročitev evidentiranja parcelacije in urejanja meje na parceli št. 2645/1 k. o. X ter pooblastilo družbi G. d.o.o., za naročitev enotnega elaborata za parcelacijo in urejanje meje, kar vse je potrebno za uspešno izvedbo upravnega postopka evidentiranja meje in parcelacije glede parc. št. 2645/1 k. o. X pri pristojni GURS, Območni geodetski upravi Sevnica, Izpostavi Krško, glede na sklenjeno sodno poravnavo Okrajnega sodišča Krško K 36/2009, sicer bo v nasprotnem primeru potrebne podpise toženca nadomestila ta sodba.' Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.015,18 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo." Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.003,80 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem je toženec kot lastnik nepremičnine parc. št. 2145/1 k. o. X dolžan v roku 15 dni podpisati zapisnik mejne obravnave in parcelacije z dne 20.4.2010, ki ga je sestavil geodet S. M. kot predstavnik družbe G. d.o.o. in podpisati pooblastilo družbi G. d.o.o. za naročitev evidentiranja parcelacije in urejanja meje na parc. št. 2145/1 k. o. X ter pooblastilo družbi G. d.o.o. za naročitev enotnega elaborata za parcelacijo in urejanje meje, kar vse je potrebno za uspešno izvedbo upravnega postopka za evidentiranje meje in parcelacije glede parc. št. 2145/1 k. o. X pri pristojni enoti Geodetske uprave Republike Slovenije glede na sklenjeno sodno poravnavo Okrajnega sodišča Krško K 36/2009. Toženec v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne. Trdi, da je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. Stališče izpodbijane sodbe, da odločanje o zahtevku spada v sodno pristojnost, ker upravni organ od toženca v upravnem postopku ne bi mogel zahtevati z izvršbo podpisa listin, predstavlja sodbo presenečenja. Če bi veljalo stališče izpodbijane sodbe, bi lahko stranke s sklepanjem sodnih poravnav dosegle urejanje upravnih zadev v sodnem postopku in se tako v celoti izognila upravnemu postopku, ki daje strankam in drugim udeležencem določene pravice in dolžnosti, ki jih v sodnem postopku nimajo. Stranke bi lahko celo v sodnih postopkih dosegle dejanja, ki v upravnem postopku niso dovoljena. Z izpodbijano sodbo je tožencu naložena oprava dejanj, ki predstavljajo aktivno sodelovanje toženca v upravnem postopku. Odločanje o takem tožbenem zahtevku nedvomno ne sodi sodno pristojnost in bi moralo sodišče zaradi tega tožbo zavreči. Izpodbijana sodba ne pojasni, zakaj naj bi podpis pooblastila in zapisnika mejne obravnave z dne 20. 4. 2010 sploh pomenil izpolnitev sodne poravnave. Brez obrazložitve je podan zaključek, da je podpis pooblastila in zapisnika nujen za zaključek postopka ureditve meje, da bo nastala nova parcela, ki bi jo moral toženec prenesti na tožnika. V sodbi bi moralo biti vsaj pojasnjeno, zakaj je sodišče prepričano, da bo po podpisu pooblastila in zapisnika mejne obravnave postopek ureditve meje in parcelacije uspešno zaključen. Takih zaključkov sodišče ne bi moglo sprejeti, ne da bi poseglo v odločanje upravnih organov, za to pa ni pristojno. Tožnik teh trditev ni podal, sodišče pa ni izvedlo nobenih dokazov v zvezi s tem. Toženec se je s sodno poravnavo zavezal k izpolnitvi dogovora o ureditvi meje in kasnejši izvedbi parcelacije, ni pa se zavezal k podpisu listin v postopku evidentiranja meje in parcelacije, sploh pa ne k podpisovanju listin, ki služijo samo za ureditev meje med parc. št. 2145/1 k. o. X v lasti toženca in parc. št. 3049/15 k. o. X v lasti občine Krško. Nesprejemljivo je stališče izpodbijane sodbe, da mora toženec zato, ker ni zahteval razveljavitve sodne poravnave, pristati na pogoje, ki mu jih tožnik postavlja za to, da bi do izpolnitve poravnave tudi dejansko prišlo. Toženec je nadalje v postopku dokazoval, da je aktivno sodeloval v postopku ureditve meje in parcelacije in s tem izpolnil obveznosti iz sodne poravnave. Sodišče je, ne da bi izvedlo dokaze, zaključilo, da ugotovljeno aktivno sodelovanje toženca nima prav nobene vrednosti, če z njim ne pride do uresničitve končnega cilja sklenjene sodne poravnave, to je sklenitve ustrezne uskladitvene pogodbe. Sodišče je s tem brez podlage in obrazložitve saniralo nezakonita dejanja geodeta S. M., ki jih je ta storil v upravnem postopku. Pritožnik v nadaljevanju opisuje nepravilnosti, do katerih je po njegovem mnenju prišlo v okviru geodetskega postopka. Zmotna je tudi ugotovitev izpodbijane sodbe, da sodna poravnava ne predstavlja izvršilnega naslova, ki vsebuje nedoločeno in nejasno obveznost aktivnega sodelovanja toženca v postopku parcelacija. Tožnik bi v izvršilnem postopku lahko dosegel izvršitev sodne poravnave, če bi menil, da toženec ne izpolnjuje obveznosti, k izpolnitvi katerih se je zavezal. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 286. člena ZPP, ker je sodišče v sodbi upoštevalo tožnikove navedbe in dokazne predloge, podane po izteku roka, ki mu ga je sodišče določilo s pozivom, danim pred izvedbo prvega naroka.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je v tožbi, vloženi 23. 11. 2010, s katero želi izposlovati toženčev podpis zapisnika mejne obravnave in parcelacije, ki ga je sestavil pristojni geodet, in podpis pooblastila geodetski družbi za izvedbo navedenega postopka in za naročitev enotnega elaborata za parcelacijo in ureditev meje, navedel: - da je solastnik nepremičnine parc. št. 448, ki v naravi predstavlja večstanovanjski objekt v etažni lastnini in s tremi etažni lastniki ter funkcionalnim zemljiščem, in lastnik južnega dela parc. št. 2645/1 k. o. X, - da je navedeni nepremičnini kupil v aprilu 2008 od B. M., ki jih je sam oziroma po pravnih prednikih imel v dobroverni in zakoniti posesti več kot 30 let, - da je na meji postavil žičnato ograjo, ki jo je toženec kasneje podrl in na zemljišče nanesel dva akacijina hloda, - da je zaradi toženčevega ravnanja vložil tožbo zaradi motenja posesti in zasebno tožbo v kazenskem postopku, - da sta s tožencem v kazenskem postopku sklenila sodno poravnavo, s katero sta se dogovorila, da se izvede postopek parcelacije v skladu z dogovorom o poteku meje, - da je naročil izvedbo parcelacije, toženec pa v postopku ni več želel sodelovati.

Po ugotovitvah izpodbijane sodbe sta se pravdni stranki v sodni poravnavi dogovorili, kje teče meja med nepremičninama parc. št. 2654/1 k. o. X, last toženca, in parc. št. 448.S k. o. X, v solasti tožnika, in da se izvede postopek parcelacije, ki ga bo naročil in plačal tožnik, toženec pa bo v tem postopku aktivno sodeloval in po opravljeni parcelaciji s tožnikom sklenil ustrezno uskladitveno pogodbo za novonastalo parcele, s katero bo preneseno lastništvo nove parcele na tožnika.

Pritožbena ugovora, da zadeva ne sodi v sodno pristojnost in da je bila o zadevi že sklenjena sodna poravnava, kar oboje ima za posledico zavrženje tožbe (18. in 274. člen ZPP), nista utemeljena.

V zvezi z ugovorom sklenjene sodne poravnave izpodbijana sodba zavzema stališče, 1) da je sodna poravnava izvršilni naslov tedaj, ko je primerna za izvršbo, se pravi, da so v njej navedeni upnik, dolžnik, predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti, 2) da je v sodni poravnavi, sklenjeni med pravdnima strankama, toženčeva obveznost določena tako nedoločno in nejasno, da ne gre za izvršilni naslov in 3) da mora biti tožniku v takem primeru dana možnost, da v pravdnem postopku zahteva od toženca izpolnitev jasnega in določnega ravnanja, ki bo pripeljalo do cilja, določenega s sodno poravnavo.

Pritožbeno sodišče se strinja, 1) da je na podlagi sodne poravnave mogoče predlagati izvršbo, kadar je izvršljiva, 2) da izvršljivost predpostavlja vsaj določljivost toženčeve obveznosti, in 3) da mora imeti tožnik možnost, da doseže izpolnitev dogovora iz sodne poravnave, vendar pa za odgovor na toženčev ugovor, da je bila o zadevi že sklenjena sodna poravnava, navedeno ni ključno.

Pravdni stranki sta se dogovorili o poteku meje med njunima sosednjima nepremičninama ter o izvedbi tega dogovora na način, da se izvede upravni postopek parcelacije in nato sklene pogodba, ki bo predstavljala podlago za zemljiškoknjižno ureditev lastninskega stanja. Tožnik s tožbo ne zahteva izpolnitve dogovora (npr. izstavitve zemljiškoknjižne listine, potrebne za prenos lastninske pravice na delu nepremičnine, ki po sodni poravnavi pripade njemu), ampak izvršitev enega od dejanj, ki sodijo v okvir upravnega postopka parcelacije. V prvem primeru bi bilo treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je že na podlagi sodne poravnave mogoče doseči izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. (1) V obravnavanem primeru pa glede na postavljeni zahtevek ni pomembno, ali je dogovorjena obveznost določljiva ali ne. Izjava volje, potrebna za izvedbo upravnega postopka parcelacije in evidentiranja meje, ni vsebovana v obligacijski (ali drugi civilni) pravici tožnika in posledično ni civilnopravna dolžnost toženca, katere izpolnitev bi bilo mogoče doseči v pravdnem (ali drugem civilnem) postopku. Glede na to tudi ni utemeljen toženčev ugovor, da je bila o civilnopravnem razmerju pravdnih strank, ki je predmet tožbenega zahtevka, sklenjena sodna poravnava.

V zvezi s toženčevim ugovorom, da odločitev o zahtevku ne sodi v sodno pristojnost, izpodbijana sodba zavzema stališče, da glede na naravo dejanja, ki se zahteva od toženca (s tožbo se zahteva podpis zapisnika in pooblastila) in glede na to, da v upravnem postopku ni mogoče doseči prisilne izvršitve tega ravnanja, ugovor ni utemeljen. Stališče je pravilno. Tožbeni zahtevek se nanaša na podajo izjave volje, ki bi nadomestila neposredno procesno dejanje toženca v upravnem postopku. Ne gre za odločitev o stvari, za katero bi bil pristojen upravni organ.

Že doslej navedeno pa nakazuje utemeljenost pritožbenega očitka, da v pravdnem postopku ni mogoče doseči izpolnitve toženčeve obveznosti po sodni poravnavi, tj. zaveze k aktivnemu sodelovanju v postopku parcelacije. Poleg procesnega učinka (2) ima sodna poravnava materialnopravne učinke pogodbe, s katero sta stranki uredili medsebojno razmerje. V obravnavanem primeru sta se pravdni stranki s sodno poravnavo dogovorili o poteku meje in o načinu izvedbe tega dogovora. Med dvema možnostma, ki ju predvideva pravni red za spremembo meja parcel, tj. sodnim in upravnim postopkom (prim. 8. člen in 45. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin – v nadaljevanju ZEN), sta se dogovorili za izvedbo upravnega postopka. Izvedba tega postopka je mogoča ob soglasju lastnikov nepremičnin, ki se delijo, oziroma ob sodelovanju lastnikov nepremičnin, med katerimi se evidentira meja. Sestavljena je iz zaporedja procesnih opravil strank in pristojnega organa, v katerem imajo stranke na razpolago tudi pravna sredstva zoper odločitve organa. Kljub temu, da toženec ni podal izjav volje (opravil procesnih dejanj), h katerim naj bi se po tožbenih trditvah zavezal s sodno poravnavo, tega ni mogoče doseči v pravdnem postopku. V pravdnem postopku se odloča o sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih oseb (1. člen ZPP). Zahteva za podajo izjave volje, ki bi nadomestila procesno dejanje toženca v upravnem postopku – četudi sodi v okvir zaveze k aktivnemu ravnanju, dogovorjenem s sodno poravnavo – ni sestavni del civilnopravnega razmerja med pravdnima strankama. Za kršitev pogodbene zaveze ima tožnik na razpolago druge (civilnopravne) sankcije (npr. povrnitev morebitne škode), ne more pa v pravdnem postopku doseči toženčevega sodelovanja v upravnem postopku.

Ob rob argumentom izpodbijane sodbe o potrebi po zagotovitvi sodnega varstva tožniku pritožbeno sodišče dodaja, da za izpolnitev dogovora iz sodne poravnave o poteku meje med nepremičninama tožnik ima na razpolago civilno sodno varstvo, vendar ne z vsebino, ki jo je oblikoval v tožbenem zahtevku, postavljenem v tej pravdi.

Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (prvi odstavek 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP).

Sprememba uspeha pravdnih strank je narekovala spremembo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec je upravičen do povrnitve nagrade za postopek (409,50 EUR po tar. št. 3100), nagrade za narok (378 EUR po tar. št. 3102), materialnih stroškov (20 EUR po tar. št. 6002) in potnih stroškov (38,48 EUR), vse povečano za 20 % davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 1.015,18 EUR. Zakon o odvetniški tarifi ne daje podlage za priznanje nagrade za vsak narok posebej. Stroški, povezani z mediacijskim postopkom, niso stroški tega postopka. V skladu s Pravilnikom o stroških v pravdnem postopku je stranka praviloma upravičena do povrnitve potnih stroškov za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom (19. člen v zvezi s 6. členom). Ker toženec ni izkazal, da za pot od kraja bivanja do sodišča ni mogel uporabiti javnega prevoznega sredstva, niti ni izkazal stroškov za tak prevoz, ni podlage za priznanje potnih stroškov v okviru priglašenega stroška kilometrine.

Ker je toženec s pritožbo uspel, mu je tožnik dolžan povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev pritožbe (504 EUR po tar. št. 3210) in za materialne stroške (20 EUR po tar. št. 6002), povečana za 20 % davek na dodano vrednost, in strošek za sodno takso za pritožbo (375 EUR), kar skupaj znaša 1.003,80 EUR.

Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Odgovor bi bil bržkone nikalen. Za izvršljivost sodne odločbe, na podlagi katere naj bi se spremenila meja med parcelami, Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) predvideva, da sodna odločba o parcelaciji vsebuje elaborat o parcelaciji, izdelan v skladu z zakonskimi zahtevami, ta pa ni sestavni del sodne poravnave. Posledično se tudi zemljiškoknjižno dovolilo ne nanaša na določeno nepremičnino.

(2) Gre za učinek izvršljive sodne odločbe, s katero se postopek konča in novo razpravljanje o istem predmetu spora ni dopustno. Prim. odločbi VS RS II Ips 409/2004 z dne 7. 4. 2005 in II Ips 617/2006 z dne 16. 9. 2009 ter Betetto, Galič, v: Galič, Ude (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 45.