Jedro

Tožnica je bila upravičena do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na ustrezno delo v okviru njene invalidnosti III. kategorije na podlagi odločbe ZPIZ, s katero je bila ugotovljena takratna višina nadomestila in ki je izplačevanje nadomestila nalagala delodajalcu. Ker gre za pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, o kateri je odločal pristojni zavod, je sodišče utemeljeno presodilo, da dejstvo, da delodajalec tožnici ni izdal še posebne odločbe o čakanju na ustrezno razporeditev, ni vplivalo na tožničino pravico do spornega nadomestila plače. Ali bi sicer tožnica na svojem delovnem mestu v času čakanja na ustrezno razporeditev napredovala (če ne bi bila invalid), glede na pravila ZPIZ/92 na višino njenega nadomestila plače ni moglo vplivati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delovno mesto v smislu tožničine invalidske odločbe za čas od 1. 7. 2000 do 30. 9. 2003 v skupnem znesku 7.376,32 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečno neto razlik.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je bila tožnica za čas čakanja na razporeditev na ustrezno delovno mesto kot invalidka III. kategorije v smislu invalidske odločbe z dne 6. 9. 1996 upravičena do nadomestila plače po takratnih določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 - Ur. l. RS, št. 12/92 in kasnejše spremembe) le v višini 80 % njene pokojninske osnove, od katere bi se odmerila njena invalidska pokojnina na dan nastanka invalidnosti. Ker je tožena stranka tožnici plačevala višje nadomestilo na podlagi določb 34. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (kolektivna pogodba dejavnosti - Ur. l. RS, št. 52/94 do 45/96) v višini 80 % osnovne plače povečane za dodatek za delovno dobo, do višjega nadomestila iz naslova napredovanj v času prejemanja le-tega oziroma do nadomestila v višini plače, kot če bi delala na podlagi določb 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) ni bila upravičena.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče neutemeljeno presodilo, da dejstvo, da ji tožena stranka vse do 6. 12. 2002 ni vročila sklepa o napotitvi na čakanje na ustrezno razporeditev oziroma, da je bila vse do tega datuma na čakanju doma le na podlagi ustne odredbe tožene stranke, ni imelo odločilnega pomena za njene pravice. Prav tako je sodišče brez ustreznega preverjanja napačno ugotovilo, da ji je tožena stranka na podlagi določb kolektivne pogodbe dejavnosti izplačevala višje nadomestilo plače od nadomestila, ki ji je šlo po določbah ZPIZ/92. Poleg tega je bila za višje nadomestilo prikrajšana, ker v času čakanja na ustrezno razporeditev sploh ni napredovala, čeprav so bila za vse delavce predvidena redna napredovanja vsaka tri leta. Od 1. 1. 2003 je bila tožnica upravičena do nadomestila plače na podlagi sedmega odstavka 137. člena novega ZDR, saj v tem času v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju nadomestilo plače ni bilo določeno, dejansko pa je bilo tožnici nezakonito izplačevano nižje nadomestilo po določbah kolektivne pogodbe dejavnosti.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Kolikor revizija navaja, da sodišče ni preverjalo ali je tožnica v spornem obdobju na podlagi določb kolektivne pogodbe dejavnosti res prejemala višje nadomestilo plače, kot bi ji šlo po določbah ZPIZ/92 in na tak način poskuša zanikati navedeno ugotovitev sodišča, gre za poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno. Zato teh navedb sodišče ni moglo upoštevati.

8. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica upravičena do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na ustrezno delo v okviru njene invalidnosti III. kategorije na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 27. 1. 1997, s katero je bila ugotovljena takratna višina nadomestila in ki je izplačevanje nadomestila nalagala toženi stranki. Ker gre za pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, o kateri je odločal pristojni zavod, je sodišče utemeljeno presodilo, da dejstvo, da tožena stranka tožnici ni izdala še posebne odločbe o čakanju na ustrezno razporeditev, ni vplivalo na tožničino pravico do spornega nadomestila plače. 9. Sodišče pravilno ugotavlja, da je bila podlaga za odmero višine tožničinega nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno razporeditev določena v 125. členu ZPIZ/92 v višini 80 % tožničine najugodnejše pokojninske osnove na dan nastanka invalidnosti, s tem, da se tako ugotovljena višina nadomestila letno ustrezno usklajuje. Ali bi sicer tožnica na svojem delovnem mestu v času čakanja na ustrezno razporeditev napredovala (če ne bi bila invalid), ob takih pravilih glede določanja višine nadomestila po določbah ZPIZ/92 na višino njenega nadomestila plače ni moglo vplivati.

10. Na podlagi 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in kasnejše spremembe) so uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predhodnih predpisih (torej tudi na podlagi določb ZPIZ/92), ohranili te pravice tudi po uveljavitvi novega zakona (ZPIZ-1), torej tudi po 1. 1. 2003, s tem, da se denarna nadomestila teh uživalcev usklajujejo, kot se usklajujejo pokojnine. Na podlagi navedenih določb je sodišče pravilno ugotovilo, da je bila tožničina pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno razporeditev na podlagi njene invalidske odločbe tudi po 1. 1. 2003 po višini določena s posebnim zakonom. Tako je pravilno presodilo, da tožnica ni upravičena do nadomestila v višini njene povprečne mesečne plače (ki bi jo dosegla, če ne bi bila ugotovljena njena invalidnost) na podlagi sedmega odstavka 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), ki je pričel veljati s 1. 1. 2003. 11. Ob ugotovitvah, da je tožena stranka na podlagi določb kolektivne pogodbe dejavnosti tožnici dejansko ves čas izplačevala višje nadomestilo plače, kot bi ji šlo na podlagi pravnomočne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 27. 1. 1997 po določbah ZPIZ/02, upoštevaje tudi kasnejše zakonske valorizacije in uskladitve, je sodišče glede na navedeno tožničin zahtevek za plačilo višjega nadomestila plače utemeljeno zavrnilo.

12. Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, tožnica z revizijo ni mogla uspeti.