Jedro

Ko je sodišče ugotovilo, da obstajajo okoliščine, ki bi jih bilo potrebno upoštevati kot olajševalne, disciplinski organi tožene stranke pa jih niso upoštevali oziroma jih niso upoštevali v zadostni meri, je sodišče, kljub drugačnemu mnenju tožene stranke, imelo možnost samo uporabiti določbo 90. člena ZDR. Gre za uporabo materialnega predpisa, ki ga sodišče mora upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnika in je izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki so ga izrekli organi tožene stranke, pogojno odložilo za dobo 12. mesecev, istočasno pa je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati na delo in mu povrniti pravdne stroške v znesku 20.116,00 SIT, vse v osmih dneh pod izvršbo. Večji tožbeni zahtevek tožnika je kot neutemeljen zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je sprejelo njegove dejanske ugotovitve in tudi pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo je revidentka izpodbijala samo v delu, v katerem je sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke glede pogojne odložive izvršitve disciplinsklega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Menila je, da sodišče ni pristojno za odločanje o pogojni odložitvi, saj ne razpolaga z ustreznimi podatki, ki so vodili k izreku najhujšega ukrepa, tako da namen disciplinskega postopka ni dosežen. Nelogično je tudi, da sodišče zahteva od tožene stranke dokaze v zvezi z družinskim življenjem delavcev, čeprav nima nobene pravice, da se za ta del življenja zanima. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne oziroma da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da sodišče revizijo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkušati, ker se zoper sodbo sodišča prve stopnje ta sploh ni pritožila. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkušalo samo v mejah, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka samo formalno zatrjuje, ne da bi jih vsebinsko opredelila. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v to smer ni preizkušalo.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v sodbah pravilno uporabili določbe prvega in drugega odstavka 90. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Ta določa, da se lahko izvršitev disciplinskih ukrepov denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja pogojno odloži za največ dobo enega leta. Pogojno odložena izvršitev disciplinskega ukrepa se lahko prekliče, če delavec stori v času iz prvega odstavka hujšo kršitev delovne obveznosti ali če neopravičeno odkloni zdravljenje stanja zasvojenosti, ki je bilo razlog za ugotovitev njegove disciplinske odgovornosti.

Ko je sodišče ugotovilo, da obstajajo okoliščine (na ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano), ki bi jih bilo potrebno upoštevati kot olajševalne, disciplinski organi tožene stranke pa jih niso upoštevali oziroma jih niso upoštevali v zadostni meri, je sodišče, kljub drugačnemu mnenju tožene stranke, imelo možnost samo uporabiti določbo 90. člena ZDR. Gre za uporabo materialnega predpisa, ki ga sodišče mora upoštevati. Taka odločitev tudi ne nasprotuje (gre sicer za postopkovne določbe, ki jih revident vsebinsko ni izpodbijal) določbam 24. člena zakona o delovnih in socilanih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94), saj sodišču omogočajo, da v primeru, če ugotovi, da je odločitev organa delodajalca glede na naravo kršitve nezakonita (to pomeni tudi zmotno uporabo materialnega prava), samo odloči o pravici, obveznosti ali odgovornosti. Zato sta odločitvi obeh sodišč skladni z veljavnimi predpisi.

Revizijsko sodišče ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč ugotavlja, da je bila delna ugoditev tožnikovemu zahtevku in pogojna odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja za eno leto materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).