Jedro

Pri pogojnem odpustu s prestajanja kazni je med drugim potrebna presoja, ali je mogoče pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 206/2003-8 z dne 8.10.2003.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.4.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust s prestajanja zaporne kazni.

Tožena stranka je ob reševanju prošnje ugotovila, da tožnik prestaja kazen pet let in šest mesecev zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče na Ptuju z dne 24.9.1999, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10.2.2000. Kazen prestaja, vključno s priporom, od 22.3.1999. Navaja, da je odločitev sprejela na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni. Tožnik je že prestal polovico kazni, moral pa bi se vključiti v obravnavo odvisnosti od alkohola, česar pa ne zmore. Brez zdravljenja pa ni mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da se strinja z odločitvijo tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih v 109. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in 23/99, KZ). Pri pogojnem odpustu s prestajanja kazni, za kar gre v tem primeru, je med drugim potrebna presoja, ali je mogoče pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje se strinja s presojo tožene stranke, da v obravnavanem primeru, ko je tožnik pod vplivom alkohola storil kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po členu 183/I-III KZ ter kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe ter surovega dejanja po členu 201/II KZ, obravnavo odvisnosti od alkohola in psihološko obravnavo pa odklanja, ni mogoče utemeljeno pričakovati, da takšnih kaznivih dejanj ne bi ponovil. Na podlagi upravnih spisov sodišče prve stopnje ocenjuje, da ima tožnik tudi nekritičen odnos do storjenih kaznivih dejanj.

Tožnik v pritožbi navaja, da mu ob izrečeni kazni ni bil določen ukrep zdravljenja odvisnosti od alkohola, zaradi česar je vključitev v obravnavo odvisnosti od alkohola v zavodu nepotrebna. Vključevanje v psihološko obravnavo ni obvezno, meni, da tudi ni potrebno, saj očitanega kaznivega dejanja ni storil. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Zanjo je sodišče prve stopnje navedlo tudi pravilne razloge.

Pogojni odpust prestajanja kazni je urejen v 109. členu KZ. Po določbi 1. in 4. odstavka navedenega člena sta pogoja za izrek pogojnega odpusta določena doba prestane kazni in utemeljeno pričakovanje, da obsojenec kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. V obravnavani zadevi je predmet presoje, ali so izpolnjeni vsi pogoji za izrek pogojnega odpusta, med katerimi je tudi vprašanje, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo odločilna dejstva, in sicer, da je bil tožnik obsojen zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po členu 183/I-III KZ ter kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po členu 201/II KZ, pri tem pa odklanja obravnavo odvisnosti od alkohola in psihološko obravnavo ter ima nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivih dejanj ne bi ponovil. Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati. Pogojni odpust s prestajanja kazni zapora ni pravica obsojenca. To je privilegij, ki ga je lahko deležen tisti obsojenec, ki s svojim vedenjem med prestajanjem kazni v zavodu pokaže, da je pripravljen spremeniti in urediti svoje življenje tako, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Med to pa sodi tudi sprejemanje strokovne pomoči. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.