Jedro

Odgovor na vprašanje, ali gre za imisije v smislu 5. člena ZTLR, je pogojen s krajevnimi razmerami, upoštevati je treba tudi samo naravo in namen nepremičnine. Ni protipraven že vsak poseg v lastninsko pravico na nepremičnini soseda. Poseg postane protipraven le tedaj, ko preseže določen tolerančni prag.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna v skladu s pravili stroke storiti vse potrebno, da ne vznemirja lastninske pravice tožečih strank s tem, da prepreči širjenje vonjav iz njenega stanovanja v stanovanje tožečih strank ter je tožena stranka dolžna tožečima strankama povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Sodišče prve stopnje je tudi sklenilo, da se zaradi umika tožbe zoper R.G. pravdni postopek zoper njega ustavi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da iz izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke, ki je bilo tudi podlaga, da se je v stanovanju tožene stranke izvedlo prezračevanje vonjav od nape štedilnika preko ventilatorja na fasado okna kopalnice, jasno izhaja, da je tožbeni zahtevek tožnikov bil utemeljen. Izvedenec je ugotovil, da stanovanje tožene stranke ni imelo prezračevalne naprave in da se je zračenje kuhinje lahko izvajalo samo z odpiranjem okna v posledici česar so se vonjave širile v sobe tožečih strank. K izvedeniškemu mnenju je priložena tudi fotografija položaja stanovanj iz katere je ugotoviti, da se kuhinja stanovanja tožene stranke nahaja pod okni dnevne sobe in spalnice tožnikov in je razdalja med stanovanji le nekaj centimetrov. Zaradi tega trditev sodišča, da tožnika nista uspela dokazati, da pri vonjavah, ki so se širile in se še sedaj širijo iz stanovanja tožene stranke v stanovanjih tožečih strank ne gre za vplive preko običajne mere, ne drži. Po mnenju pritožnikov se je sodišče prve stopnje v glavnem osredotočilo na izpoved tožnice, da se sedaj vonji širijo še preko ventilatorja, ki je oddaljen od okna kuhinje tožečih strank le 70 cm, zaradi česar sta tožnika morala zamenjati šipo okna tako, da sta dala termopan šipo. Izpoved tožnice je sodišče napačno povzelo. Tožnica je jasno izpovedala, da mora sedaj poleg oken v sobah imeti zaprto tudi okno v kuhinji, ker nikoli ne ve, kdaj bodo stanovalci tožene stranke kuhali in se problem sploh ni rešil, ker se vonjave še naprej širijo v sobe tožečih strank. Tožnikom je seveda povsem jasno, da živita v stanovanjskem bloku in da se ne moreta popolnoma izogniti imisijam oz. vonjem, ki se širijo tudi iz ostalih stanovanj, ker pač kuhinje zračijo preko balkonov. Vendar gre za bistveno razliko med položajem tožečih strank od ostalih stanovalcev, ki je v tem, da se z odpiranjem balkonskih oken vonji širijo le v kuhinje stanovalcev medtem, ko se vonjave iz stanovanja tožene stranke širijo naravnost v sobe tožečih strank. Nesporno po mnenju pritožnikov je, da je tožena stranka s tem, ko je brez upoštevanja kakršnihkoli gradbenih standardov pri preureditvi prostorov, ki so bili namenjeni skupni rabi v stanovanje, odvzela pravico tožečim strankam do normalnega in nenazadnje do zdravega življenjskega okolja. Po trditvah pritožnikov se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga tožnikov, da se postavi novi izvedenec gradbene stroke, ki bi po pregledu izvedenega prezračevanja stanovanja tožene stranke podal mnenje, ali je možen še kakšen drug način izpeljave prezračevanja stanovanja. Sodišče v izpodbijani sodbi ne pojasni zakaj je štelo, da je v konkretnem primeru bil možen en sam način rešitve preprečitve širjenja prekomernih vonjav v stanovanje tožnikov, kot ga je predlagal izvedenec I.Z. in na podlagi čigavega mnenja je bilo izpeljano prezračevanje. Zato je postavitev novega izvedenca nujna, saj bi samo na podlagi novega izvedeniškega mnenja bilo razčiščeno, ali je izpeljana rešitev prezračevanja stanovanja tožene stranke edina možna in optimalna. V tej zvezi ne gre prezreti dejstva, da je izvedenec I.Z. na ogledu dne 4.9.2003 trdil, da prezračevanje, kot je bilo izpeljano, doseže popolno učinkovitost delovanja pri zaprtem oknu v prostoru, kjer se kuha. Istočasno pa naj bi po njegovem mnenju zaprto okno ne bilo pogoj za optimalno delovanje prezračevanja stanovanja tožene stranke. Da trditve izvedenca ne držijo, ne izhaja le iz izpovedi tožnice, temveč tudi iz podpisa oz. protesta stanovalcev z dne 7.9.2003, zaradi nestrokovno izvedenih del v stanovanju tožene stranke, ki je priložen v spisu. Iz tega je jasno razbrati, da se stanje ni izboljšalo in da se vonjave širijo še naprej v sobe ne samo tožnikov, temveč tudi ostalih stanovalcev. V postopku se sploh ni ugotovilo kakšno napo je vgradila sedanja stanovalka tožene stranke, glede na to, da so med napami razlike in ali vgrajena napa res posrka vonje v takšni meri, da se vonjave ne širijo v stanovanje tožečih strank. Da izpeljano prezračevanje stanovanja tožene stranke ni prineslo nobene rešitve, jasno kaže tudi dejstvo, da sta tožnika odvisna od tega, ali bodo stanovalci, ki se v stanovanju tožene stranke pogosto menjajo, sploh imeli napo v kuhinji in če jo bodo imeli, ali jo bodo uporabljali, kar se je že izkazalo. Tako je tožnica izpovedala, da jo je stanovalka, ki se trenutno nahaja v stanovanje tožene stranke, ko jo je zaprosila, da pri kuhanju vključi napo, rekla, da jo ventilator moti, ker jo dela živčno. Problem je seveda še veliko bolj pereč poleti, ko so stanovalci zaradi visokih temperatur prisiljeni imeti odprta okna. Pritožniki opozarjajo, da je na naroku dne 19.8.2002 med pravdnima strankama bilo dogovorjeno, da se bosta izjavili o tem, ali je prezračevanje, kot je bilo urejeno na predlog izvedenca, urejeno na zadovoljiv način in v kolikor se tožnika z ureditvijo ne bosta strinjala, da bosta podala svoje pripombe. Tožnika sta s pripravljalno vlogo z dne 29.10.2003 te pripombe podala, vendar je sodišče preko teh pripomb šlo kot da se ni zgodilo nič in zadevo zaključilo. Zgodilo se je to, kar sta tožnika tekom postopka izpostavila, to je, da se je iskala najcenejša varianta rešitve problema, ki pa problem sploh ni rešila. Pritožnika še pripominjata, da nista mogla s spremembo tožbe na naroku dne 10.2.2006 prevzeti rizika za izbiro ukrepa za preprečitev emisij oz. širjenja vonjav v njuno stanovanje, zato sta predlagala postavitev novega izvedenca in bi šele po mnenju slednjega lahko tudi zahtevek konkretizirala.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb v tožbi in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Tožeča stranka s svojo pritožbo, v kateri ponuja svojo dokazno oceno, ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gre v obravnavani zadevi za vprašanje imisij z nepremičnine na sosednjo nepremičnino v okviru sosedskega prava (5. in 42. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Po 5. členu ZTLR mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežkočajo uporabo drugih nepremičnin (dim, neprijetni vonji, toplota, saje, tresljaji, ropot, odplake in podobno) čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo. Odgovor na vprašanje, ali gre za imisije v smislu 5. člena ZTLR, je torej pogojen s krajevnimi razmerami, upoštevati je treba tudi samo naravo in namen nepremičnine. Ni torej protipraven že vsak poseg v lastninsko pravico na nepremičnini soseda. Poseg postane protipraven le tedaj, ko preseže določen tolerančni prag, kriteriji zanj pa so določeni v 5. členu ZTLR. V obravnavani zadevi tožeča stranka zatrjuje imisije zaradi neugodnih vonjav od kuhanja, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zapolnilo pravni standard "krajevno običajnih razmer", ko se je pri ugotavljanju njegove vsebine naslonilo na mnenje sodnega izvedenca, ki je povedal, da uporaba nape z ventilatorjem pri zaprtih oknih popolnoma prepreči širjenje vonjav v sobi zgoraj, oziroma, ker napa posrka pretežni del vonjav štedilnika, je tudi pri odprtih oknih sistem zračenja optimalen. Upoštevaje nadalje samo naravo in namen nepremičnine, to je, da gre za stanovanje v večstanovanjski hiši, ko je zaradi njegove velikosti utemeljeno sklepanje, da ne bo toliko obremenjeno s kuhanjem (da stanovanje tožene stranke ni obremenjeno s kuhanjem je potrdila tudi sama tožnica, ko je bila zaslišana kot stranka) ter zgovorno dejstvo, da je zračenje kuhinje v stanovanju tožeče stranke in drugih stanovanjih le naravno, z odpiranjem oken in nimajo vgrajenega sistema zračenja (kot ga ima sedaj stanovanje tožene stranke), se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da zatrjevani vplivi z nepremičnine tožene stranke ne presegajo krajevno običajnih, zato tožeči stranki ni mogoče priznati pravice do zahtevanega pravnega varstva. Pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti (pavšalna) trditev pritožnikov, da tožena stranka pri preureditvi prostorov, ki so bili namenjeni skupni rabi v stanovanje, ni upoštevala gradbenih standardov, saj neupoštevanje gradbenih standardov samo po sebi ne dokazuje obstoja prepovedanih (bistvenih) imisij, temveč morajo biti podani pogoji (kriteriji) iz 5. člena ZTLR. Pritožniki nimajo prav, ko trdijo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga tožnikov, da se postavi nov izvedenec gradbene stroke, ki bi po pregledu izvedenega prezračevanja stanovanja tožene stranke podal mnenje, ali je možen še kakšen drug način izpeljave prezračevanja stanovanja. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja nasprotno, to je, o predlogu tožeče stranke je sodišče prve stopnje odločilo in je ocenilo, da imenovanje novega izvedenca ni bilo potrebno zato, ker so za odločitev o zahtevku zadoščali že drugi izvedeni in ocenjeni dokazi. S tako oceno se pritožbeno sodišče strinja, saj za obravnavano zadevo, ko je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da vplivi s stanovanja tožene stranke ne presegajo krajevno običajnih, ni bilo nobene potrebe po postavitvi novega izvedenca gradbene stroke, saj ob takem stanju stvari ni pravno relevantno, ali so možni še drugi načini izpeljave prezračevanja stanovanja. Obstoječi način prezračevanja namreč, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, povsem zadostuje. Tudi očitek pritožnikov, da je sodišče prve stopnje zaobšlo pripombe, ki jih je tožeča stranka podala na izvedensko mnenje sodnega izvedenca dne 29.10.2003, ni utemeljen. Iz izpodbijane sodbe jasno izhajajo razlogi, zakaj je sodišče sprejelo izvedensko mnenje sodnega izvedenca I.Z., odgovorilo je tudi na vse pripombe, ki jih je podala tožeča stranka v pripravljalni vlogi dne 29.10.2003. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni razumnih razlogov, ki bi izpodbili mnenje sodnega izvedenca I.Z., niti ni razumnih razlogov, ki bi izpodbili razloge, ki jih je za svoje zaključke podalo in utemeljilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, saj je podrobno obrazložilo, kako je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo odločilna dejstva, ki so bila podlaga za zaključek, da pri širjenju vonjav od kuhanja v stanovanju tožene stranke ne gre za take vonje, ki bi presegali v kraju običajne. Zaključki sodišča prve stopnje so logični in izkustveno sprejemljivi, pritožbene navedbe jih ne morejo izpodbiti. Protispisna je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpoved tožnice, neutemeljen je tudi očitek, da se je sodišče prve stopnje "v glavnem osredotočilo na izpoved tožnice", saj je sodišče prve stopnje ocenilo vse izvedene dokaze, dokazno oceno pa je opravilo v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožniki, kot to določa 163. člen ZPP, niso določno zahtevali (specificirali).