Jedro

Tožena stranka je morala s strani prosilca predstavljeno zadevo preučiti, da je lahko presodila upravičenost do BPP, saj jo sme skladno z 2. členom ZBPP dodeliti le na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon, torej ZBPP. Sodišče zavrača tožnikov ugovor, da je tožena stranka v obravnavani zadevi prekoračila svoja pooblastila s tem, ko je presojala o zadevi, namesto da bi presojala o dodelitvi BPP, saj tretji odstavek 24. člena ZBPP organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 533/2020 z dne 12. 11. 2020, odločila, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) prosilca A.A., v tem upravnem sporu tožnika, zavrne. V obrazložitvi svoje odločitve je navedla, da je prosilec vložil prošnjo za dodelitev BPP za sestavo pritožbe zoper sodbo naslovnega sodišča, opr. št. V Ps 1142/2019 z dne 2. 10. 2020. Z navedeno sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožnikov (prosilčev) zahtevek za priznanje izredne denarne socialne pomoči, saj uveljavljani stroški niso izredni stroški, povezani s preživljanjem, še zlasti, ker se prosilec nahaja v zavodu za prestajanje kazni zapora, kjer je v celoti poskrbljeno za njegovo preživljanje. Po 33. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) se lahko dodeli izredna denarna socialna pomoč v primeru, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti, oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje. Navedeno pomeni, da se izredna denarna socialna pomoč dodeli osebi samo v zares izrednih okoliščinah materialne ogroženosti. Prosilec je v zaporu, kjer je poskrbljeno za njegove osnovne življenjske potrebe, v konkretni situaciji se je znašel iz razlogov, na katere bi lahko vplival, ti stroški pa ne sodijo med izredne stroške, vezane na preživljanje. Tožena stranka je pri presoji izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP ugotovila, da v konkretni zadevi ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj je že glede na naravo stvari očitno, da prosilec z vložitvijo pritožbe zoper navedeno sodbo ne bi mogel uspeti, torej da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, zato je prošnjo zavrnila kot neutemeljeno.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da predmetno odločbo izpodbija po vseh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v nadaljevanju tožbe pa navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnik nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da z vložitvijo pritožbe zoper sodbo ne bi mogel uspeti in meni, da je odločitev napačno utemeljila s 33. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). Tožena stranka je presojala samo zadevo, zaradi katere tožnik zaproša za BPP, s čimer je prekoračila svoja pooblastila, saj bi morala presojati dodelitev BPP. Nasprotuje tudi ugotovitvam, da se je znašel v zaporu iz razlogov, na katere bi lahko vplival. V tožbi navede, da mu je treba dodeliti BPP, da bo lahko pred sodiščem II. stopnje uveljavljal drugačno dejansko stanje, kot ga je tožena stranka zmotno ugotovila na prvi stopnji in tudi nepravilno uporabila materialno pravo. Nasprotuje tudi sklicevanju tožene stranke na druge postopke upravnega spora, saj tožnik ne želi sprožiti upravnega spora, ampak želi sprožiti sodni (pritožbeni) postopek, o katerem bi odločalo VDSS. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in tožniku BPP dodeli.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP v socialnem sporu, vezano na vložitev pritožbe zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Ps 1142/2019 z dne 2. 10. 2020, s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje izredne denarne socialne pomoči za stroške v zvezi s telefonskimi stiki, stiki z odvetnikom, za stroške znamk in stroške izdelave osebnega dokumenta.

6. Tožena stranka je zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev BPP utemeljila z ugotovitvijo, da za dodelitev BPP niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 24. člena ZBPP. V skladu z navedeno določbo je pri dodelitvi BPP kot pogoj treba upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je med drugim pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Po določbah ZBPP se torej kot pogoj za odobritev BPP zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh. Tožena stranka je tako morala s strani prosilca predstavljeno zadevo preučiti, da je lahko presodila upravičenost do BPP, saj jo sme skladno z 2. členom ZBPP dodeliti le na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon, torej ZBPP. Sodišče tako zavrača tožnikov ugovor, da je tožena stranka v obravnavani zadevi prekoračila svoja pooblastila s tem, ko je presojala o zadevi, namesto da bi presojala o dodelitvi BPP, saj tretji odstavek 24. člena ZBPP organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da v konkretni tožbi tožnikovo nasprotovanje izpodbijani odločitvi temelji na nasprotovanju zaključku tožene stranke, da obravnavana zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, torej da ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP. Po presoji sodišča je odločitev toženke, da tožnik ni izkazal (objektivnega) pogoja iz 24. člena ZBPP, pravilna. Kot izhaja iz 33. člena ZSVarPre, je izredna denarna socialna pomoč namenjena pokrivanju izrednih primerov oziroma razlogov, zaradi katerih se posameznik ali družina znajde v položaju materialne ogroženosti, na te razloge pa ne more vplivati. Obstajati mora nek poseben, izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika ali družine ogroženo. Tožnik je uveljavljal izredno denarno pomoč za stroške telefoniranja, dopisovanja, kopiranja, tiskanja in stroške izdelave osebne izkaznice, ti stroški pa tudi po mnenju sodišča niso povezani z osnovnim preživljanjem. Navedeni stroški ne predstavljajo dobrin, ki bi jih tožnik nujno potreboval za preživetje. Prav tako tožnik ni izkazal okoliščin, da se je znašel v položaju materialne ogroženosti iz razlogov, na katere ni mogel vplivati. Tožnik je zaradi prestajanja zaporne kazni v zaporu, kjer je poskrbljeno za njegove osnovne življenjske potrebe. Podlaga za takšen zaključek tožene stranke je v pravnomočni obsodilni sodni odločbi, zato je tožbeno nasprotovanje tem ugotovitvam neutemeljeno. Tožeča stranka tudi z nadaljnjimi tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Kot posplošene in nekonkretizirane zavrača sodišče očitke, da v prošnji za BPP ni navajal zmotno ugotovljenih oziroma novih dejstev, o katerih bi odločalo VDSS, kar bi lahko storil le odvetnik tožnika. Glede na ostale razloge, na katere je tožena stranka oprla odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP, ki jih je v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložila, sodišče kot nerelevantne zavrača tožbene ugovore, povezane z navedbo tožene stranke, da je tožnik v vsebinsko identičnih zadevah sprožil že več upravnih sporov. Glede na navedeno pritožba zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča tudi po mnenju sodišča ne bi imela izgledov za uspeh, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.

8. Po povedanem sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Sodišče je v predmetni zadevi odločilo na podlagi sklepa senata, sprejetega na podlagi tretjega odstavka drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1, po sodniku posamezniku, ter brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti toženkine uporabe materialnega prava, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.