Jedro

Prvostopenjski upravni organ je tožniku izročil gradbeno dovoljenje, zato je treba v konkretnem primeru šteti (ne more biti namreč v tožnikovo škodo, če organ ni zahteval podrobnejše utemeljitve prošnje za pridobitev odločbe ali pa tega ni vpisal v zapisnik), da je tožnik prejel sporno gradbeno dovoljenje kot oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku, pa ji ta možnost ni bila dana, zato ji je upravni organ odločbo tudi vročil.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35108-157/2013-9-06411121 z dne 26. 2. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrgla tožnikovo pritožbo, vloženo zoper gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, izpostave Šiška, št. 351-231/2013-10 z dne 4. 6. 2013. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo navedeno gradbeno dovoljenje, izdano za gradnjo nezahtevnega objekta – dvojnega kozolca na zemljišču parc. št. 369 k.o. ..., vročeno le investitorju A.A., in sicer 6. 6. 2013. Tožniku je bila 14. 6. 2013 na njegovo prošnjo izročena kopija spornega dovoljenja, zoper katerega je 19. 6. 2013 vložil pritožbo. Po mnenju drugostopenjskega organa s tem ni bila opravljena vročitev odločbe po drugem odstavku 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ampak dano le neformalno obvestilo o izdanem dovoljenju in njegovi vsebini oz. je treba šteti, da je šlo za informacijo javnega značaja. V zadevi namreč ni bila vložena zahteva za vročitev, ki bi bila utemeljena v smislu 43. člena ZUP, zato določbe o vročitvi odločbe niso bile uporabljene, uradni zaznamek o izročitvi kopije dovoljenja pa ne more nadomestiti procesnega akta vstopa osebe v postopek. Za vročitev bi šlo, če bi organ predhodno ugotovil, da ima tožnik status stranskega udeleženca v postopku. Ker je bila tožnikova pritožba vložena po poteku 8-dnevnega roka iz tretjega odstavka 74. c člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), v katerem bi stranke postopka (v konkretnem primeru investitor) lahko vložile pritožbo, je prepozna. Glede na navedeno je bila zadeva vrnjena organu prve stopnje, da odloči o „pritožbi“ kot o predlogu za obnovo postopka. Ker pa je tožnik vztrajal, da se njegova vloga obravnava kot pritožba, jo je drugostopenjski organ kot prepozno zavrgel na podlagi 246. člena ZUP.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so bile v zadevi bistveno kršene določbe drugega odstavka 16. člena in 240. člen ZUP, saj mu drugostopenjski organ ni dal možnosti pritožbe zoper izpodbijani sklep. Ta je nezakonit tudi zato, ker v izreku ni navedeno, da se bo pritožba obravnavala kot predlog za obnovo postopka, kar naj bi nalagal peti odstavek 235. člena ZUP.

Gradbenega dovoljenja ni dobil kot informacijo javnega značaja, saj take zahteve ni niti vložil, in mu je bilo to izročeno brez izbrisanih podatkov, ki jih varuje zakon. Če bi organ prve stopnje menil, da ni upravičen do njegove vročitve, bi moral njegovo zahtevo zavreči na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP. Pred izročitvijo dovoljenja je organu povedal, da ima na zemljišču gradnje zgrajen vodovod. Ker na gradbenem dovoljenju ni bilo navedeno, da mu je bilo vročeno 14. 6. 2013, je na to opozoril 17. 6. 2013, ko se je oglasil na upravni enoti zaradi vpogleda v spis, ob tej priliki pa je upravni organ napisal zapisnik, da je na tožnikovo zahtevo izročil gradbeno dovoljenje potem, ko je povedal, da ima na zemljišču posega zgrajen vodovod.

Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in odloči, da je njegova pritožba dovoljena, pravočasna in vložena po upravičeni osebi, pristojnemu ministrstvu pa naloži, da o njej odloči meritorno. Podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, prvostopenjskemu organu pa naloži, naj preizkusi njegovo pritožbo v smislu 240. člena ZUP. Zahteva povračilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna, ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje, jo zavrže organ druge stopnje (prvi odstavek 246. člena ZUP).

Navedeno pomeni, da preizkus obstoja procesnih predpostavk za obravnavanje pritožbe ni pridržano le prvostopenjskemu organu (240. člen ZUP). S tega vidika je izpodbijani sklep, čeprav ga je izdal drugostopenjski upravni organ, zakonit, pravno sredstvo pa zagotovljeno s tožbo v upravnem sporu. Zato so neutemeljena tožbena stališča o kršitvah določb 16. in 240. člena ZUP in kršitvi pravice do pritožbe oz. o tem, da je drugostopenjski organ obravnaval pritožbo v delu, za katerega ni pristojen.

ZUP v drugem odstavku 229. člena določa, da če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, odločba ni bila vročena, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana; če pristojni organ ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže, zoper to pa je dovoljena pritožba.

Med strankama ni sporno, da je tožnik 14. 6. 2013, ko je tekel zadnji dan investitorjevega pritožbenega roka, pridobil gradbeno dovoljenje, nato pa v 8-dnevnem roku za pritožbo to tudi vložil (19. 6. 2013). Sporno pa je stališče izpodbijanega sklepa, da tožnik gradbenega dovoljenja, do izdaje katerega v postopku ni sodeloval, ni dobil z vročitvijo po omenjeni določbi 229. člena ZUP, kar je imelo za posledico izključitev uporabe posebnega pritožbenega roka, ki ga ureja ta določba.

Glede navedbe pritožbenega organa, da naj bi vročitev kopije gradbenega dovoljenja tožniku v tej zadevi pomenila neformalno obvestilo o izdanem dovoljenju in njegovi vsebini, sodišče najprej pojasnjuje, da upravni organ nima zakonskega pooblastila dajati odločb komurkoli, ampak to stori le, če za to obstoji pravna podlaga. Po ZUP npr. osebi, ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist in je zato upravičena do vpogleda v spis (pregledovanja dokumentov zadeve) ter do prepisa ali preslikave dokumentov (prvi in drugi odstavek 82. člena), ali pa osebi, ki ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, čeprav je imela to pravico, pa zahteva vročitev odločbe (sedmi odstavek 143. člena oziroma drugi odstavek 229. člena). Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je prvostopenjski organ o tem 14. 6. 2013 napravil uradni zaznamek in navedel le, da je pristopil tožnik, ki se mu na njegovo prošnjo izroči kopija omenjenega gradbenega dovoljenja. Iz navedenega tako ne izhaja, da bi tožnik odločbo pridobil kot informacijo javnega značaja (torej da bi bila dana zahteva po določbah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja).

Iz določbe drugega odstavka 229. člena ZUP je razvidno, da organ vroči odločbo osebi, če šteje, da gre za osebo, ki bi morala biti udeležena v postopku, pa ji ta možnost ni bila dana, in ne gre za zlorabo pravočasnega uveljavljanja te pravice. Le v nasprotnem primeru mora izdati sklep, s katerim zahtevo oziroma „prošnjo“ zavrže. Ali drugače: prvostopenjski organ ni dolžan izdati upravnega akta, s katerim bi v fazi po izdaji prvostopenjske odločbe posebej ugotovil, da ima oseba pravico udeleževati se postopka kot stranski udeleženec in je zato upravičena do vročitve odločbe, ampak odločbo le vroči – s tem se konkludentno opredeli do pravice udeleževati se postopka. To pomeni, da je nepravilno stališče upravnega organa, da bi moral biti o tem pred vročitvijo izdan poseben upravni akt. Njegova odsotnost zato ni okoliščina, ki bi utemeljevala sklep, da vročitev odločbe tožniku ni bila opravljena.

Ker je torej prvostopenjski upravni organ tožniku izročil gradbeno dovoljenje, je treba v konkretnem primeru šteti (ne more biti namreč v tožnikovo škodo, če organ ni zahteval podrobnejše utemeljitve prošnje za pridobitev odločbe ali pa tega ni vpisal v zapisnik), da je tožnik prejel sporno gradbeno dovoljenje kot oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku, pa ji ta možnost ni bila dana, zato ji je upravni organ odločbo tudi vročil. Navedeno pomeni, da izpodbijani sklep o prepozno vloženi pritožbi temelji na nepravilnih razlogih, da vročitve ni bilo. Ali je bila ta zakonita oziroma ali so res podane okoliščine, zaradi katerih bi moral biti tožnik udeležen v postopku kot stranski udeleženec, pa pritožbeni organ ni presojal. Če bi sprejel stališče, da takih okoliščin ni in da tožnik ne more biti stranski udeleženec, bi lahko ugotovil, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice ni imela. Po presoji sodišča namreč pri tem ni vezan na drugačno stališče prvostopenjskega organa, ki ga je izrazil z vročitvijo, saj o priznanju pravice do udeležbe v postopku ni bil izdan pravnomočen upravni akt. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo pritožbenemu organu v ponovni postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Ker je tožnik s tožbo uspel, mu bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Drugi stroški, ki bi jih sodišče lahko naložilo toženki v plačilo, pa tožnik v tožbi ni priglasil.