Jedro

Dokazi, pridobljeni v prekrškovnem postopku, se lahko uporabijo v kazenskem postopku. Postopanje policistov je v začetni fazi neodvisno od pravne opredelitve dejanja; torej, ali gre za prekršek ali za kaznivo dejanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 61183/2010 z 14. 7. 2011 obsojena D. P. in A. K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena v zvezi s 25 členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojenega D. P. pa še kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ. Izreklo jima je pogojni obsodbi, v kateri je obsojenemu D. P. po določitvi posameznih kazni šest mesecev in dva meseca zapora, določilo enotno kazen sedem mesecev zapora, obsojenemu A. K. pa kazen šest mesecev zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojeni D. P. v preizkusni dobi pet let, obsojeni A. K. pa v preizkusni dobi štirih let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. V tako določeno kazen je sodišče obsojenemu A. K. vštelo čas pridržanja od 22. 12. 2007 od 03.45 ure do 12.40 ure ter čas, ko je bil v priporu od 11. 12. 2010 od 16.00 do 20. 12. 2010 do 15.35 ure. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca D. H. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.000,00 EUR napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena je obsojencema naložilo nerazdelno plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanca in njegovega pooblaščenca, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom. Odločilo je še, da sta obsojena dolžna plačati sodno takso.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 61183/2010 z 22. 3. 2012 ob delni ugoditvi pritožbi obsojenega D. P. in njegovega zagovornika ter po uradni dolžnosti za obsojenega A. K. sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se v pogojnih obsodbah določijo kazni obsojenemu D. P. za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ z uporabo omilitvenih določil 1. točke 42. člena in 3. točke 43. člena KZ kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ kazen en mesec zapora, nato pa po določilu 47. člena KZ enotna kazen pet mesecev in petnajst dni zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi petih let ne bo storil novega kaznivega dejanja; obsojenemu A. K. za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ z uporabo omilitvenih določil prve točke 42. člena KZ in 3. točke 43. člena KZ kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojeni A. K. v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja; v ostalem je pritožbi D. P. in njegovega zagovornika v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zagovornik obsojenega D. P. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Navaja, da je bila obsojencu nezakonito odvzeta prostost, saj v času odvzema prostosti še niso bili podani razlogi za sum, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Policija je sum, da je obsojenec izvršil kaznivo dejanje osredotočila na podlagi neformalno opravljenega razgovora z osumljencem, o čemer v spisu ni podatkov, kar dokazuje nezakonitost njenega ravnanja. Policija je 22. 12. 2007 zbirala dokaze o prekršku in ne o kaznivem dejanju, ki se preganja po uradni dolžnosti, zato so vsi dokazi, pridobljeni v predkazenskem postopku nezakoniti in bi jih sodišče moralo izločiti. Zagovornik še navaja, da izrek nima navedenih razlogov in odločilnih dejstev, oziroma so ti nejasni in s seboj v nasprotju, na kar se opredeli o možnosti povzročitve poškodbe s prstanom. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca v celoti oprosti obtožbe.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka. V odgovoru je navedla, da se ne strinja z zagovornikom, da so dokazi, ki jih je policija zbrala neposredno po dogodku nezakoniti zato, ker takrat še ni bilo jasno, ali gre za kaznivo dejanje ali prekršek. Policija je na podlagi 3. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol) dolžna odkrivati in preiskovati ne le kazniva dejanja ampak tudi prekrške. Četudi bi policija zbirala dokaze o prekršku, ti niso nezakoniti, saj ima policija za zbiranje dokazov o prekrških pooblastilo v 3. členu ZPol ter v prvem odstavku 51. člena Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP), tako zbrane dokaze pa lahko uporabi tudi v kazenskem postopku. ZKP v prvem in drugem odstavku 83. člena določa, na katere dokaze se sodba ne sme opirati in med temi ni pridobivanja dokazov v prekrškovnem postopku. Edini sporni dokaz bi lahko bila obsojenčeva izjava dana brez pravnega pouka, vendar v spisu ni nobenega dokaza, da je bila taka izjava dana. Glede na to, da je policija takoj po dogodku opravila razgovore s pričami, je neutemeljeno tudi zatrjevanje, da je policija prav na podlagi neformalnega razgovora osredotočila sum, da je obsojenec storilec kaznivega dejanja, saj je očitno te podatke pridobila s pričami, ne pa na podlagi izjave obsojenca.

V zahtevi zagovornik še zatrjuje, da izrek sodbe nima navedenih razlogov in odločilnih dejstev oziroma so ti nejasni in s seboj v nasprotju, vendar v tem delu zahteve v resnici podaja drugačno oceno ugotovljenih dokazov, ki se razlikuje od ocene dokazov sodišča, kar pomeni uveljavljane nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Prvostopno in pritožbeno sodišče sta v sodbah presodili vse okoliščine, ki predstavljajo odločilna dejstva, na katerih je temeljila uporaba materialnega ali procesnega prava. Zato meni, da zatrjevane kršitve niso podane in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

5. Obsojenčev zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke ni izjavil. Obsojenec, ki mu je bil odgovor vrhovne državne tožilke poslan na naslov, na katerem ima prijavljeno stalno bivališče, pošiljke ni dvignil. B.

6. Obsojenčev zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijana sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo RS (dalje Ustava) določenih človekovih pravic oziroma na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati. Zatrjevano kršitev vidi zagovornik v tem, da je bila obsojencu nezakonito odvzeta prostost in odrejeno pridržanje ter dne 22. 12. 2007 pridobljena izjava, ne da bi mu bil pred tem dan pouk iz 4. člena ZKP. Dokazi, ki jih je policija na kraju zbrala neposredno po dogodku (uradna zaznamka o izjavah prič R. O. in G. N.) so nezakoniti, ker takrat še ni bilo jasno, ali gre za kaznivo dejanje ali prekršek. Sodišče bi jih moralo, vključno z zapisniki o zaslišanju imenovanih prič v preiskavi in na glavni obravnavi, iz spisa izločiti. Ker tega ni storilo, je prišlo do „okuženja“ senata, ter s tem po navedbah obrambe tudi do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Zatrjevane kršitve niso podane. Pri presoji utemeljenosti zatrjevanih kršitev je potrebno, kot pravilno navaja že višje sodišče izhajati iz določb 3. člena ZPol, ki daje policiji pooblastilo za odkrivanje in preiskovanje tako kaznivih dejanj kot prekrškov ter odkrivanje in prijemanje storilcev tako kaznivih dejanj kot prekrškov. Četudi bi policija zbirala dokaze o prekršku, ti niso nezakoniti, saj ima policija za zbiranje dokazov o prekrških pooblastilo tako v 3. členu ZPol kot v prvem odstavku 51. člena ZP, tako zbrane dokaze pa lahko uporabi tudi v kazenskem postopku. ZKP namreč v prvem in drugem odstavku 83. člena med dokazi, na katere se sodba ne sme opirati ne našteva dokazov, ki so pridobljeni v prekrškovnem postopku. Zato je pritrditi pravilnemu stališču višjega sodišča (točka 7 in 8 obrazložitve sodbe), da je postopanje policistov v preiskovanju okoliščin v začetni fazi neodvisno od pravne opredelitve dejanja, torej ali gre za sum prekrška ali za sum storitve kaznivega dejanja, ter da je bilo glede na to stališče postopanje policistov v obravnavanem primeru, ki so na kraju dejanja od tam navzočih oseb, ki so vedele povedati o dogodku, zbirali obvestila, zakonito. Ker je policija razgovore z očividci opravila takoj po dogodku, je kot navaja vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti neutemeljeno zatrjevanje obrambe, da je policija na podlagi neformalnega razgovora z obsojencem osredotočila sum, da je obsojenec storilec kaznivega dejanja, saj je te podatke pridobila s pričami in ne na podlagi izjave osumljenca. Za presojo zakonitosti obsojenčeve izjave, dane policiji v predkazenskem postopku je odločilno, ali je bil obsojencu kot takratnemu osumljencu dan pouk iz 4. člena ZKP. Za trditev, da je bila obsojenčeva izjava dana brez pravnega pouka, v spisu ni nobenega dokaza, obsojenec in njegov zagovornik pa za to trditev nista navedla konkretnih okoliščin in dokazov. Zato je pritrditi višjemu sodišču, da sodba sodišča prve stopnje ne temelji na nobenem dokazu, ki bi izviral iz nezakonitega postopanja policije. Povsem neutemeljene so zato tudi navedbe obrambe, ki se nanašajo na izločitev razpravljajočega senata, ki naj bi se pri svojem odločanju seznanil z dokazi, ki se morajo kot nezakoniti iz spisa izločiti.

8. Obsojenčev zagovornik v nadaljevanju uveljavlja kršitev pravice do obrambe po tretji alineji 29. člena Ustave, ker sodišče ni izvedlo s strani obrambe predlaganih dokazov (pridobitev uradnega zaznamka o zbranih obvestilih, ki jih je priča Zupanič pridobila od varnostnika, pridobitev podatkov o tem, kateri policisti so prišli na kraj dogodka in so dogodek obravnavali, pridobitev evidenc o prisotnosti policistov na delu v času dogodka, dokument o pridržanju obsojenega ter izpis pogovora pristojne osebe OKC s policisti, ki so bili napoteni na kraj dogodka), z izvedbo katerih bi se izkazalo, da so policisti obsojencu nezakonito odvzeli prostost ter da so v predkazenskem postopku posamezna obvestila od oseb na kraju dejanja zbirali v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 148. člena ZKP, še predno so bili podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.

9. Zatrjevana kršitev ni podana. Vsaka zavrnitev dokaznega predloga namreč ne pomeni kršitve pravice do obrambe oziroma pravičnega sojenja. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno in procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj in pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje dokazne predloge obrambe, s katerimi bi se dokazovalo, da je bil obsojenec nezakonito, brez odločbe pridržan, v tem času pa so se na nedovoljen način zbirala obvestila od R. O. in G. N., ker še niso obstajali razlogi za sum, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, zavrnilo. V razlogih sodbe, s katerimi je obrazložilo zavrnitev dokazov, je navedlo, da izvedba predlaganih dokazov, ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja. Ugotovilo je namreč, da je bil uradni zaznamek o razgovoru s takrat osumljenim sestavljen 12. 1. oziroma 11. 1. 2008 v skladu z določbami 148. člena ZKP, noben izveden dokaz ni dokazoval, da bi okoliščina, o kateri govori obramba torej, da je bil obsojenec brez odločbe pridržan, obstajala, zato je sodišče štelo listine v kazenskem spisu, ki se nanašajo na predkazenski postopek kot verodostojne, pripravile pa so jih uradne osebe z uradnimi pooblastili. Sicer z ničemer izkazana okoliščina pridržanja v dokaznem postopku tudi nima teže. Navedenim ugotovitvam sodišča prve stopnje je kot pravilnim pritrdilo sodišče druge stopnje (točka 7 obrazložitve sodbe) ter dodatno navedlo, da v obravnavani zadevi policisti obsojencu niso zasegli predmetov oziroma pridobili dokazov, ki bi jih obsojenec izročil sam, in da prav noben dokaz ne izvira iz ravnanja obsojenca na policiji. Za trditev, da bi policisti na podlagi obsojenčeve nezapisane izjave, ki jo je podal v času nezakonitega odvzema prostosti, njemu v škodo osredotočili smer celotnega predkazenskega postopka, pa obramba ni navedla konkretnih okoliščin in dokazov. Ugotovitvam nižjih sodišč pritrjuje tudi Vrhovno sodišče in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijanih sodb (točka 4 prvostopenjske sodbe ter točka 7 drugostopenjske sodbe), s katerimi sta sodišči razumno in obrazloženo ocenili, da izvedba predlaganih dokazov ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja ter jih utemeljeno kot materialnopravno nerelevantne zavrnili.

10. V nadaljevanju obramba uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Zatrjevano kršitev utemeljuje z navajanji, da je imel obsojenec v času storitve dejanja na prstancih obeh rok kovinska prstana z bunkicami, ki bi (če bi oškodovanca H. dejansko on udaril z roko stisnjeno v pest) povzročila hujšo poškodbo, kot je na oškodovančevem čelu ugotovljena razpočna rana. Sodišče predlogu obrambe za dopolnitev izvedenskega mnenja o tem, ali lahko prstana povzročita poškodbo, kot je bila ugotovljena pri oškodovancu, oziroma za angažiranje novega izvedenca medicinske stroke, ki bi v nakazani smeri dopolnil že izdelano mnenje izvedenca medicinske stroke, ni sledilo oz. ga je zavrnilo.

11. Kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog obrambe za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke oziroma postavitev drugega izvedenca medicinske stroke, ki bi dopolnil že izdelano izvedensko mnenje dr. G. K. o tem, ali lahko kovinska prstana z bunkicami povzročita poškodbo, kot je ugotovljena pri oškodovancu, zavrnilo. V razlogih sodbe je izrecno navedlo, da je sodni izvedenec medicinske stroke pojasnil, da poškodba, kot jo je zadobil D. H. (rana v obliki raztrganine v predelu čela glave) lahko nastane tudi v primeru udarca s prstanom na roki, stisnjeni v pest, ali mehkim športnim copatom (17. točka obrazložitve). Izvedeniškemu mnenju je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, saj je temeljilo na medicinski dokumentaciji, izvedenec je svoje zaključke strokovno utemeljil in odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu bila zastavljena. Dokazni predlog za angažiranje drugega izvedenca medicinske stroke, ki bi izvedensko mnenje dopolnil o tem, ali lahko kovinska prstana povzročita poškodbo, kot jo je zadobil oškodovanec, je zato zavrnilo. Ker je izvedenec medicinske stroke dr. G. K., ki je izdelal izvedeniško mnenje svoje zaključke strokovno utemeljil, odgovoril na vsa postavljena vprašanja, vključno z vprašanjem ali lahko poškodba, kot jo je zadobil oškodovanec nastane z udarcem s prstanom na roki stisnjeni v pest, sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca medicinske stroke ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, oziroma do poštenega postopka. Sodišči sta razjasnili vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obsojenca pravilno ocenili, ter na tej podlagi zaključili, da je obsojenec storil očitani mu kaznivi dejanji. Tak zaključek sta prepričljivo in argumentirano obrazložili. Zato po presoji Vrhovnega sodišča obramba ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (nerazumljivost izreka oziroma, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in s seboj v nasprotju) ampak ne soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča ter podaja lastno dokazno oceno obravnavane kazenske zadeve, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. S tem pa uveljavlja nedovoljen razlog v postopku s tem izrednim sredstvom.

12. V nadaljevanju obramba zatrjuje kršitev 194. člena ZKP (privedba), ker za privedbo obsojenca na narok, razpisan za 14. 1. 2011, ni bilo razloga. Zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP utemeljuje z navajanji, da obsojencu za narok razpisan za 14. 1. 2011 ni bilo osebno vročeno vabilo, niti ni obstajal drug temelj, da se ne bi udeležil omenjene obravnave. Vrhovno sodišče zatrjevane procesne kršitve, za katero bi sicer moral vložnik izkazati vpliv na zakonitost izpodbijane sodne odločbe, pa tega niti ni zatrjeval, ni presojalo zaradi materialnega neizčrpanja pravnega sredstva v smislu petega odstavka 420. člena ZKP.

C.

13. Ker zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno.

14. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbah 98.a člena v zvezi z 92. členom ZKP.